Ali 160. in 161. člen Ustave, ki določata izključno pristojnost Ustavnega sodišča za presojo podzakonskih splošnih aktov in predpisov lokalnih skupnosti, nasprotujeta mednarodnemu pravu in pravu EU?
Na to zanimivo vprašanje je moralo odgovoriti Ustavno sodišče v zadevi U-474/22 z dne 20. 3. 2025. Tam je na zahtevo Upravnega sodišča presojalo skladnost 61. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-3), ki je pristojnost za presojo prostorskih izvedbenih aktov poveril Upravnemu sodišču. V skladu s svojo preteklo sodno prakso je Ustavno sodišče odločilo, da izpodbijani člen ni skladen s citiranima členoma Ustave.
Toda drugače kot v prejšnjih odločbah se Ustavno sodišče tokrat ni moglo ustaviti že na tej točki. Povsem utemeljeno je namreč spoznalo, da zlasti pri presoji prostorskih izvedbenih aktov, ki narekuje okoljsko presojo o vprašanjih, ki niso le pravne narave, Ustavno sodišče niti dejansko niti pravno ne more biti izključno in edino pristojno sodišče v teh zadevah.
Dejansko Ustavno sodišče za tovrstno presojo ni niti ustrezno strokovno usposobljeno, ker po naravi stvari ni bilo zasnovano v ta namen. Po pravni plati pa izključna pristojnost Ustavnega sodišča kot edinega organa za presojo prostorskih izvedbenih aktov ne zadosti zahtevam po učinkovitem sodnem varstvu, kakršne izhajajo iz 23. člena Ustave, Aarhuške konvencije ter prava EU, kot ga je skozi svojo sodno prakso, utemeljeno na 47. členu Listine temeljnih pravic EU, razlagalo Sodišče EU.
V 46. točki odločbe Ustavno sodišče jasno zapiše:
»Pravno varstvo zoper prostorske izvedbene akte v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisov, omejeno z naravo tega postopka in ustavnim položajem ustavnega sodišča […] ne zadosti zahtevam po učinkovitosti, kot izvirajo iz prava EU. Izključna pristojnost ustavnega sodišča za presojo prostorskih izvedbenih aktov kot splošnih pravnih aktov, utemeljena v načelu delitve oblasti (drugi odstavek 3. člena Ustave) ter jasno določno izpeljana v 160. členu Ustave, […] se tako izkaže za oviro, ki onemogoča evropskoskladno razlago.«
Z drugimi besedami, slovenska ustavna ureditev sodne pristojnosti za presojo podzakonskih predpisov in predpisov lokalne samouprave ni skladna s pravom EU. Kaj pa zdaj?
V skladu z načelom primarnosti prava EU bi moralo Ustavno sodišče zavrniti uporabo spornih določb 160. in 161. člena Ustave ter uporabiti pravo EU. Zahtevam iz načela primarnosti bi lahko zadostilo tudi tako, da bi skladno s pravom EU razložilo izpodbijane določbe ZUreP-3, ki pa so bile že razglašene za protiustavne. Teh vrh vsega po mnenju večine Ustavnega sodišča tudi ni mogoče – niti pravo EU tega ne zahteva – razložiti contra legem, torej zoper izrecne določbe slovenske Ustave.
Tako se je Ustavno sodišče znašlo med tnalom in nakovalom. Njegova izključna in edina ustavna pristojnost za presojo podzakonskih in lokalnosamoupravnih predpisov je v nasprotju s pravom EU. Slovenski zakon, ki je želel skladnost s pravom EU zagotoviti, pa je neskladen z Ustavo. Pravi kaveljc 22 torej.
Na tem mestu je treba sicer opozoriti, da se je v opisano zanko Ustavno sodišče ujelo tudi in predvsem po lastni krivdi. Če bi v predhodni zadevi U-I-327/20 sledilo poti, ki jo je v svojem odklonilnem ločenem mnenju predlagal sodnik Knez, izrecno pa sta ji nasprotovala sodnika Accetto in Šugman Stubbs, torej, da bi določbe Ustave razlagalo skladno s pravom EU in v njih našlo tudi prostor za neizključno pristojnost Ustavnega sodišča za presojo vsaj nekaterih vrst podzakonskih predpisov, današnjega ustavnega konflikta s pravom EU in mednarodnim pravom ne bi bilo.
Tako pa ga imamo in Ustavno sodišče je zadevo rešilo tako, da je protiustavno zakonsko ureditev ohranilo v veljavi in omogočilo njeno nadaljnjo uporabo do odprave ugotovljene protiustavnosti, do katere mora priti v roku enega leta. Prav tako je v 4. točki izreka poskrbelo za tiste, ki so ustavnoskladno uveljavljali sicer neučinkovito sodno varstvo na Ustavnem sodišču, da še ulovijo tožbeni rok v okviru začasno dopustnega upravnega spora.
S tem je Ustavno sodišče doseglo troje: zagotovilo je varovanje pravic posameznikov v zadevnih postopkih, zadostilo je zahtevam iz Aarhuške konvencije ter razrešilo ustavni konflikt s pravom EU.
Cena za to pa je vseeno precej visoka. V enem letu bo, roko na srce, treba poseči v besedilo Ustave ter na novo, sistemsko in poglobljeno urediti sodno pristojnost za presojo podzakonskih predpisov in predpisov organov lokalne samouprave.
Ker že v trenutnih političnih razmerah za nobeno od predlaganih sprememb Ustave ni bilo mogoče najti zahtevane večine in ker smo efektivno že v predvolilnem času, lahko brez večjega tveganja zapišemo, da tudi ta odločba Ustavnega sodišča ne bo izvršena v predpisanem roku. To pa bo še en kamenček v mozaiku rahljanja slovenske ustavne demokracije.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
