Na pobudo Sveta za alternativno reševanje sporov smo v letih 2023 in 2024 s Petrom Grajzlom in Barbaro Mörec izvedli obsežno empirično raziskavo o vlogi in učinkih sodišču pridružene mediacije v slovenskih pravdnih postopkih. V analizo smo zajeli skoraj 400.000 pravdnih zadev, zaključenih med letoma 2008 in 2023 na vseh 44 okrajnih in 11 okrožnih sodiščih. Vključene so bile tako civilne kot gospodarske pravde.
Sistem sodišču pridružene mediacije se je v Sloveniji začel razvijati že po letu 2000 s prvimi pilotnimi programi na ljubljanskem okrožnem in okrajnem sodišču. Leta 2009 je bil sprejet Zakon o alternativnem reševanju sodnih sporov (ZARSS), ki določa, da morajo okrajna, okrožna, delovna in višja sodišča vzpostaviti ustrezne programe alternativnega reševanja sporov, vključno z mediacijo. Zakon sodiščem nalaga obveznost, da strankam ponudijo mediacijo, vendar udeležba ostaja prostovoljna. Sodišče lahko ponudi mediacijo, ko toženec odgovori na tožbo. V primeru soglasja strank se postopek prekine za največ tri mesece, prvo mediacijsko srečanje pa mora potekati v 30 dneh od sklepa o napotitvi.
Zakon posebej določa, da mora sodišče v vsaki zadevi ponuditi možnost mediacije, razen če sodnik presodi, da to v danem primeru ne bi bilo primerno. Ni pa natančno določeno, v katerih primerih naj bi bila mediacija neprimerna – kar v praksi pomeni, da imajo sodniki pri tem določeno diskrecijsko pravico.
Mediacijo izvajajo mediatorji, vpisani v uradni register pri Ministrstvu za pravosodje. Ti morajo imeti visokošolsko izobrazbo (ne nujno pravno), opravljeno usposabljanje in ne smejo biti pravnomočno obsojeni za naklepna kazniva dejanja. Med mediatorji so tudi aktivni sodniki (v zadevah, ki jih ne vodijo), odvetniki in upokojeni sodniki.
Stranki lahko mediatorja izbereta sami, sprejmeta predlog sodišča ali prepustita imenovanje sodišču. Ob imenovanju sodišče praviloma upošteva abecedni vrstni red v registru, lahko pa tudi posebnosti primera. Potek mediacije ni strogo določen, vendar se praviloma začne z uvodnimi izjavami mediatorja in strank, sledijo skupna pogajanja, po potrebi pa tudi zaupni pogovori z vsako stranko posebej. Mediator ne odloča o sporu, temveč pomaga pri razjasnjevanju dejstev, interesov in iskanju kompromisov.
Uspešna mediacija se lahko zaključi s sodno poravnavo ali umikom tožbe. V primeru poravnave mora sporazum potrditi pristojni sodnik. Stranki ali mediator lahko mediacijo kadarkoli prekinejo. Če mediacija ni uspešna, sodišče nadaljuje postopek, kot da mediacije ne bi bilo. Sodnik lahko tudi ponovno predlaga mediacijo, vendar se to v praksi zgodi redko. Postopek mediacije je zaupne narave. Zato sodni spis ne vsebuje vsebinskih informacij o poteku mediacije, temveč zgolj osnovne procesne podatke, kot sta datum napotitve in zapisnik o zaključku mediacije. Sodnik in mediator ne smeta razkrivati, kaj se je v postopku mediacije zares dogajalo – ne glede na to, ali je bila mediacija uspešna ali ne.
Empirična analiza je temeljila na podatkih iz sodnega vpisnika (PUNT), ki omogoča izjemno podroben vpogled v vsak posamezni postopek. Za vsako zadevo smo imeli na voljo podatke o vrsti spora, vrednosti, značilnostih strank, njihovih zastopnikih, sodniku in natančnem zaporedju procesnih dejanj (skupaj s temeljni informacijami o vrsti oziroma skupini procesnih dejanj). Skupno je bilo upoštevanih več kot 1000 spremenljivk.
Raziskavo smo usmerili v dve ključni vprašanji:
Z uporabo ustreznih ekonometričnih pristopov smo ugotovili, da mediacija:
a) v povprečju skrajša trajanje postopka za 14 odstotkov, kar pomeni približno 50 dni manj;
b) poveča verjetnost poravnave za več kot 30 odstotnih točk, kar pomeni skoraj trikrat pogostejše poravnave;
c) zmanjša število procesnih dejanj, kar nakazuje na bolj ekonomičen potek postopka.
Kaj pravzaprav pomeni, da smo do takšnih rezultatov prišli z ekonometričnim pristopom? Gre za skupek metod, pri katerih se ne zadovoljimo zgolj s statistično povezavo med dvema pojavoma (na primer mediacijo in krajšo dolžino postopka), temveč želimo preveriti, ali gre za dejansko vzročno razmerje. Naš cilj je bil torej odgovoriti na vprašanje: ali mediacija res povzroči hitrejši potek postopka – ali pa so to morda le manj zapleteni spori, pri katerih bi bil postopek tako ali tako krajši?
Da bi to ugotovili, smo uporabili metode, ki temeljijo na iskanju primerljivih parov zadev: med skoraj 400.000 primeri smo identificirali tiste, ki so si bili po vseh bistvenih značilnostih zelo podobni – po vrsti spora, vrednosti, zastopnikih, sodišču, sodniku in strankah – a so se razlikovali le po enem: v eni zadevi je bila mediacija izvedena, v drugi ne. S tem smo si ustvarili skupine »sicer enakih primerov z edino razliko v mediaciji«. Nato smo primerjali izide teh parov in tako izmerili (vzročni) učinek mediacije.
Rezultati raziskave tako potrjujejo, da je mediacija v slovenskem sodnem sistemu učinkovito orodje za skrajševanje trajanja postopkov in povečevanje verjetnosti sporazumne rešitve. Ugotovitve tudi zavračajo pogosto slišano tezo, da mediacija postopke podaljšuje.
Analiza je dodatno pokazala, da je učinek mediacije na trajanje posebej opazen v obdobju 2008–2015, ko so bili sodni zaostanki izrazitejši. Mediacija je bila posebej učinkovita pri gospodarskih sporih, odškodninskih zahtevkih in zadevah s področja intelektualne lastnine, medtem ko ni bila učinkovita v primerih s pet ali več udeleženci.
Kljub visoki učinkovitosti pa se mediacija v praksi redko izvaja. Ponujena je bila v približno tretjini primerov, dejansko izvedena pa le v približno 7 odstotkov vseh primerov. Ključna ugotovitev tako ni le, da mediacija deluje, temveč da se pogosto sploh ne uporabi.
Ob tem se zdi pomembno omeniti še širši okvir. Ta raziskava, ki smo jo zasnovali in izvedli skupaj z Vrhovnim sodiščem in ob podpori Ministrstva za pravosodje, nakazuje, da imajo empirične pravne raziskave lahko pomembno vlogo pri boljšem razumevanju delovanja pravosodnega sistema. Čeprav normativna analiza ostaja nepogrešljiv del pravne argumentacije, nam šele empirični podatki omogočajo vpogled v to, kako pravni instituti delujejo v praksi in katere predpostavke morda ne držijo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
