Tako je baje Barack Obama začel zahvalni govor ob prejemu Nobelove nagrade za mir. Saj vem, da o nagradi veste že dovolj oziroma skoraj preveč. A ko sem ravno prejšnji teden že omenjal tezo Thomasa Ulena o tem, kako da pravo ni prava znanost, ker nima Nobelove nagrade, morda ne bo odveč zapisati še nekaj drugačnih misli ob tem, ko je še enkrat več Nobelovo nagrado vendarle dobil – pravnik.
Dobro znani – in nemara od vsega začetka predvidljivi – so bili odzivi s celega sveta, ki so po eni strani nagrado pozdravljali, po drugi strani pa bolj ali manj stopnjevano opozarjali, da je vendarle tako nagrada v Obaminem primeru vsaj močno prenagljena, če že ne povsem zgrešena. Tega se je vsaj deloma zavedal tudi Obama (le koliko taka nagrada vendarle stopi v glavo?) oziroma njegov štab, ki je nemara razmišljal predvsem o tem, kako se iz vsaj v prvem hipu neprijetnega položaja izmazati s čim manj škode.
»Če naj bom iskren,« je še dejal Obama, »nimam občutka, da si zaslužim biti v družbi mnogoterih oseb preobrazbenih odlik, ki so bile počaščene s to nagrado, mož in žena, ki so bili zgled meni in celotnemu svetu s svojim pogumnim iskanjem miru.«
Erica Posnerja, pravnega profesorja ter sina še slavnejšega profesorja in sodnika Richarda Posnerja, je to spomnilo na odlomek iz romana Thomasa Bernharda Wittgenstein's Nephew:
»Če odštejemo denar, ki pride z njimi, na svetu ni bolj neznosne stvari od podelitev nagrad. To sem ugotovil že v Nemčiji. V ničemer ne pripomorejo k tvojem statusu, kot sem verjel, preden sem prejel svojo prvo nagrado, temveč ga v resnici okrnijo, in to na najbolj neprijeten način. Edino misel na denar me je pripravila do tega, da sem prenašal te svečanosti; to je bil moj edini nagib za obiskovanje raznoterih starodavnih mestnih hiš […] Le v izjemnih okoliščinah, ko sta ogrožena tvoje življenje in obstoj – in le do štiridesetega leta starosti – si upravičen do sprejemanja katerekoli nagrade ali priznanja, z ali brez spremljajočega zneska denarja. Ko sem prejemal nagrade, nisem imel na voljo opravičila, da sem trpel izjemno težko življenje ali da sta bila ogrožena moje življenje in obstoj; zatorej sem se s tem, ko sem jih sprejel, naredil ne zgolj nizkotnega in prezira vrednega, temveč nič manj kot malopridnega, v najbolj resničnem pomenu te besede.«
Le nekaj mesecev nazaj pa je v pravni reviji Virginia Journal of International Law Roger Alford objavil razpravo, ki bo kaj hitro po izidu prav z Obamino Nobelovo nagrado nepričakovano doživela enega od praktičnih preizkusov. Članek, v klasični ameriški maniri dolg (90 strani) in raziskovalno podkrepljen s številnimi (458) opombami, ima optimističen naslov The Nobel Effect: Nobel Peace Prize Laureates as International Norm Entrepreneurs in se začne z naslednjimi besedami (opomba izpuščena):
»Nobelova nagrada za mir je najprestižnejša nagrada na svetu. Mnogi dobitniki so opisovali, kako dramatično so se njihova življenja spremenila po prejemu nagrade. Geir Lundestad, sekretar Nobelovega odbora, je dejal, da ko pokliče nagrajence za nagrado za mir, da bi jim čestital, mnogi preprosto ne morejo verjeti novici. Vedo, da se bodo kot posledica nagrade njihova življenja za vedno spremenila. 'Misli, ki so prej šle mimo neopažene, so zdaj podvržene pozornosti medijev in komentatorjev. V tem smislu je nagrada močan megafon … Skoraj vsa vrata so ti odprta, ko enkrat postaneš nagrajenec.'«
Ali je Obama res potreboval Nobelovo nagrado, da mu spremeni življenje in začne odpirati vrata, je seveda drugo vprašanje. Kot nemara Ulena tudi ne bo zmotilo dejstvo, da je Obama pravnik in da torej pravniki lahko dobijo tudi »najprestižnejšo [Nobelovo] nagrado na svetu«, saj si je Obama menda ni zaslužil kot pravnik, temveč kot mirovnik. Mimogrede, ko sem malo raziskoval literaturo za potrebe te kolumne, sem ugotovil, da Ulen niti ni prvi, ki se je spraševal o možnostih Nobelove nagrade za pravo.
Že leta 1985 je namreč podobno razpravo z naslovom »The Nobel Prize for Law« v reviji s prikladnim nazivom The Journal of Law Reform objavil Alfred Conard, ki je začel s podobnim pomislekom: »Nobelova nagrada za pravo ne obstaja. Ta izostanek sam po sebi še ni razlog za skrb, saj je področje prava polno lastnih nagrad. A nekaj razlogov za skrb leži v implikaciji, da pravo ponuja zelo malo primerov vrste prispevkov k človečnosti, ki si zaslužijo Nobelovo nagrado.«
Če Obamin primer nagrade sploh lahko služi kot kakršenkoli odgovor na takšne pomisleke, potem nemara sporoča, da so tudi tovrstni strahovi pravnikov odveč – da ni namreč nobene posebne vrste prispevkov k človečnosti, ki bi se zahtevala, preden človek postane prejemnik Nobelove nagrade, pravnik gor ali dol.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
