Kljub temu bom pozornost namenil svobodi izražanja in z njo neločljivo povezanemu pluralizmu. Razlogov za to je več. Najprej, brez te svobode ni delujoče demokracije. Svoboda izražanja, tako aktivna kot pasivna - kot svoboda posredovanja informacij, mnenj in stališč ter kot svoboda do njihovega prejemanja - ter končno interakcija obeh vidikov kot izmenjava mnenj, stališč, pogledov, je kri demokracije. Odvzem ali že samo omejitev te svobode tlakuje pot v tiranijo – demokracija brez svobode izražanja je kvečjemu izkrivljena, pohabljena, vsebinsko nedelujoča demokracija, v resnici leseno železo. Taka se prej ali slej, tako uči zgodovinska izkušnja totalitarizmov, sprevrže v svoje radikalno zanikanje in nasprotje. To pa na široko odpre vrata kršitvam tudi vseh ostalih človekovih pravic, kar se na koncu s stopnjevanjem sprevrže v brutalno zanikanje človekovega dostojanstva.
Drugič, v družbah, kakršna je slovenska, je svoboda izražanja še posebej ranljiva. Najprej zaradi totalitarne dediščine in pomanjkanja demokratičnih izkušenj ter posledičnega deficita demokratične kulture pri dominantni večini prebivalstva in zatem zaradi majhnosti ter z njo povezanih težav z razumevanjem pluralizma. Majhne, zakotne in slabo prevetrene družbe, kot je slovenska, še posebej, če so nostalgično zazrte v svojo totalitarno preteklost, ki se nam vrača, Svetlana Alexiewich bi rekla, kot »čas iz druge roke«, se že po svoji naravi nagibajo h kompaktnosti, egalitarizmu, k monolitnosti in monistični miselnosti. Tak je slovenski, v vseh desetletjih po drugi svetovni vojni značilno konservativno oblikovan ideološki profil: nagnjen ne v levo (v smislu socialne demokracije) in ne, Bog ne daj, v desno, pa tudi ne v sredino, ampak k poveličevanju totalitarne preteklosti, boljševizma in vrednot balkanskih despotij ter turbofolk kulture. Uteleša jo osrednja, recimo ji ljubljanska, forma mentis.
In tretjič, čas, ki ga živimo, postaja v svojem zavračanju pluralizma in stopnjevanju nestrpnosti, logično, vse bolj odklonilen do svobodne, torej odkrite in sproščene javne besede. Politika, javna in manj javna, formalna (legitimna) in neformalna (globokodržavna), obe črtita svobodo izražanja, obe bi jo radi še bolj ukrotili, »civilizirali« in naredili »družbeno« (v resnici sebi) sprejemljivo in njima servilno. Njun moto bi se v zgoščenem glasil takole: »Svoboda izražanja, da – vendar le za tiste, ki mislijo, pišejo in govorijo tako, kot Mi mislimo, da je prav«. Od predlogov za spletno policijo, prek napadov na redke novinarje javne televizije, ki svoj poklic jemljejo resno, odgovorno in pošteno ter si upajo prodreti v globine nacionalne podzavesti potlačen spomin na genocid po drugi svetovni vojni, do izjav nekaterih vplivnežev iz globokega ozadja o svobodi izražanja, v zadnjem času najbolj bode v oči razvpita objava predsednika vlade, naj državna podjetja ne oglašajo »v medijih, ki širijo sovražne vsebine«. Med takimi vsebinami je izpostavil »najmanj homofobijo in rasizem«.
Izjava premiera je ključna zato, ker odkrito, jasno in v tem pošteno govori o četrti, za nas Slovence značilni in svobodo izražanja ogrožajoči ekonomsko-politični deviaciji. Gre za globoko in kronično pomanjkanja vsakršnega pluralizma. V tem primeru medijskega in ekonomskega (lastniškega), ki v sinergiji izkrivljata medijske vsebine – vrednoto, ki jo v literaturi imenujejo notranji medijski pluralizem. Ta izraža zahtevo po uravnoteženi vsebini posameznega medija – taki, ki posreduje široko paleto pogledov, ki je nepristranska in ki ni ukrivljena po volji določene politično ali ekonomsko vplivne opcije.
Urednik medija bo sporočilo predsednika vlade, ki ne upošteva s svobodo izražanja neizogibno povezane širokosrčnosti in popustljivosti, razumel kot odkrit poziv k oblasti všečnemu pisanju, takemu, ki nekritično sprejema usmeritve vladajočih, ki njihova dejanja gleda z naklonjenostjo in pritrjuje vladajoči ideologiji ter ima razumevanje za interese, ki stojijo v ozadju. Vladajoči politiki in ideologiji prijazno pisanje, najmanj pa nekritično do tistih, od katerih oglašanja je njegov medij in prek njega on sam ekonomsko odvisen, bo imelo blagodejne finančne učinke za lastnike medija in za njega samega. Zato razpršeno lastništvo medijev, tudi če obstaja, v državi, kjer je ona sama dominanten in ključen tržni akter ter s tem tudi prvi igralec na trgu oglaševanja, kljub vsem dobronamernim zagotovilom Zakona o Slovenskem državnem holdingu, nikoli ne bo dopuščalo notranjega medijskega pluralizma.
Po logiki z državnim lastništvom izkrivljenega trga bo medij, čeprav v privatni lasti, v želji biti na varni strani oblastnega radarja poročal po okusu tistih, od katerih je ekonomsko, se pravi oglaševalsko odvisen. In ker so to, vsaj kar zadeva avdiovizualne zasebne medije, v pomembni večini podjetja v posredni ali neposredni državni lasti, bo medijski output notranje nepluralen. Medijske vsebine bodo, če že ne trdo manipulativne, vsaj pristranske, ali ne nanašajoče se na aktualna vprašanja, ki zadevajo javne zadeve, ali pa plehko-zabavljaške. Temu se reče avtocenzura. In ta je v svojem bistvu nevarnejša od zunanje, recimo ji trde cenzure. Prodre namreč globoko v posameznika, deluje od znotraj, načne njegovo notranjo, miselno svobodo. Izkrivi in nato ukrade dušo.
Kdo bo ugovarjal, češ, saj je predsednik vlade hotel samo utišati sovražni govor, nestrpno govorico. Morda je imel res dobre namene. Ampak pot v pekel je tlakovana s takimi nameni. Pojmi, kot so sovražni govor, homofobne in rasistične vsebine so namreč spolzki in izmuzljivi kot jegulja. Tega se zaveda tudi premier, ko pravi: »Želim opozoriti, da sovražne vsebine, med katerimi velja izpostaviti najmanj homofobijo in rasizem, zastrupljajo družbo, vanjo vnašajo razdor in le spodjedajo že tako krhka strpnost in sožitje. Meja dopustnega, že zdaj pogosto zabrisana, tako še bolj bledi.« Ima še kako prav. V pojme sovražne vsebine, rasizem in homofobija je mogoče stlačiti tako rekoč vse, izkazalo se je, da celo nacionalni ponos, patriotizem. Prostor poljubnosti je tu širok in odprt razlagi na podoben način, kot se je razpiral zloglasni 133. člen jugoslovanskega KZ/77, ki je inkriminiral »verbalni delikt«, poimenovan sovražna propaganda in ki je grozil s kaznijo od enega do desetih let zapora. Prav v tem je vsa filozofija mantre, ki jo ESČP v svojih sodbah v neskončnost ponavlja: »Pluralizem, strpnost in širokosrčnost so zaščitni znak demokratične družbe.« Tri besede za en in isti fenomen. Prav tako je v judikaturi ESČP že do onemoglosti oguljeno, da so s svobodo izražanja varovane tudi informacije in ideje, ki prizadenejo, žalijo, šokirajo in vznemirjajo.
V čem je srž te popustljivosti, tolerantnosti in širokosrčnosti? Nikjer drugje kot v pluralizmu. In kaj je pluralizem? Nič drugega kot priznavanje in upoštevanje ter spoštovanje te, človeškim bitjem in s tem družbi vrojene značilnosti. Ljudje smo različni, vsak od nas je ena in edina socio-psiho-fizična edinstvenost, vznik enkratnosti in neponovljivosti. Naši temperamenti so različni, naš pogled na stvarnost je različen, različna je že perspektiva s katere motrimo, različne so okoliščine v katerih pišemo, govorimo, socialni in poklicni kontekst, v katerega smo vpeti, enkratno je tudi družinsko okolje, iz katerega smo zrasli in ki je na vsakomur od nas pustilo neizbrisen pečat, smo različnih spolov, starosti, veroizpovedi, različnih spolnih usmeritev in praks, imamo različne spiralne verige DNK ... Svoboda izražanja lahko zato polno živi le ob upoštevanju vseh osebnih in neštetih drugih različnosti javnih razpravljavcev. Neha se samo tam, ko preide v odkrit, jasen in neposreden poziv k nasilju, še posebej, kadar je ta uperjen zoper manjšine, in ko je konkretno izkazano, da bo zaradi takega poziva do nasilja tudi v resnici prišlo. Ter, seveda, svoboda izražanja v Evropi ne zajema zanikanja, še manj poveličevanja Holokavsta!
Polno in svobodno lahko zato živimo ter se kot posamezniki razvijamo (s tem pa celotna družba) samo ob medsebojnem spoštovanju tega najbolj tipično človeškega – različnosti. To je obenem os, na kateri se lomita zahodna civilizacijska paradigma, ki izhaja iz svobodnega posameznika in vzhodnjaški civilizacijski vzorec, tako značilen za despotije (ruska, turška, balkanski pašaluki, različni srednjeazijski …-stani), ki lahko preživijo stoletja le ob prevladujočem in globoko ukoreninjenemu družbeno-kulturnemu miselnemu vzorcu, po katerem posameznik ni nič, skupnost, ki jo uteleša in vodi z ničemer omejeni despot, pa vse. Hkrati ima pluralizem tudi svoje pragmatično opravičilo. Človeška družba se lahko uspešno razvija samo ob priznanju in vključevanju vseh polov, dimenzij, nians in različnosti, ki tvorijo določeno družbo. Po volji Boga ali narave smo zaradi v nas same vgrajene različnosti bogatejši, nagnjeni k razvoju in obenem varnejši. Razlike bogatijo, spodbujajo konkurenčnost in ta razvoj. Samo poglejte, kje so obtičale vzhodnjaške despotije in jih primerjajte s kulturnimi, z znanstvenimi in s tehnološkimi ter končno, a nikakor najmanj, s humanističnimi dosežki Zahoda. Primerjajte število nobelovcev, ki prihajajo z »gnilega« Zahoda s številom nobelovcev, usidranih v vzhodnjaških despotijah.
In zakaj nam pluralizem prinaša varnost. Preprosto zato, ker pomenijo vrojene različnosti najboljši naravni sistem zavor in ravnotežij. V pluralni, strpni in širokosrčni družbi bo zato vsakokratna oblast pod neprestanim nadzorom opozicije, v taki družbi bodo pluralni mediji opravljali vlogo imunskega sistema, gledali pod prste tistim, ki imajo (trenutno) moč in oblast, jih neusmiljeno razkrivali in opozarjali na vse njihove stranpoti, napake, zlasti zlorabe. S strani medijev in opozicije ter civilne družbe učinkovito nadzorovana oblast bo potem tudi sama, zavedajoč se, da je kritika prvi korak k lastnemu izboljšanju (pač, vsi smo nepopolni), tudi sama delovala odprto in pregledno.
Prav v odnosu do svobode izražanja ter z njo povezanega pluralizma se razkriva temeljna ideološka delitev na Slovenskem. Ta ne poteka na osi levo - desno, napredno – konservativno, pač pa na osi pluralizem – monizem, ki se v resnici prekriva z osjo demokratično –avtoritarno, ali, če hočete, liberalno - neliberalno.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
