Čeprav je prvi april, žal ni pravoaprilska, da se ni zgodilo nič. Prav nič. Razen medlega odziva dnevnika Delo (v stilu: pač, črna pika, in to je to – so what) ter ene od zasebnih TV, je škandal utonil v morju drugih bolj ali manj nepomembnih novic, tudi tako banalnih, kot je žoganje dveh mladcev na drugem koncu sveta – čeprav bi se v vsaki resni in urejeni državi (kjer se take reči niti ne bi zgodile – a če bi se, bi se) dvignil vihar – medijski, institucionalni in kriminalno-policijski, ki bi za začetek odpihnil vrhove vodstvene strukture »v roku keks«. Pri nas pa nič. Kot da so odpovedala vsa varovala, eno za drugim in vsa skupaj.
Ko se Jean Clam sprašuje, ali so sistemi samo-destruktivni, in kar nas posebej zanima, ali ima pravosodni sistem kot eden od temeljnih družbenih podsistemov, lahko rečemo osrednji imunski sistem družbe, samouničujoč značaj, učenjak najprej razloži pojem krize in njeno dinamiko (gl. J. Clam, What is a Crisis, v: P. F. Kjaer, G. Teubner, A. Febbrajo, The Financial Crisis in Constitutional Perspective, Hart, Oxford 2011, str. 189 in nasl.). Gre za pojem, ki izvira iz Hipokratove medicinske teorije, katerega natančno opazovanje poteka bolezenskih procesov, predvsem mrzlic, ga je pripeljalo do prepoznave posebnega obdobja, ko se bolezenski simptomi stopnjujejo in privedejo do točke, vrhunca, klimaksa, trenutka, ko se odloči o nadaljnjem poteku – razvoju bolezni (κρ?νειν / krinein: odločiti, presoditi). Kriza je točka preloma ali bifurkacije, na kateri pade odločitev o nadaljnji usodi obolelega. Lahko rečemo, da je to trenutek, ko se bolezen prevesi, točka odločitve med ozdravitvijo in propadom. Kriza je klimaktični trenutek kaotične mutacije ali neposredne bližine katastrofe, ki privede do vzpostavitve prejšnjega stanja, spremembe starega, vzpostavitve nečesa povsem novega - ali do propada.
Marsikdaj se na prelomi točki, ki pomeni neposredno izkušnjo katastrofe, zgodijo trenutki ustavnosti – nacionalni in globalni (npr. nacionalni: ameriška revolucija, francoska revolucija, irska revolucija, in globalni: zlom nacizma, padec Berlinskega zidu ….), ki jim je skupno kolektivno spoznanje o nujnosti in možnosti samoomejitve (gl. G. Teubner, A Constitutional Moment? The Logics of 'Hitting the Bottom', prav tam, str. 11 in nasl.). Tak trenutek je bil razpad komunistične Jugoslavije ter vznik demokratične in na človekovem dostojanstvu utemeljene države Slovenije. Prelom s prejšnjo totalitarno ureditvijo, prelom, ki ga je na simbolni ravni izgovoril kultni grafit tistega časa, »Dost mam«, je, tako se je takrat zdelo, iz stanja hudih in sistematičnih kršitev človekovih pravic, oblastne samovolje, totalitarne diktature in popolnega ekonomskega kolapsa pripeljal do temu diametralno nasprotnega – do liberalne demokracije, do vladavine človekovega dostojanstva, do splošne blaginje. Kriza, iz katere je bila rojena država Slovenija, kriza, ki je v Preambuli Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije opredeljena kot nedelovanje pravne države in kot hudo kršenje človekovih pravic in ki je, kot izpričuje odločba Ustavnega sodišča o Titovi cesti (št. U-I-109/10 z dne 26. 9. 2011), s katero je neizbrisno zaznamovana slovenska ustavna identiteta, je bila trenutek ustavnosti, po Teubnerju neposredna izkušnja katastrofe, izkušnja osvobojene družbene energije. Takrat in neposredno po njem je prevladovalo splošno prepričanje, kolektivna zavest o nepovratnosti nedemokratičnega režima, kršitev človekovih pravic, oblastne samovolje in balkanskega despotizma. V vsej liberalno-demokratični vznesenosti, v splošni evforiji in nacionalnem optimizmu nihče niti pomislil ni na možnost restavracije preteklosti, kot smo ji priča. Seveda restavracije v nekih drugih razmerah, v kontekstu globaliziranega in digitaliziranega sveta. Pa vendar, na poti v demokracijo smo obtičali, se nekje zataknili, zašli, se izgubili.
Če se spet vrnem k Jeanu Clamu, francoski modrec postreže s tezo o Freudovem instinktu smrti (Todestrieb), o tanatološkem gonu (»drajvu«) kot bistveni sestavini impulzivne organizacije duševnega aparata. Gre za poglavitno slo psiho-ekonomije, ki se izraža v različnih oblikah destruktivne agresivnosti. Po drugi strani je fenomen krize, ki preplavlja slovensko stvarnost, podsisteme in njeno subkulturo, mogoče razložiti s cikličnim vračanjem potlačenega. Ali ni šlo za izgon nedemokratičnega, totalitarnega in despotistično surovega zgolj v podzavest nacionalnega telesa - od koder se prek razpok v polituri laži, ki tu nastopa kot fetiš, ideološka laž, v obliki retorike o demokraciji, človekovih pravicah in vladavini prava, na površje kot simptomi vse bolj prebijajo v nacionalno podzavest potlačene rudimentarne ostaline jugo-komunizma – od zanj značilnega primitivizma, surovosti, čaščenja despota, grobe moči, do izbrisa moralno etičnih premislekov iz javnega življenja, vse v imenu vulgarne turbo-urbanosti, naprednosti in psevdo-svetovljanskosti? V Ljubljani, na primer, je fensi biti jugo-otožen, brezobziren, moralno izpraznjen, brezbrižen in častilec kulta osebnosti, fensi je prezirati klasično meščanskost ter v istem zamahu dokazovati »napredno urbanost«, fensi se je navduševati nad levičarskimi diktaturami, objokovati Jugoslavijo ter solze jugo-nostalgije sušiti s turbo-»umetnostjo«, se izdajati za nepolitičnega in v isti sapi prezirati kulturne pridobitve zahodne civilizacije. Šele trideset let od padca Berlinskega zidu spoznavamo, da homo Slovenicus, tako kot homo Sovieticus (kar za slednjega ugotavljata na sociološko analitičen način Lev Dimitrievich Gudkov v razpravi »'Soviet Man' in the Sociology of Yurii Levada« in na prefinjen literarno-umetniški način nobelovka Svetlana Alexievich v Času iz druge roke) nikoli ni zares ponotranjil vrednot zahodne civilizacijske paradigme, da je kulturna, civilizacijska in demografska katastrofa, ki se ji reče jugo-komunizem, poškodovala dušo več generacijam – ne samo tistim, ki smo bili rojeni, ki smo živeli in bili zmodelirani v onem času. Ne smemo pozabiti, komunistična diktatura je bila utemeljena na množičnih umorih po koncu 2. svetovne vojne in na hudih kršitvah človekovih pravic, njena ekonomija pa, kot ugotavljata raziskovalca arhivov I. Omerza in R. Pezdir, na organiziranem kriminalu. In ne smemo pozabiti, zoper storilce teh hudodelstev ni bil sprožen niti en sam sodni postopek – tudi ne v demokratični, na človekovem dostojanstvu utemeljeni Sloveniji.
Generacijsko prekletstvo se prenaša – iz generacije na generacijo, a prenaša se le do točke, ko tako ne gre več naprej. Kje je ta prelomna točka, neposredna izkušnja katastrofe, je stvar spoznanja vsake generacije. Prispodoba iz Stare zaveze je tu samo prispodoba. Ne gre za Božje prekletstvo, za prekletstvo, kot ga je izrekel Bog nad Izraelci, ker so častili zlato tele in se jim je tožilo po egiptovskih loncih mesa. Ne, gre preprosto za to, da neka generacija spozna, da je napočila kriza, točka preloma, da se odloči, da tako ne gre več naprej, da je treba prelomiti s prakso očetov – in se jim odpovedati, spet v prispodobi, tokrat Ojdipovi, kratko malo ubiti očeta – v resnici ubiti lažnega očeta in se s tem prikloniti pravemu (Bogu). Ali, kot pravi judovski Targum, ko razlaga Eksodus 20:5-6, se ta pasaža nanaša na »brezbožne očete« in »uporniške sinove«, zaradi česar za Boga ni nepravično, da kaznuje grehe do tretje ali četrte generacije – zakaj? – preprosto zato, ker te generacije ponavljajo grehe svojih očetov.
Zakaj smo v pravosodju in še posebej v sodstvu prispeli do točke preloma? Primerjajte omenjena nedavna razkritja o škandaloznih biznisih, ki se jih gre Vrhovno sodišče, primerjajte »maketo slovenskega sodstva« z maketo Drugega tira, primerjajte škandale na najvišjem sodišču v državi s krajo sendviča in videli boste, da gre za reči, ki so po obsegu in predvsem po lokusu neprimerljive. Serija vrhovno-sodnih škandalov se ni zgodila kjerkoli, recimo na kakšnem ministrstvu. Ne, zgodila se je v hiši pravice, v instituciji, ki je po Ustavi najvišje sodišče v državi, v instituciji, ki ji gre najvišji ugled med najuglednejšimi, pri čemer je ta ugled, ki ga gradijo in ustvarjajo, ne neke PR-agencije, pač pa generacije sodnikov in svetovalcev s predanim in strokovnim delom, največji kapital, s katerim se ta institucija legitimira in ki prav s to legitimacijo deluje kot steber pravne države. Vprašajte se, kakšne so (bile in bodo) posledice afere »maketa Drugega tira« in kraje sendviča (kot »socialnega eksperimenta«) ter, kakšne so (in bodo) posledice »makete slovenskega sodstva« – institucionalne, medijske in kriminalno-preiskovalne. Nato prikličite spoznanja enega največjih sociologov in intelektualcev minulega časa, pred dvema letoma umrlega Zygmunta Baumana, človeka z neposredno, lastnokožno izkušnjo nacizma in komunizma, ki jasno pove, da tehnično, birokratsko in rutinsko ponavljanje nemoralnih dejanj in praks, še posebej, kadar se dogajajo znotraj birokratske hierarhije, kjer moralno odgovornost nadomesti lojalnost organizaciji ali kolektivu, skupaj z družbeno distanco do vzrokov in posledic takih praks in dejanj pripelje do popolnega moralnega kolapsa in razčlovečenja – brez pekljenja vesti, brez obžalovanja. Rutina izniči moralne premisleke, ljudi naredi moralno izpraznjene, avtoriteti lojalne tehnične izvrševalce dolžnosti, kot jo določa koda discipline. Prav družbena produkcija distance, ki izniči ali oslabi pritisk moralne odgovornosti, ko se moralna odgovornost nadomesti s tehnično, s slepo zvestobo črki (dobro znan fenomen hiperpozitivizma, formalizma, črkobralstva), skupaj z rutino ponavljanja morale osvobojenih praks in posledični moralna otopelost ter brezbrižnost je tisto, kar je privedlo do največje katastrofe zahodne civilizacije. Za Podeželico, posebej za njeno sodstvo, najbolj pa za vodstveno strukturo še kako držijo besede malo prej omenjenega poljsko judovskega erudita: »Državnih voditeljev razen razpršenega in pogosto neučinkovitega 'svetovnega mnenja' v celoti gledano nič ne omejuje pri njihovem upravljanju z normami, ki zavezujejo na ozemlju njihovega suverenega vladanja. Ne manjka dokazov o tem, da bolj ko so njihove akcije na tem področju brezobzirne, glasnejši so pozivi, da se je treba 'sprijazniti' z njimi, to pa samo utrdi in okrepi njihov monopol in diktatorstvo na področju moralne presoje«. (Gl. Z. Bauman, Moderna in holokavst, prevod. S. Jesenovec Petrović, Študentska založba, Ljubljana 2006, str. 298). Zato, drage bralke in bralci, ne pozabite besed, ki jih je izrekel Leo Baeck (predsednik zastopstva nemških Judov v nemškem rajhu, 1933-43): »Nič ni tako žalostno kot tišina.« Zato, za Boga, presekajte prekletstvo!
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.