c S
Pri nas se je mudil Vyacheslav Mikhailovich Lebedev
Jan Zobec Vrhovni sodnik na Vrhovnem sodišču RS, bivši ustavni sodnik Jan.Zobec@us-rs.si
03.06.2019 Bilateralna srečanja med najvišjimi sodišči različnih držav so vsestransko koristna. Pomembno prispevajo k širjenju obzorij in meja v glavah sodnikov, pripomorejo k odpiranju njihovih pogledov onkraj formalno in ozko zamejenih nacionalnih pravnih ureditev, omogočajo primerjavo ter s tem bolje razumevanje domačega sodnega in pravnega sistema, tudi svoje profesionalne sodniške persone, izmenjava izkušenj bogati, papirnata in online komunikacija nikoli ne moreta nadomestiti pristnega, neposrednega osebnega stika – konec koncev tudi ob sproščenem pogovoru ob kozarcu rujnega pri ali po kakšni večerji.

Posebej dobrodošli, tako rekoč nujni so stiki z vrhovnimi sodišči sosednjih držav in članic EU – nujni zato, ker pripadamo skupnemu evropskemu pravnemu prostoru, ker si delimo iste evropskopravne vrednote, na katerih temelji Unija in končno, ker izhajamo iz primerljivih, tudi istih pravnih tradicij. Dragocena je izmenjava pogledov na razmerje do luksemburškega tribunala, na razumevanje in izvrševanje sodb ESČP, na iskanje mesta vrhovnih sodišč v trikotniku Luxembourg, Strasbourg in nacionalno ustavno sodišče ter še marsikaj drugega. Skratka, kot lahko preberemo na spletnih straneh nemškega Zveznega upravnega sodišča, so v EU pravna načela ukoreninjena v pravnih redih držav članic, zaradi česar je tesno sodelovanje z drugimi evropskimi sodišči še kako pomembno – omogoča namreč globlje razumevanje drug drugega, kot tudi razumevanje evropskega prava.

Pri navezavi bilateralnih odnosov med najvišjimi sodišči različnih držav je tako, kot pri odnosih med posamezniki, nujno neko temeljno referenčno izhodišče, temeljna podstat navezave stikov, kar pomeni, da si morata medsebojen stik navezujoča subjekta, v našem primeru sodišči, deliti vsaj minimalna, pa vendar absolutna aksiološka (diskusijska) izhodišča. O določenih temeljnih rečeh mora biti med sogovornikoma, da se sploh lahko pogovarjata, vsekakor soglasje. Kaj naj bi bile premise, na katerih bi lahko temeljili pogovori, podstat, iz katere bi se lahko razvila, kot se temu reče, plodna razprava, je, ko gre za najvišja sodišča, ki vsaj nominalno pripadajo zahodni civilizacijski paradigmi, popolnoma jasno. To je spoštovanje človekovega dostojanstva in iz njega izvirajočih človekovih pravic, temeljnih načel mednarodnega prava, vladavine prava, načel ustavne demokracije ter tistega, kar označuje mantra ESČP: strpnost, pluralizem in širina duha.

In potem pridejo Rusi

Na spletnih straneh slovenskega Vrhovnega sodišča z datumom 23. 5. 2019 lahko preberemo: »Na uradnem obisku v Republiki Sloveniji se mudi predsednik Vrhovnega sodišča Ruske federacije Vjačeslav Lebedev, ki se bo danes srečal s predsednikom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije mag. Damijanom Florjančičem, jutri pa se bosta delegaciji obeh sodišč sestali še na uradnih pogovorih.« Najava nato napove, da se bodo »[s]ogovorniki […]posvetili temam, kot so specializirano kazensko sodstvo, področje družinskega zakonika, finančna in prostorska problematika sodnih sistemov ter področje imenovanja sodnikov«. Prav tako, se pohvali naše Vrhovno sodišče, »bo to priložnost za predstavitev slovenskih dobrih praks, denimo e-seje, pri kateri vrhovni sodniki za obravnavo zadeve na seji ne potrebujejo več spisov v fizični obliki«. Lepo, obetavno, sodobno, svetovljansko, skratka, v duhu tistega, kar je rečeno v prvem odstavku te kolumne. Seveda, žal samo za naivce, a še za te le na prvi in še to kratkoviden ter krmežljav pogled.

O njihovi ustavni identiteti

Kakšen je ruski žanr »demokracije«, ve najbrž vsak. Kakšen je format človeka, ki jo vodi in na kakšen način »drži skupaj« to prostrano, na dveh kontinentih razprostirajočo se avtokracijo ter kakšne vzvode ohranjanja svojega režima uporablja, tudi ni treba posebej razlagati. Pa vendar, njegov odnos do človekovega dostojanstva in življenja izpričuje natančna analiza umora Alexandra Litvinenka, ki si jo še danes lahko preberete na spletnih straneh Guardiana, dvomljivcem priporočam tudi knjigo, ki jo je napisal novinar istega časopisa Luke Harding, A Very Expensive Poison. Ali pa, recimo, smrt Anne Politkovskaye. Da ne omenjam njegovega odnosa do suverenosti drugih držav, mednarodnega prava in temeljnih postulatov prava. Kar se tiče zadnjega, bodi dovolj tale njegova izjava: »Poslušajte, vsi naši oponenti glasno zahtevajo vladavino prava. Ampak, kaj je vladavina prava? To je skladnost z veljavno zakonodajo. In kaj veljavna zakonodaja pove o zborovanjih? Treba je dobiti dovoljenje lokalnih oblasti. Ste dobili tako dovoljenje? Potem kar naprej in demonstrirajte. Če ga niste, potem nimate pravice demonstrirati. Če pa to vseeno počnete – jih boste dobili s pendrekom po butici [poluchite po bashke dubinoi]. Konec zgodbe!« (V. V. Putin, 30. 8. 2010, povzeto po M. Popova, Putin-Style »Rule of Law« & the Prospects for Change, Deadalus, American Academy of Arts & Sciences, l. 146 (2017), št. 2, str. 64).

Ruski državljani so se predvsem po zaslugi Francije in Nemčije tako rekoč v zadnji minuti rešili pred izključitvijo njihove države iz Sveta Evrope – kjer so ji bile že prej, zaradi aneksije Krima, leta 2014 odvzete glasovalne pravice in za katere nosilno institucijo - Evropsko sodišče za človekove pravice Rusija, kot povračilo za ta ukrep, ne plačuje na njo odpadajočega letnega deleža (okoli 33 milijonov EUR letno). Po dveh letih neplačevanja bi morala biti izključena. A ker bi ceno za to plačali državljani Ruske federacije, ki bi jim bila s tem zaprta pot do ESČP, je večina držav članic trdovratni kršiteljici mednarodnega prava in človekovih pravic pripravljena pogledati skozi prste.

Ampak, ozrimo se raje na rusko sodstvo in na njegove najbolj izstopajoče značajske poteze. Veliko jih je in, vsaj upam, da se slovenskim sodnikom po nobeni od njih ne bo treba zgledovati. Naj samo nesistematično navržem nekaj sistematičnih kršitev človekovih pravic: Na primer, ruski generalni tožilec Yury Yakovlevich Chaika je priznal, da je v Rusiji vsako leto zaprtih več tisoč ljudi zaradi kaznivih dejanj, ki jih niso zagrešili ter da ljudje v ječi preživijo leta brez kakršnekoli pravne podlage. Evropski parlament je sprejel številne resolucije o Rusiji in hudih kršitvah človekovih pravic v tej državi, med drugim Resolucijo z dne 13. marca 2014 (2014/2628(RSP)). V njej lahko beremo marsikaj, med drugim, da so številna sojenja in sodni postopki v zadnjih letih zbudili dvome o neodvisnosti in nepristranskosti sodstva Ruske federacije, da ruske oblasti povečujejo obseg programov za množični nadzor, da so ti programi v povezavi z zakonodajo proti lezbijkam, gejem, biseksualcem in transseksualcem ter zakonodajo, ki omejuje svobodo nevladnih organizacij, zelo zmogljivo orodje, s katerim lahko ruske oblasti nadzirajo in zatirajo opozicijo, da so se razmere na področju človekovih pravic v Rusiji v zadnjih letih poslabšale, ruske oblasti pa so sprejele vrsto zakonov, ki vsebujejo nejasne določbe in bi jih bilo mogoče uporabiti za nadaljnje omejevanje opozicije, akterjev civilne družbe ter svobode izražanja in zborovanja, da zatiranje protestov vključuje tudi ukrepe, kot so policijske racije, zaplemba premoženja, upravne kazni in druge ukrepe, s katerimi naj bi organizacije civilne družbe odvrnili od delovanja in jim ga preprečili, da so o voditelji opozicijskih strank in gibanj žrtve nadlegovanja ruskih oblasti, nekateri pa celo pridržani na osnovi različnih obtožb – in še in še.

Potem, Rusija je rekorderka po številu obsodb pred ESČP, od katerih naj omenim samo tiste, ki izvirajo iz policijskega nasilja ob dovoljenem zborovanju na moskovskem trgu Bolotnaya 6. 5. 2012, kjer so udeleženci na enem od protestov v nizu »Pohoda milijonov« protestirali zoper domnevno neregularne volitve. Ruska sodišča so tu brezskrupulozno sodelovala pri kršitvah človekovih pravic z odvzemi prostosti še pred uvedbo kazenskih postopkov in brez kakršnekoli zakonske podlage. Namesto, da bi se Rusija na te obsodbe odzvala z ukrepi, ki bi preprečili nadaljnje kršitve človekovih pravic oponentov avtokratskega režima, je Duma proti koncu leta 2015 sprejela zakon, ki rusko ustavno sodišče pooblašča preizkusiti, ali je sodba ESČP, izdana zoper Rusijo, verbatim, skladna z ruskimi ustavnimi vrednotami ter ali je zato v Rusiji (sploh) izvršljiva. Glede na režimsko uklonljivost ruskega ustavnega sodišča pomeni tako pooblastilo carte blanche za arbitrarno neupoštevanje judikature strasbourškega tribunala. Zagovorniki tega zakona so brezsramno opredelili njegov namen kot varstvo ruske »pravne suverenosti« (pravovoi suverenitet) vis-à-vis mednarodnim institucijam. Še več, po besedah predsednika ruskega ustavnega sodišča Valerya Zorkina, njihovo ustavno sodišče ne gradi ustavne identitete na vrednotah, ki izvirajo iz človekovega dostojanstva, pač pa na načelu državne suverenosti, ali, kot je rekel Vladislav Surkov, kreator koncepta »suverene demokracije« (suverennaya demokratiya), »demokratične vrednote niso niti sporne, niti niso zanikane – so samo podrejene nacionalnemu interesu«. (gl. Kerttu Mäger, Enforcing the Judgments of the ECtHR in Russia in LIght of the Amendments to the Law on the Constitutional Court, Juridica International, 24/2016, str. 18, 19, 21).

Svojo režimsko servilnost je rusko ustavno sodišče vsej svetovni javnosti brez sramu demonstriralo, ko je v eni sami noči sprejelo odločitev o ustavni skladnosti »mednarodne pogodbe« o priključitvi Krima Ruski federaciji. Pogodba je bila ustavnemu sodišču predložena 18. 3. 2014 in ustavni sodniki so kar prek noči spisali odločitev o njeni potrditvi. Predsednik litovskega ustavnega sodišča Dainius Žalimas je zato ustavne sodnike poimenoval marionete politične avtoritete in, ker je šlo za nasilno priključitev ozemlja tuje države, kot sostorilce zločina zoper mednarodno pravo. Zaradi aneksije Krima in agresije na Ukrajino je Rusija še vedno pod sankcijami EU ter naših zaveznic ZDA, Kanade in Avstralije.

Da se ruski režim ne more primerjati niti z avtoritarnim ustavništvom tipa Singapur, dokazujejo sodni primeri opozicijskega voditelja Alekseia Navalnyya in padlega naftnega milijarderja Mikhaila Khodorkovskega, pa seveda primer pankeric Pussy Riot (ESČP je v zadevi Mariya Alekhina in druge ugotovilo kršitev kar petih človekovih pravic – od nehumanega in ponižujočega ravnanja do kršitve svobode izražanja) in primer Surena Gazaryana ter Evgenya Vitishka, okoljevarstvenih aktivistov, ki sta v času Olimpijskih iger v Sočiju javno opozarjala na kršitve okoljevarstvene zakonodaje ter bila zato obsojena na tri leta zapora. Putinov režim pravo ter sodstvo uporablja arbitrarno – kot sredstvo za odstranjevanje političnih nasprotnikov. V zadnjih dveh (Pirovih) zmagah Navalnyya pred ESČP, zadnja sodba je bila izdana pred manj kot dvema mesecema, je bil, kot je prvega od teh primerov prikazal profesor Letnar Černič v kolumni »Evropsko sodišče za človekove pravice kot zadnji varuh svobodne demokratične družbe« (30. 11. 2018), uporabljen 18. člen EKČP, pri čemer je Evropsko sodišče posebej izpostavilo pritožnikovo preganjanje, ne kot zasebnika, temveč kot opozicijskega politika, ki se je zavezal, da bo z demokratičnim diskurzom opravljal pomembno javno funkcijo. Pomemben je poudarek, da represivni režim ni posegel le v pritožnikove človekove, temveč si je s tem prizadeval uničiti temeljne vrednote demokratične družbe.

Upanje ostaja

Naj se vrnem tja, kjer sem začel, k novici, da se pri nas »mudi predsednik Vrhovnega sodišča Ruske federacije« in da bodo z rusko delegacijo stekli uradni pogovori (ko to pišem, so že iztekli). Za konec in na koncu ostaja samo upanje. Upanje, da vodstvena struktura slovenskega vrhovnega sodišča za nič od tega, kar sem prej navrgel o ruski »demokraciji« in njeni justici, čeprav so to samo kapljice v morju ruske avtoritarnosti in vladavine neprava, ni vedela, da je bila kratko malo nevedna in zato, ne vedoč, s kom v resnici navezuje bilateralne odnose, naivno, bona fide sprejema v goste in na pogovore delegacijo Vrhovnega sodišča Ruske federacije. In samo upam lahko, da se pogovori niso vrteli okoli »dobrih praks« tipa, kako utišati kritične sodnike in izvajati notranje pritiske na sodnike (o katerih je govoril Nils Muižnieks, Komisar za človekove pravice pri Svetu Evrope v svojem poročilu o stanju vladavine prava v Rusiji leta 2016 in o čemer na kapilaren način priča sodba ESČP v zadevi Kudeshkina z dne 14. 9. 2009) ter da navzočnost generalnega državnega tožilca na svečani večerji nikakor ni bila izraz kake nove »dobre prakse« ali prizadevanj po dvigu conviction rate ter se v tem pogledu čim bolj približati Rusiji – tam namreč znaša 99,66 % in je (po pisanju Timesa) celo višja, kot je bila pod Stalinom -, ampak samo malo nerodna, naivna in neposrečena simbolična gesta gostitelja, storjena v prepričanju, da bo prispevala k boljšemu in bolj domačemu počutju predsednika ruskega vrhovnega sodišča. Samo upam lahko, da si delegaciji najvišjih sodišč plus generalni državni tožilec niso izmenjevali »dobrih praks« o tem, kako kazenski pregon zlorabiti za izključitev političnega nasprotnika, pa o telefonski justici, ki je sicer sovjetski izum, a še vedno prežema ruski sodni sistem (o čemer sem pisal v kolumni Telefonska justica po slovensko), ali o tem, kako ne upoštevati sodb ESČP, ki niso po volji režima. In končno, lahko samo upam, da so prostorske in časovne koordinate župana »najlepšega mesta na svetu« in delegacij najvišjih sodišč Rusije in Slovenije plus generalnega državnega tožilca na svečani večerji sovpadle le po čudnem, nerazložljivem naključju.