V življenju dajem precej več poudarka tradicionalno preverjenim rešitvam kot pa včasih dokaj mimobežnim novotarijam. Bridke izkušnje (predvsem osebnih porazov) in kopica nepremišljenih odločitev so me namreč izučile, da je zaupanje resda dragocena valuta, a z njo vseeno ni mogoče plačati prav vsakega zapitka, ki ti ga vsakdanjik neizbežno pripelje s sabo.
Skratka, ko gre za nove, sploh pa »revolucionarne« iznajdbe, ki naj bi tako ali drugače epohalno spremenile sveto in naš svet, se z njimi sprijaznim šele, ko te postanejo praktično neizbežne, a so do takrat vsaj (zadostno) preizkušene. Raje malenkost več potrpljenja kot pa prenašanje večne bede negotovosti. Konec koncev nisem natolceval bralcu v prvi kolumni, češ da sem v dvomu, če se le da, raje bolj analogne sorte.
A prišlo je nedavno tega tudi zame neizbežno opravilo, ko sem bil praktično prisiljen v nakup novega domačega računala, s tem pa tudi posodobitev na (res) najnovejšo verzijo trenutno najbolj razširjenega operacijskega sistema, potem pa med – ne samo po občutku – res neskončnim postopkom prijave v sistem zaprepadeno zrl kot pregovorno tele v nova vrata. Bolje rečeno, v nova – Okna. Ker sem si namreč (očitno) precej predrzno in nespametno namenil uporabiti tisto res najbolj običajno funkcijo digitalnega urejevanja besedila za ureditev mojih včasih res nemirnih misli, mi je multinacionalka za ta »privilegij« želela zaračunati sto evrov na leto. A zgolj za (strogo) osebne potrebe. No, če bi hotel tej osnovni človeški potrebi zadostiti na bolj profesionalen način, pa je postavljena cena še višja, in sicer več kot dvojna.[1]
In to za koriščenje ene izmed res temeljnih funkcij, ki naj bi jih ta iznajdba človeku sploh nudila. In to na napravi, ki so jo še nedavno pojmovali kot urejevalnik besedil, saj je bil to dolgo časa celo samostojni pripomoček, ki je služil izključno temu namenu. In ker mora biti vse v osebnem, družinskem ali (Bog ne daj!) v profesionalnem »paketu«, ločena uporaba te res prvinske in docela prvobitne funkcionalnosti tega res neobhodno potrebnega digitalnega pripomočka, sploh ni možna. No, če odštejemo možnost oblačnega načina izrabe te funkcije, ko za uporabo tega modernega privilegija plačuješ zgolj s svojimi osebnimi podatki in veščinami, saj na ta način med drugim uriš tudi njihov integrirani sistem umetne inteligence.
Povedano drugače, počutil sem se, kot da sem pravkar kupil knjigo, za katero moram zdaj posebej plačati še – črke.
Skratka, še en, pa čeprav primerljivo minoren primer v sodobnem žal vse bolj prisotne prakse tehnološke zlobe; fenomena, ki se mu v računalniškem žargonu precej bolj profano reče kar »enshittification«.[2] Pojava torej, ko se na plečih uporabnikov, ki se jim je ponudba predhodno umet(el)no skrčila, želi nekdo maksimalizirati lasten dobiček za vsako ceno, predvsem na račun njihove uporabne izkušnje, venomer izkoriščajoč svoj, pa četudi včasih zgolj domnevno prevladujoč položaj. Kar je bilo svojčas dobro in uporabno, delujoče in cenovno vsaj kolikor toliko sprejemljivo (oziroma v primeru že omenjene vedno nove rekonstrukcije »oken« vsaj že všteto v osnovno ceno produkta), je sedaj slabo (in sčasoma vse slabše), predmet vedno novih doplačil in skritih stroškov (če ne v denarju, pa z zlorabo tvojih osebnih podatkov), sčasoma pa – obsoletno. Vse po tistem prekletem banalnem načelu: »Ker lahko …«.
Saj se pri tem venomer računa, da je človek (res) preprosto bitje svojih šeg in navad in ko je nekdo enkrat »noter«, vpet v določene tirnice, ta nikoli več ne bo pogledal »ven« iz te svoje umetno ustvarjene kletke. Računa se, da so te sugestivno priučene prakse naša moderna železna srajca, da smo preproste tovorne živali, ki nas je moč venomer prosto voditi za naš navidezni digitalni povodec, ki ga po že omenjenem vodilu upravljajo oni. Ker lahko …
Tehnološka zloba je v našem digitalnem svetu prisotna vsepovsod. Socialna omrežja, nekoč (vsaj v principu) namenjena dodatnemu oplemenitenju socialnih stikov, sploh z znanci in prijatelji, ki jih res ni mogoče srečevati vsak dan, so se že davno tega prevesila v diametralno nasprotje tega poslanstva, če je to seveda sploh kdaj obstajalo. Iz plemenitenja obstoječih in ustvarjanja novih družabnih poznanstev smo prešli v surovo in vse bolj skomercializirano degeneracijo socialne interakcije med ljudmi. Zakaj bi bil žlahten in spregledan, če sem lahko popolnoma plehek, a zgolj zato venomer viden. Sedaj z oglasi. Digitalni kliki in dopaminski odzivi nanje so sedaj za marsikoga žalosten vrhunec dneva, algoritem pa njegov kralj. Ali pač? Če je to resničen človeški in evolucijski napredek, ga seveda nikakor ne podpišem, niti z digitalno avtentifikacijo, pa četudi bi bila ta zgolj iz razlogov čistega udobja izvedena na daljavo. Ali pa z ukradeno identiteto, recimo …
Podobna ugotovitev velja za skoraj vse trenutno največje spletne »trgovce« (bolj pravilno: vse bolj drage in nezanesljive posrednike med dobavitelji in kupci), ki so z agresivno politiko res ugodnih cen in kvalitetne ter zanesljive dostave, počasi, a vztrajno zlasti v zadnjih dvajsetih letih praktično izničili vsakršno omembe vredno konkurenco. In potem, kar naenkrat, kar je bilo nekoč zanesljivo in poceni, je sedaj vse težje najti, predvsem pa predmet vedno novih (in vse višjih) stroškov s pikrim dodatkom naročnin. In očitnih oglaševanih vsebin, ki nimajo prav nobene veze s tvojim iskanjem. Ali pa se poslužujejo eklatantnih zlorab vaših digitalnih sledi, vse z namenom, da z njihovo preprodajo zaslužijo še tisti zadnji možni cent. Ker seveda – lahko …
Tudi vaš čas, preždet na domačem kavču, nikakor ni imun na to zlobo. Ponudnikom pretočnih vsebin je v zadnjih petih letih uspelo predvsem to, da so iz malih – in malo večjih – zaslonov pregnali še tisti mali kanček kvalitete, ki je še ostala mediju, ki smo ji nekoč rekli »televizija«. Dobili smo pa vsaj (spet) čudovite oglase. In vedno višjo mesečno naročnino. Pa vedno vse bolj (u)borno ponudbo. A vse bolj nabreklo število ponudnikov. In oglasov. Ter pripadajočih naročnin. Aja, kje lahko spet pogledam Prijatelje?
Primerov tehnološke zlobe je še nebroj. A dajmo si raje priznati, da je to deloma tudi naša krivda. Ker smo vsi tako prekleto »komot«. Vedno imamo namreč izbiro. Le vzeti si jo moramo, si končno sneti te navidezne uzde in spet zaživeti. Digitalno življenje je namreč zgolj to – čisto navadna simulacija. Je kvečjemu začimba, nikakor pa ne sme biti bistvo naše življenjske izkušnje.
Preidite torej na Linux. Preberite raje (fizično) knjigo, pa magari tisto res pogrošno, tako »u nulo«, samo za vašo dušo. Ponovno priklopite svoj zaprašeni DVD predvajalnik in si zavrtite tisto zimzeleno epizodo, ko sta bila Ross in Rachel, recimo, »na pavzi«. Obiščite bolšji sejem. Pojdite na kavo z znancem, pa četudi vas je zadnjič užalil. Morda ste ga samo narobe razumeli. Sprehodite se v naravo, pa četudi dežuje ali je gosta megla. In če ste še vedno nepoboljšljivi romantiki – posadite drevo. Samo zase. Ne za instagram, zgolj za vaš »gušt«.
In pustite že končno pri miru te preklete telefone. No, vsaj dokončajte to kolumno.
Ker lahko …
***
Za vse tiste, ki še vedno vztrajate, upajoč, da bom današnjemu bolj poglobljenemu razmišljanju po ustaljeni šegi vseeno pridal še kak ocvirek iz zgodovine, pa še naslednja prigoda, tokrat iz Švedske.
Stari Švedi ne samo, da so bili grozoviti bojevniki, ki se jih je svojčas bala cela Evropa, marveč so, dokaj presenetljivo, baje sovražili – glasbo, sploh pa njene izvajalce. Vzemite si to v zakup naslednjič, ko boste recimo obiskali muzej skupine ABBA v Stockholmu.
Švedski odpor do glasbe je bil namreč baje tolikšen, da so ga kar uzakonili:[3]
Čuden zakon so imeli stari Švedi
Naperjen je bil proti glasbi sploh, tiste pa, ki so se bavili z njo, je proglašal za nepoštene in nezanesljive državljane. Do začetka 16. stoletja je veljal zakon, s katerim so bili vsi glasbeniki pregnani iz dežele ter jih je smel celo vsakdo – ubiti. Tak uboj se je smatral za šalo in ubijalec je bil samo obvezan dati dedičem ubitega po en par novih čevljev, par rokovic ter eno tele.
Tele pa si je pa moral dedič ubitega muzikanta še-le vloviti, kar se je vršilo tako: Teletu so namazali rep z mastjo, nato ga pa pognali krog grička; upravičenec je moral teči za teletom in ga skušati ujeti za rep, kar pa se je malokomu posrečilo, ker je bil rep vsled maščobe dokaj sklizek. Šele leta 1523 so odpravili ta kruti zakon…
Hm, ne bom dajal nujno vzporednic z današnjim časom. Si bom pa dovolil zgolj opazko, da v pravu očitno lahko obstaja tudi precej hujša posledica za nadobudne glasbenike kot denarna globa za igranje v nočnem času. Recimo …
[1] Če mi ne verjamete, poglejte. Dokaj pomenljiv je tudi podatek, da so ti paketi za ameriške uporabnike za razliko od slovenskih ne samo cenejši z vidika valutnega razmerja med dolarjem in evrom, marveč je njihov »profesionalni« paket tudi nominalno dražji, in sicer za 10 %, kar je razlika, ki nikjer ni pojasnjena.
[2] Znanega tudi kot »Crapification« ali sindrom namernega razkroja tehnoloških platform (»platform decay«). Prvotni pojem, tokrat v kontekstu predvsem tovrstnega razkroja socialnih omrežij, je iznašel Corey Doctorow, in sicer novembra 2022 v svojem spletnem prispevku »Social Quitting«, in pozneje o tem fenomenu napisal tudi knjigo.
[3] Slovenec, 1.8.1903, str. 7; vir: <dlib.si>.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
