c S
Je pravo (prava) znanost? 30.09.2009 Po čem prepoznamo (pravo) znanost? Po belih haljah (nosijo jih kemiki, pa tudi zdravniki) ali razdrapanih kavbojkah (nosijo jih teoretični fiziki, a tudi sociologi)? Po Nobelovi nagradi (dobi se za ekonomijo, a tudi za leposlovje) ali po uspehu na državnem razpisu za razvoj centrov odličnosti?

Poskus definicije znanosti je seveda delikatno početje – vsekakor se zdi izziv, ki bi se ga danes lotili predvsem kaki družboslovci, tako da je že po tej plati sumljiv. Če si želite izvedeti več o tem, kaj znanost pravzaprav je, si preberite kaj izpod peresa Karla Popperja ali njegovih zanj(im)cev.

Če ste po duši hibrid med zgodovinarjem in naravoslovcem, lahko za zametke sodobnega pojmovanja znanosti sežete tudi v sedemnajsto stoletje oziroma po Galileju, Newtonu in Descartesu.

Morda ste v tem pogledu pravniški pragmatik in razmišljate podobno kot ameriški vrhovni sodnik Stewart, ki je leta 1964 v zadevi Jacobellis v. Ohio, v kateri je bilo Vrhovno sodišče naprošeno, da definira »obscenost«, morda tudi z malo mero sarkazma v svojem pritrdilnem ločenem mnenju zapisal, ko jo je označil z drugim nedorečenim izrazom: »Danes ne bom skušal podrobneje opredeliti gradiva, ki po mojem mnenju sodi v okvir tega kratkega opisa; in morda mi tega nikoli ne bi uspelo razumno storiti. A jo prepoznam, ko jo vidim.« Pri omenjeni odločitvi sodišča je šlo za razmejitev med obscenostjo in ne-obscenostjo. V naši zadevi gre za razmejitev med znanostjo in ne-znanostjo, če ne pravzaprav še za hujšo razmejitev med znanostjo in psevdoznanostjo. Tudi o tem si lahko preberete zanimiv prispevek v okviru zelo zanimive prosto-dostopne enciklopedije na Stanfordu, a kaj, ko je tudi ta prispevek napisal družboslovec, ki je sicer najprej študiral medicino, nato pa sinergijo med teorijo in prakso iskal zgolj v dveh doktoratih iz filozofije, prvega s področja teoretične, drugega pa s področja praktične filozofije. (Kaj je razlika med teoretično in praktično filozofijo, je baje zares dobro znano le Skandinavcem. Tudi iz zakladnice ljudske modrosti se sam spomnim le šale o razliki med teoretičnim in eksperimentalnim fizikom (prvi si ne zna skuhati kave).)A s tem se počasi vendarle bližamo k aktualnim razsežnostim problema – tako po razlikovanju med znanostjo in psevdoznanostjo kot po uporabnosti humorja.

Nedavno tega je Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo objavilo rezultate drugega razpisa za razvoj centrov odličnosti, v katerih je uspelo osem konzorcijev partnerjev načrtovanih centrov odličnosti. Med konzorciji oziroma uspelimi projekti ni nobenega s področja družboslovja ali humanistike (kot tudi ne nobeden, ki ne bi imel vsaj težišča v Ljubljani). Sicer zelo okreten in spreten direktor Znanstveno-raziskovalnega centra SAZU Oto Luthar je rezultate razpisa označil za šalo, morda že zgolj iz preživet(ven)ega dražljaja, saj je lahko šala bodisi rezultat razpisa bodisi ime institucije, ki ji dirigira. Tudi bolj prizanesljivi družboslovni komentarji poudarjajo, da takšnega razpisa ne bi smeli ne tržiti ne razumeti kot tistega, ki naj pokaže, kaj je dobrega na znanosti kot taki, če pa gre dejansko za spodbujanje razvoja dobičkonosnih tehnologij.

Priznam, da ne vem, ali se je pravna raziskovalna srenja kaj udinjala pri tem razpisu. Vseeno pa tudi pravo morda ne more povsem ubežati pomislekom o tem, ali je prava znanost. Ob tem se sam vedno spomnim predavanja z naslovom »Nobelova nagrada za pravno znanost«, ki ga je imel na Pravni fakulteti v Ljubljani pred leti Thomas Ulen, priznani ameriški strokovnjak za ekonomsko analizo prava. Naslov je bil izbran kot nekakšen provokativen preizkusni kamen za ugotovitev, ali je pravo prava znanost; češ, prave znanosti imajo svojo Nobelovo nagrado. (Že ko sem o tem pisal prvič, sem se hudomušno spraševal, ali sta pravi znanosti potemtakem tudi literatura in mir, a to je pomislek, ki nemara vendarle ne moti velikega duha.)

Poenostavljeno rečeno naj bi znanost določala uporaba znanstvene metode, ki presega okvire lokalnih danosti: »Pomembna značilnost znanosti, za katere se podeljuje Nobelova nagrada, je ta, da znanstveniki na tistih področjih razumejo in cenijo delo drug drugega, neodvisno od države, v kateri izvajajo svoje znanstvene raziskave.« Ulen v razpravi ugotavlja, da se pravo v zadnjem času obnaša vse bolj znanstveno in se vse pogosteje zateka k znanstveni metodi, ki jo ponuja predvsem ekonomska analiza prava.

Na omenjenem razpisu bi morda tudi s tako tezo ali zanašanjem na »znanstveno metodo« doživel hladen tuš, a to je seveda spet druga zgodba. Je pa morda vendarle zanimivo iz njegove razprave navesti še sledeče (opombe izpuščene): »Obenem opozarjam na ironično dejstvo, da hkrati ko pravno raziskovanje, kot menim, postaja bolj znanstveno, prihaja do splošno opaznega upada družbenega položaja in sprejemljivosti znanosti. Morda je nekoč obstajal čas, ko se je do znanosti in znanstvenikov na splošno vedlo spoštljivo. Ta čas je minil. Vsaj od trditve C. P. Snowa v petdesetih letih, da obstajata dve kulturi – literarna oziroma umetniška [beri: družboslovna in humanistična] in znanstvena [beri: naravoslovna] – je v akademski sferi obstajala jasna ločnica med znanostjo in vsem drugim. Znanstveniki [naravoslovci] so sumničavi do drugih akademskih disciplin, češ da so 'premehke'. Te druge discipline imajo drugačna in manj utemeljena pravila, pravijo, za ugotavljanje tega, kaj je napredek znanja. Namesto tega, včasih trdijo, [družboslovne in humanistične vede] negujejo in ostrijo čustva ali intuicijo, kar vodi do različnih in zelo subjektivnih raziskovalnih standardov. Z druge strani pa mnogi v [družboslovju in humanizmu] verjamejo, da je [naravoslovna] znanost hladna, logična in preračunljiva. Oporekajo trditvi, da je delo znanosti objektivno in posledično podrejeno dorečenim vrednostnim standardom. Res, lahko bi trdili, da se razvoj in privlačnost postmodernizma v veliki meri napajata iz njegova skeptičnega pogleda na znanost.«

Ulen seveda piše v prizmi ameriškega izobraževalnega sistema, kjer je pravo podiplomski študij, a se praviloma za ameriške študente, tudi tiste, ki kasneje sami postanejo profesorji, nikoli ne konča z doktoratom. V tem kontekstu vse njegove ugotovitve, tudi tiste, da pravo postaja bolj »znanstveno«, na nek način pomenijo tudi ugotovitev, da ameriški pristop k pravu na pravnih fakultetah postaja nekoliko bolj podoben tistemu na celinski Evropi.

A vendarle, zakaj bi to kolumno končal na resno pravniško noto? Če bi želel kaj takega, potem bi najverjetneje lahko citiral še kak odlomek iz razprave uglednega ameriškega vrhovnega sodnika Holmesa z naslovom »Pravo v znanosti in znanost v pravu« iz leta 1899 (denimo tisto, da »mož znanosti v pravu ni zgolj knjižni molj. Mikroskopskemu očesu za podrobnost mora dodati vpogled, ki mu pove, katere podrobnosti so pomembne. Ne šteje vsak izvajalec podrobne raziskave, marveč samo tisti, ki svojo raziskavo usmerja k bistveni točki«), a kam bi potem prišli?

Ali v luči Ulenovih ugotovitev, kolikor že držijo, morda ne bi bilo bolje končati v duhu Niemöllerja? Najprej so prišli po družboslovce, pa se nisem oglasil, saj sem bil naravoslovec …


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.