c S
Kdo je pravi študent prava? 28.10.2009 Kaj so odlike odličnega pravnika? Eden od mojih profesorjev in osrednjih strokovnjakov za evropsko pravo, Joseph Weiler, je že pred leti na predavanjih rad nekoliko poenostavljeno dejal, da mora vsak dober pravnik znati predvsem dve stvari: zelo natančno brati in postavljati prava vprašanja.

Pred leti sem ob hoji po enem od fakultetnih hodnikov nehote ujel drobec pogovora med dvema gospema. Ena izmed njiju, najverjetneje mati neke študentke, je ravno govorila: »Ampak jaz jo vidim, kako se ves čas uči!« Druga ji je odvrnila: »Potem pa obstaja tudi možnost, da ni prava za ta študij.«

Ob svojem mimohodu sem slišal samo toliko, a je bilo dovolj, da mi je dalo misliti. Nemara je šlo za študentko, ki ji študij že dlje časa ni šel najbolje, kar bi praviloma moralo pomeniti le eno izmed dveh možnosti: prva, da se premalo (ali vsaj hudo narobe) uči, ter druga, da morda preprosto nima pravega daru za pravni študij. A žal vse prepogosto stvari niso tako enostavne. Ne vem, kako je na to drugo možnost reagirala omenjena gospa, a sem bil že večkrat priča primeru, ko se je ljudem kaj takega zdelo nepojmljivo. Da ljudje (»moj otrok«, »moj prijatelj«, »jaz sam«) ne bi bili sposobni za študij prava? Kaj takega preprosto ne more biti mogoče. Pravo vendar ja ni taka stvar, da bi moral imeti nek poseben talent.

Ne vem, ali je tak občutek nemara vsaj malo povezan z onimi pogostimi razpravami o tem, kaj je prava znanost in kaj je pravo, o čemer sem sam pisal pred kakim mesecem in o čemer je v letošnjem letniku Zbornika znanstvenih razprav Pravne fakultete v Ljubljani v članku z naslovom »Pravna znanost« pisal tudi profesor Bojan Zabel. Vem pa, da v neformalnih razpravah, ko želim sogovorniku pokazati, da ravno vsakdo morda vendarle ni pravi za študij prava, običajno začnem pri kakšni »trdi« znanosti.

Dokaj lahko se je strinjati s tezo, da ravno vsak res ne more biti jedrski fizik. A vendar kdo lahko poreče, da izbiram nepošteno primerjavo, saj gre v tem primeru za izjemno znanstveno področje, za katero mora človek imeti izjemne možganske kapacitete; saj od pravnikov menda ja ne pričakujemo, da bodo vsi matematični geniji? Prav, pa si zamislimo, ali je lahko vsakdo (dober) kipar ali pa denimo (dober) arhitekt. Tu ne gre za izjemno »klasično« inteligenco, temveč za občutek in drugo vrsto nadarjenosti – pa se bomo vendarle strinjali, da ravno vsak za tovrstne poklice ni.

Seveda poenostavljam in še zdaleč ne želim reči, da vem, kdo lahko postane dober jedrski fizik ali kipar – a poanta nemara drži. Za določene (številne) vrste poklicev rade volje sprejmemo, da zahtevajo posebno vrsto nadarjenosti ali znanja in v njih ne more uspeti prav vsakdo, ki si jih zaželi. Pri pravu (in nemara še kakšni disciplini, pri čemer se preveč mamljivo ponuja sugestija, da so za tovrstne težave bolj dovzetne družboslovne discipline) pa je očitno kaj takega sprejeti nekoliko težje.

To delno seveda govorim tudi v zvezi z izkušnjami pravnega študija iz zadnjih let. Na Pravni fakulteti v Ljubljani trenutno študira preveč študentov. Ne zato, ker denimo že načeloma ne bi hoteli (kolikor sploh lahko govorim v imenu drugih) na leto podeliti petsto ali šeststo diplom, ampak zato, ker je med študenti tudi nekaj takšnih, ki niso pravi za pravni študij. Kaj takega je gotovo težko slišati, še posebej tistim, ki si za to nadvse prizadevajo, kot nemara hči gospe z uvoda, in preživijo mesece in mesece za knjigami. A saj to seveda ne pomeni, da niso pravi za nič; tako kot to, da nekdo ni pravi za medicino, še ne pomeni, da ne more študirati tudi nič drugega. Pomeni pa, da je (predvsem v nižjih, zlasti pa v prvem letniku) veliko študentov brez tistih sposobnosti, ki bi jih pričakovali od dobrega pravnika oziroma študenta prava – pa tudi, če jim poenostavljeno rečemo »znati natančno brati« in »postavljati prava vprašanja«.

Večina jih nemara to prej ali slej ugotovi, a do tedaj preživijo na fakulteti dve, tri, morda še več let. Ta »izgubljeni« čas pa ne koristi nikomur: v prvi vrsti ne njim samim in nemara tudi ne njihovim družinam, kot tudi ne drugim študentom in razpoložljivosti visokošolskih učiteljev, saj je pedagoške pozornosti vedno enako, le med različno število študentov se lahko porazdeli. Pred časom se je rado reklo, da taka ureditev ustreza predvsem oblastem, ki s tem, ko nekako za več let »preložijo« problem nezadovoljnih osemnajstletnih iskalcev zaposlitve, rešujejo socialne probleme, a tudi to, kolikor sploh drži, ne more biti dolgotrajna ambicija.

Walter van Gerven, pred dvajsetimi leti eden najboljših generalnih pravobranilcev Sodišča Evropskih skupnosti, sicer pa tudi profesor in nekdanji prorektor na Katoliški univerzi v Leuvenu, je ob nekem obisku ljubljanske fakultete dejal, da je po njegovih izkušnjah študente moč razdeliti v tri skupine: približno 20 % jih je tako dobrih, da jih nobena fakulteta ne more pokvariti; približno 30 % jih je do te mere napačnih, da jim nobena fakulteta ne more pomagati postati nekaj, za kar niso pravi; pri ostalih 50 % pa prav fakulteta odigra ključno vlogo pri tem, ali bodo postali dobri pravniki ali ne.

Ti odstotki so seveda lahko od leta do leta – in od fakultete do fakultete – različni; a do neke mere razmislek gotovo drži. Seveda noben sistem ni nezmotljiv in še tako vestna analiza izpitne uspešnosti nemara ne bo že po prvem letu študija pokazala, kateri študenti sodijo v skupino tistih, ki bi bili gotovo bolj uspešni drugod. Zdi pa se mi, da bi bilo v prid vseh, vsekakor pa zaželene kakovosti pravniških diplomantov, če bi na splošno sprejeli to preprosto resnico: vsak poklic, od najbolj do najmanj prestižnega, pozna mojstre in bleferje, vsak študij pa študente, ki nanj sodijo, in tiste, ki ne. Tudi pravo.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.