c S
Avtokratski legalizem
Jan Zobec Vrhovni sodnik na Vrhovnem sodišču RS, bivši ustavni sodnik Jan.Zobec@us-rs.si
26.08.2019

Pojem avtokratski legalizem je skovala princetonska profesorica Kim Lane Scheppele, ki svoj znanstveni eros posveča preučevanju zatona ustavnih demokracij, zlasti v bivših postkomunističnih državah, ki so sprva, tako se je zdelo, uspešno krenile po poti svojih zahodnoevropskih vzornic (gl. Autocratic Legalism, The University of Chicago Law Review, 85:545-583; 2018, od koder v nadaljevanju tudi povzemam). Konec dvajsetega stoletja je bil obetaven, zdelo se je, da ima Francis Fukuyama prav, ko je že nekaj mesecev pred neizbežnim padcem Berlinskega zidu napovedal konec zgodovine.

Konec zgodovine?

Liberalni in demokratični konstitucionalizem je bil takrat videti kot končna postaja v zgodovinskem razvoju demokracije in univerzalni dosežek ter hkrati ultimativen uspeh zahodne civilizacije, zadnja zgodovinska oblika ureditve človeškega sobivanja. Bilo je nekako logično, da je ustavna demokracija edina logična in moralna posledica na eni strani dediščine razsvetljenstva, ter na drugi strani katastrofalnih izkušenj z vsemi oblikami totalitarnih režimov, ki so v dvajsetem stoletju pustošili po Evropi in pripeljali do množičnih kršitev človekovih pravic ter nato do svetovne katastrofe. Bili so to fašizem, nacionalsocializem in komunizem (ali uradno: »znanstveni« socializem) - zadnji je še dolgo po zlomu prvih dveh lomastil po vzhodni in srednji Evropi ter po Balkanu, za seboj pa puščal trupla in uničena življenja več generacij.

Za vzpon demokratičnega konstitucionalizma ali ustavnih demokracij je bilo torej nujno spoznanje o katastrofah, ki so jih človeštvu povzročili avtokracije in nato totalitarizmi. Zato je bil prvi korak pri vzpostavitvi ustavne demokracije ne samo sprejem ustave s katalogom svoboščin in človekovih pravic, ampak tudi ustanovitev institucij praktičnega in stvarnega varovanja ustavnosti, kar pomeni človekovega dostojanstva kot pravira človekovih pravic. Izkušnje s propadom Weimarske republike so zato ob ustavni kulturi naroda, ali po Habermasovo, ustavnem patriotizmu terjale ustanovitev ustavnega sodišča kot avtoritativnega varuha človekovih pravic in ustavnosti. Zakaj? Zato, ker so prav institucije, med njimi najprej sodstvo, nujne za samo-vzdržnost in preživetje ustavnosti ter za njeno praktično delovanje. Brez teh institucij bi bile človekove pravice samo teoretične in iluzorne.

Pojav avtokratskega legalizma

Prav to pa je razlog, da so institucije, najprej seveda ustavno sodišče in sodstvo nasploh prve žrtve avtokratskih legalistov. Njihovo orožje namreč ni neposreden fizični teror, niso sablje in bajoneti, ampak je pravo. Seveda pravo kot vzvod njihove vladavine in kot sredstvo za dosego njihovih oblastnih ciljev. V tem pogledu niso kaj bistveno drugačni od marksističnega pojmovanja prava, po katerem je pravo le s silo uveljavljena volja vladajočega razreda. Prava ne uporabljajo kot sredstvo za ureditev mirnega socialnega sožitja in kot sredstvo za reševanje sporov, temveč kot vzvod svoje oblasti in kot sredstvo za uresničitev svojih interesov. Pri njih ne gre za vladavino prava, pač pa za vladanje s pravom. Ali, kot pravi Scheppele, prvi znak zatona ustavne demokracije je, ko postanejo pravila igre samo še igra za sebe - in, upam si dodati, predstava za naivno ter zmanipulirano javnost.

Ustavna demokracija, ki je v svojem izvirnem smislu izpopolnjen nadomestek in sublimacija klasičnega koncepta vladavine prava v vladavino ustavnosti in človekovih pravic, se potem ob ohranjenem videzu vsebinsko izvotljenih in sprivatiziranih, v resnici ugrabljenih institucij spremeni v vulgarno večinsko demokracijo ali, če hočete, v diktaturo večine ter na koncu v diktaturo karizmatičnega avtokrata, ki uteleša »pravo«, »resnično« ljudsko voljo in ki zato tudi uživa polno ljudsko legitimnost. Na svobodnih, splošnih, tajnih ter bolj ali manj, ali pa samo na videz zakonitih volitvah namreč prepričljivo zmaguje – na primer Putin, Orbán, Erdogan, Chavez, Maduro. Seveda je zmaga takih karizmatičnih voditeljev naroda, ali tudi ne nujno njih, lahko tudi določene politike, recimo kake stranke, četudi kar čez noč in neposredno pred volitvami, le za enkratno uporabo, ad hoc ustanovljene, ki pa bo, in to je tu bistveno, plesala po notah, ki jih komponira in po katerih igra skriti, nevidni avtokrat, posledica več dejavnikov: od režimskega obvladovanega državnega šolstva, vzgoje in izobraževanja, do medijev in drugih monopolov, ki pri ljudstvu poskrbijo za »pravilno« mnenjsko usmeritev, za pravilno politično in ideološko prepričanje. Avtokratski legalisti znajo dobro poskrbeti za videz obojega – tako za videz demokracije kot za videz ustavnosti. Kako? Tako, da izvotlijo liberalno vsebino obojega.

Fenomenologija  

Najprej, avtokratski legalizem je demokratičen – seveda ljudsko, večinsko demokratičen. In prav zato, ker je ljudstvu blizu, ljudstvu tudi privlačen. Temelji namreč na enostavnih povezovalnih, populističnih, specifičnemu ljudskemu okusu všečnih vzklikih karizmatičnega politika ali ljudstvu privlačne politike (lahko tudi tiste, ki je temu ljudstvu že desetletja prala in oprala možgane), ki kliče k poenotenju – nacionalnemu, verskemu (npr. Putin, Orbán, Erdogan), ali proti namišljenemu in umetno (največkrat in najlažje medijsko) ustvarjenemu sovraštvu do določene politike ali politika, seveda opozicijske/ga – naj bo ta desne (kar je primer Slovenija) ali bolj leve provenience (kar je primer Poljska).

Nadalje, avtokratski legalisti ne operirajo v svetu ustavnosti, njihovo življenjsko okolje je svet legalizma. Liberalna demokracija kot normativna politična teorija, v pravnem jeziku: ustavna demokracija, je utemeljena na varovanju človekovih pravic, na nadzorovani oblasti in z njo povezani moči, na obrambi vladavine prava (ustavnosti) ter na liberalnih vrednotah strpnosti, pluralizma in enakopravnosti. Nasprotno pa so legalistične zahteve preprosto formalne. Za avtokratske legaliste je pravo stvar tehnike, igra besed, abstrakcij in konceptov. Zato po njihovem zadošča, če so izpolnjeni pozitivistični standardi veljavnosti, ne oziraje se na vsebino prava in na njegove vrednotne zaveze. Njihov skrajno vulgaren izraz je na primer klic kakega politika vladajoče večine ali, kar je še bolj značilno, člana parlamenta v kaki ustavno-demokratično hudo podhranjeni postkomunistični državici, da je absurd še večji, celo po izobrazbi pravnika, ki se upira izvršitvi odločbe ustavnega sodišča in zato tej instituciji javno žuga, češ, »ali si res želimo, da o najpomembnejših družbenih vprašanjih odloča ustavno sodišče oziroma devet ljudi«. Simptom istega fenomena je objava stališča najvišjega sodišča v državi, da bo spoštovalo samo tiste sodbe ESČP, ki jih bo ono samo ocenilo kot prepričljive.

Ena od značilnosti legalističnih avtokratov je njihova tricky retorika. Po eni strani je populistična, po drugi strani pa vezana na demokratičen in celo ustavni narativ. Še več, novodobni avtokrati uporabljajo, kot opozarja Scheppele, pravne metode, take, ki v očeh zunanjega in od daleč opazujočega opazovalca ustvarjajo videz krepitve vladavine prava, kot so na primer ustanovitve raznih komisij za preprečevanje korupcije ali komisij za etiko in integriteto - čeprav je njihov resničen, dejanski in praktičen namen diametralno nasproten visokim ciljem, s katerimi se ustijo doma in v tujini. Njihovo skrbno izbrana in nadzorovana sestava bo delovala natančno tako, kot je »treba« – bodisi kot komisija za diskreditacijo kritičnega posameznika, oponenta režima – ali kot komisija za podeljevanje alibija nosilcem režima in njihovim  komplicem. Novi avtokrati nikakor niso podobni svojim brutalnim predhodnikom, ki so zaznamovali prejšnje stoletje. Na obrazu imajo masko demokratov in vladajo v imenu demokratičnih ali vsaj legalno neoporečnih mandatov. Tudi ne ukinjajo državnih institucij, vzklik kakega pravno zblojenega politika med njimi, kot je tisti prej omenjeni poziv na ukinitev ustavnega sodišča, je tudi za legalistične avtokrate deviacija. Ne, legalistični avtokrati ne rušijo institucij, le podrejajo si jih – najprej seveda ustavno sodišče in za njim sodstvo. Njihovo orožje je namreč pravo, saj oni, drugače, kot so to počeli totalitarci dvajsetega stoletja, ne vladajo z grobim in neposrednim nasiljem. Novodobni avtokrati »spakirajo« ustavno sodišče, sodstvo, vsaj najvišja ali ključna sodišča v državi, zagotovo pa vodstvene strukture sodstva ter seveda sodni svet, z lojalisti »spakirajo« seveda tudi druge organe, ki naj bi imeli vlogo imunskega sistema – tožilstvo, policijo, razne nadzorne komisije in agencije. Če imajo zadostno večino, bodo šli tudi v ustavne reforme, zlasti kadar jim kaka odločba ustavnega sodišča ni po volji, in jo želijo izigrati s spremembo ustave – seveda ob polni podpori svojih – režimu lojalnih pravnikov. Če to ni mogoče, bodo tako odločbo kako drugače prelisičili, ali pa je kratko malo ne bodo uresničili.

Nadaljnja značilnost avtokratskih legalistov je, spet se sklicujem na slavno princetonsko profesorico, da njihov režim dopušča ravno toliko disidentov in oponentov, da so avtokrati za zunanjega opazovalca še videti strpni. Tolerirajo tudi prgišče manjših opozicijskih časnikov, ki, četudi trpijo hudo oglaševalsko lakoto, vendarle niso podvrženi cenzuri. Vendar svobodo izražanja omejujejo – praktično in normativno, na primer, kot to dela Putin s preganjanjem sovražnega govora (gl. npr. sodbo ESČP v zadevi Savva Terentyev zoper Rusijo z dne 28. 8. 2018) ter z letos sprejetim zakonom, ki predvideva globe in kazni za žalitev države ter njenih simbolov in organov. Seveda so dovoljene, sicer šibke, politične stranke, nekaj vladi prijaznih nevladnih organizacij, med njimi bo morda celo kakšna, ki je do režima kritična, našli boste tudi kakega vidnega disidenta ali celo tri, ki pa je ali so v prevladujočih, vladi prijaznih medijih vselej očrnjen/i in oblaten/i s kompromitirajočimi informacijami – resničnimi, pol resničnimi ali lažnimi, tako da take/ga oporečnike/a težko sploh kdo jemlje resno. Če je treba, se nad oponente režima spravi tudi justica s kazenskimi in drugimi postopki, a redko kdo od njih konča v zaporu – če že, vsaj ne za dolgo. Vendar spet, za naključnega obiskovalca in opazovalca, ki ni pozoren na bistvene podrobnosti delovanja režima, deluje država, čeprav v krempljih avtokratskega legalizma, povsem normalno. Kajti avtokratski legalisti ne izvajajo masovnih kršitev človekovih pravic. S svojimi oponenti obračunavajo drugače. Namesto, da bi jih pošiljali v zapore, jih odpuščajo z dela v nabreklem in prevladujočem javnem sektorju, ki je pod njihovim nadzorom, ali jih z mehkimi metodami prisilijo, da zapustijo državo, jih tudi »kaznujejo« z ekonomskimi ukrepi, na primer z visokimi davki, ki dajo dodaten pospešek mehkemu »izgonu« iz domovine. Močno si, kot pravi Scheppele, prizadevajo k temu, da bi bili navzven, posebej v mednarodnem okolju videti demokratični in odprti. Za Putinov režim je tako značilno, da kljub vsemu ohranja esencialne osebne svoboščine, ki ruskemu človeku po kolapsu komunizma prvič v zgodovini zagotavljajo svobodo veroizpovedi in svobodo gibanja ter komuniciranja. Facebook in Twitter sta v bistvenem neomejena, nekaj je tudi odkrito opozicijskih medijev, resno omejene politične svoboščine pa velikanski večini ruskega življa itak ne pomenijo kaj dosti – ostali imajo na voljo izbiro: vzemi ali pusti.

Avtokrati enaindvajsetega stoletja dobro vedo, da bodo svojo moč obdržali ter jo še utrdili, če se oponentov znebijo na način, da se ti predajo, izgubijo voljo in opustijo boj z mlini na veter, da ostanejo doma ter se brigajo zase in za svoje osebne reči – javno sfero pa prepustijo avtokratom ter njihovim oprodam. Avtokratski legalisti se tudi dobro zavedajo nujnosti graditi in vzdrževati podobo demokratičnih konstitucionalistov. A vendar, tisto, kar jim manjka in česar jim njihova zaigrana poza nikoli ne more zagotoviti, je samo bistvo liberalnosti: spoštovanje manjšin, strpnost in predvsem pluralizem.

Kaj ga je prineslo, od kod je le prišel?

Vprašanje, ki tu logično vznikne, je, kako se to vendar lahko zgodi, kako je mogoče, da se avtokratski legalisti polastijo države, ali, kot pravi Jan-Werner Müller, izvedejo celo ustavno ugrabitev? Scheppele, navdahnjena z Alexisom Tocquevillom (ki je za francosko revolucijo ugotovil, da je uspela le zato, ker je bil ancien régime že prej izvotljen, dejansko mrtev) ponudi odgovor: da se je to zgodilo, je morala biti ustavna demokracija že prej v slabem stanju, domala izvotljena, ali, naj tvegam tezo za slovensko zgodbo o ustavnem nazadovanju: če ustavna demokracija že od svoje vzpostavitve dalje nikoli ni bila polnokrvna, iskrena, če vrednote ustavnosti s strani nosilcev oblasti in večine prebivalstva, niso ponotranjene, potem je hibna že ob rojstvu ter lahek plen avtokratskih legalistov.

Ne vem, ali je res tako, tudi ne vem, ali ima ameriška profesorica prav, ko zaton ustavnih demokracij v postkomunističnih državah primerja s stanjem v Franciji ob koncu osemnajstega stoletja. Vendar nekaj zagotovo drži. Ustavne demokracije v postkomunističnih državah niso to, kar je bila uvedba ustavne demokracije v povojni Nemčiji. Ljudje v nekdanjih postkomunističnih državah liberalnih vrednot ustavnosti nikoli niso v resnici ponotranjili, vsaj pri kritični masi se to ni zgodilo. Pri njih ni prišlo do fenomena, ki ga je Habermas poimenoval ustavni patriotizem, moralna katastrofa postkomunističnih držav po padcu Berlinskega zidu ni bila tako globoka in streznitev tudi ne tako brutalna, kot je bila ob padcu nacizma v takratni Zahodni Nemčiji. Še posebej ne tam, kjer je bil prehod iz enega sistema v drug sistem, pa četudi gre za vrednotni prelom, ali, kot je reklo slovensko Ustavno sodišče, »za prelom s temeljnim vrednostnim konceptom ustavne ureditve«, mehak, postopen, gradualističen, nelustrativen ter zato kontinuiteten, skratka tak, kot je bil slovenski. Brez temeljitega, globokega miselnega soočenja s totalitarno preteklostjo, s svojimi temnimi plastmi podzavesti, ter nato posledičnega ponotranjenja ustavnih vrednot pri večini prebivalstva, je delovanje ustavne demokracije podobno informatiki na slovenskem vrhovnem sodišču – dokaj dobra strojna oprema (hardware), a zastarela, slabo delujoča, z zunanjim svetom nezdružljiva ter zanič programska oprema (software).

Stanje, ko ustavna demokracija ni uspela pognati globokih korenin v kulturnem tkivu prebivalstva, kjer, vsaj njegov večinski delež, živi in deluje bolj kot pesek posameznikov namesto z ustavno kulturo povezan polis, ali, če sem že pri starih Grkih, kjer je večinski del prebivalstva idiotai (?δι?ται), kar pomeni do javnih, splošnih, za človeško sobivanje bistvenih vprašanj ravnodušen, apatičen in ignorantski, usmerjen le k sebi in k svojim drobnim vsakodnevnim problemom, nesposoben ali nevoljan ozreti se onkraj svojega potrošniškega jaza, in če je pri tem celo spodbujan s strani večjega dela medijev, ali, ker je še slabše, s strani politikov, češ, bodi, po starogrško, idiotes (??δ??της), ne meni se za politiko, roke proč od nje, politika je nekaj izvorno slabega, nekaj, kar nas samo deli in podobne manipulacije ter prazne marnje, potem je to pravšnji humus, iz katerega bo vzniknil avtokratski legalizem. Pa vendar je prav take, »depolitizirane« ljudske množice ob določenih krizah, kakršna je bila javnofinančna, brez večjih težav mogoče politično zmanipulirati, nahujskati in tudi mobilizirati, če se populističnemu organizatorju zdi tako prav, celo za pohode zoper institucije ustavne demokracije, kakršnim smo bili priča ob koncu leta 2012 s pohodom  t.i. Vstajnikov okoli stavbe Ustavnega sodišča.

Kako in zakaj je po optimističnem začetku enaindvajsetega stoletja prišlo do epidemije krize ustavnosti in do pojavov avtokratskih legalistov? Vprašanj je več kot odgovorov, a tudi teh je več, kot je držav, okuženih z virusom avtokratskega legalizma. Morda ima prav profesorica Scheppele, da so vzroki v radikalni politični polarizaciji, v izrazito slabih volilnih ponudbah, v nesposobnosti strankarskih sistemov odzvati se na spremembe in obrate v preferencah volilnega telesa, v nesposobnosti izvoljenih voditeljev preprečiti prevlado neoliberalnih ekonomskih politik (»neoliberalne avtoritarnosti«), še posebej, kadar je ta goljufivo zapakirana v levičarsko retoriko, v politični neodzivnosti na travmatične ekonomske šoke, v politizaciji sodstva, nadalje v koruptivnih aranžmajih političnih elit, v razočaranju volivcev, ki so se zaradi neizpolnjenih volilnih obljub zatekli v cinizem in glasovali za neliberalno politiko.

Zagotovo vse to ali vsaj marsikaj od tega – in zagotovo še veliko drugega. Vsaj pri nas v Sloveniji, ki jo je raziskovalka spregledala – ali pa se ji zaradi svoje majhnosti, nevplivnosti, provincialnosti ter jezikovne bariere ni zdela vredna njene raziskovalne radovednosti, ne bi smeli spregledati specifičnega političnega in zdaj že zgodovinskega konteksta. Za razliko od Madžarske, Poljske in drugih srednjeevropskih postkomunističnih držav Slovenija po eni strani nikoli ni izvedla lustracije, zavezala se je gradualizmu, posledično ohranila proliferiran javni sektor in državno lastništvo nad ključnimi finančnimi, zavarovalniškimi, telekomunikacijskimi ter drugimi podsistemskimi igralci, po drugi strani pa kljub vsej jasnosti ustavnih osamosvojitvenih dokumentov nikoli ni bila sposobna v politični praksi narediti to, kar je reklo Ustavno sodišče v znameniti odločbi o Titovi cesti, namreč prelomiti s temeljnim vrednostnim konceptom prejšnje totalitarne ureditve. Ob vseh oblastnih monopolih – vzgojno-izobraževalnih, medijskih, bančnih, zavarovalniških itd. ter ob zavračanju soočenja z lastno totalitarno preteklostjo, celo ob njenem poveličevanju, ni nobeno presenečenje, da vrednote ustavne demokracije - pluralizem, strpnost in širina duha, navzlic ogromnemu delu, ki ga je za njih opravilo Ustavno sodišče, niso našle ustreznega odziva pri večini slovenskega prebivalstva. Zato tudi ne more biti nobeno presenečenje, če je tudi na sončni strani Alp najti toliko simptomov avtokratskega legalizma, o katerih piše omenjena profesorica. Razlika med nami in drugimi srednjeevropskimi državami, ki nevarno drsijo v avtokratski legalizem, je pravzaprav le v tem, da smo mi že dolgo v tem klubu.