Še vedno živimo v dobi pregovornega navdušenja nad umetno inteligenco (UI). UI uživa podporo njenih razvijalcev, investitorjev in nas uporabnikov, ki si z njo lajšamo svoj vsak dan na poti do večje učinkovitosti.
Toda bolj kot se UI v praksi uporablja, bolj globoko sega v naš družbeni vsakdan, ki ga neizbežno tudi spreminja. Družbene posledice UI tako postajajo vse bolj otipljive in zaznavne. S tem pa sprožajo vse bolj zahtevna družbena vprašanja, zlasti tista na področju politične ekonomije.
Politična ekonomija je veda, ki preučuje, kako ekonomija vpliva na javne zadeve in obratno. Gre torej za celokupen spekter družbenopolitičnih odnosov v zvezi z ustvarjanjem materialne ali nematerialne vrednosti, ki jo je mogoče izraziti v neki plačilni valuti. Dopustni okvir politične ekonomije predstavlja pravo, slednjič ustava, tako da je politična ekonomija tudi eden glavnih elementov ustavnopravnega sistema.
Da bi razumeli vpliv UI na politično ekonomijo, je treba zavzeti makroekonomski pristop, ki se osredotoča na veliko sliko. Ta v zgodnji dobi tehnološke preobrazbe, ki smo ji priča zdaj, pogosto umanjka. Tako igralci kot opazovalci se sprva namreč logično ukvarjajo s posameznimi izumi in njihovo (ne)koristnostjo.
Stvari se spremenijo, ko tehnologija seže globlje in dlje. Kot na primer na Kitajskem, kjer po poročanju The New York Timesa že danes: »več kot dva milijona robotov dela v tamkajšnjih tovarnah. Vozila brez voznikov potujejo po številnih kitajskih mestih. Roboti strežejo gostom v hotelih in restavracijah. Parkiriščni roboti menjajo iztrošene električne avtomobilske baterije. Hrano dostavljajo droni.«
Ko tehnologija, kot na Kitajskem, enkrat postane zares vidna in neizbežno poseže v ustaljene ekonomske odnose, tedaj se zganejo tudi interesne skupine. Najprej tiste, ki jih nova tehnologija izrinja s trga in jih postavlja v ekonomsko podrejen položaj. Na Kitajskem so tako, na primer, že imeli proteste taksistov, ki so ostajali brez dela. Intervenirala je država, kot je na Kitajskem pač praksa, in korporacijam centralno diktira ustrezen ekonomski model. Temu pravijo marksizem umetne inteligence.
V ZDA je pristop obraten. Ko gre za novo tehnologijo, imajo velike tehnološke korporacije praktično povsem proste roke. Laissez-faire. To spodbuja inovativnost, ustvarjalnost in produkcijo, ne da bi že v zgodnji fazi razmišljali, kaj šele preprečevali negativne javne ekonomsko-politične eksternalije. Te se ugotovijo in sankcionirajo skozi decentraliziran sistem učinkovitega sodnega varstva za nazaj.
Ameriški pristop je torej reaktiven. Reagirajo šele, ko se pokažejo negativne posledice. Evropski pa je proaktiven. Reguliramo vnaprej, da ne bi nastale negativne posledice. Oboje je lahko slabo. V Ameriki za potrošnike, v Evropi pa za podjetja in potrošnike. Prva so v regulatornem krču, drugi pa, posledično, ostanejo brez najnovejših tehnoloških proizvodov. Vsaj na kratki in srednji rok pa zmagujejo Kitajci.
Ob vsem tem pa se vse bolj krepijo tudi glasovi, ki opozarjajo na možnost razrasta t. i. UI populizma. Ta označuje politično tendenco obračanja ljudskih množic proti razvoju UI in še posebej proti njenim vse premožnejšim korporativističnim razvijalcem. Z vse bolj daljnosežnimi negativnimi posledicami UI za politično-ekonomijo tako utegne obstoječo levo-desno politično razklanost zamenjati politično poenotenje proti novi tehnologiji in njenim lastnikom.
Ta trend je zaradi državne ekonomije manj verjeten na Kitajskem, se pa postopoma že nakazuje v ZDA, kjer celo Trumpova administracija spreminja kurz na področju regulacije UI. Tega ne počne toliko iz ekonomskih kot iz političnih razlogov. Zavedajoč se političnih premikov v družbi, ki so posledica družbenih vplivov nove tehnologije. Kajti, tudi naslednje volitve je treba dobiti. Tako da se osvoji večino. Če bo ta medtem pristala na anti-tehnološki strani, tudi prav.
Ne glede na vse, pa je slednjič sporočilo povsem jasno. UI, čeprav v Evropi za zdaj še posebej na neotipljiv način, znatno spreminja naša utečena družbena razmerja.
Temeljite ekonomske posledice, tudi v smislu izgube večjega števila delovnih mest, se utegnejo pokazati kmalu. Morebitni porast brezposelnosti bo zaostril javnofinančne težave, poglobil družbena nasprotja, zaostril politični diskurz in vplival na volitve. Te se bodo preslikale v nove politične večine, ki bodo ustvarjale nov, lahko zelo drugačen pravni red, kot ga imamo danes.
UI je tako več kot orodje, več kot medij, je faktor temeljitih družbenih sprememb. Zato bi jo morali, mnogo bolj kot doslej, preučevati ne le po tehnološki, inženirski plati, temveč tudi skozi prizmo politične ekonomije in (ustavnega) prava. Tehnološki duh je očitno ušel iz stekleničke. Vse, kar nam preostane, je, da se mu čim prej zavestno prilagodimo ter ga tako čim bolje ukrotimo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
