V pravu seveda ni štoparice, tudi ni Boga ali matere narave, ni naravnega eksperimenta, je samo človek, nepopolno, zmotljivo in grešno bitje. Kaj je prav in kaj pravično, pove njegova nezmotljiva zmotljivost, pravična krivičnost. Zgodovina prava, v katere podzavesti tiči prav to spoznanje, je zato, če gledamo na pravo in njegov razvoj optimistično, pravzaprav gibanje od avtoritarnega k argumentativnemu, ali od monološkega k diskurzivnemu pojmovanju prava od monističnega k pluralističnemu. Če naj bi moderno pravo razumeli kot dialektiko v svojem izvirnem pomenu, torej kot diskurz med nosilci med seboj nasprotujočih si tez, v katerem si vsakdo prizadeva dokazati veljavnost (resničnost) svoje teze z razumnimi argumenti, potem je nujno troje: poleg spopada tez in njihovih argumentov, pošten postopek, v katerem se odvija diskurz in za razumne argumente dojemljiv razsojevalec, ki na koncu tenzijo diskurza, spopad teze in antiteze razreši s sintezo, ki pomeni odločitev, utemeljeno z močjo razumnih argumentov. Pamet in razum – to je vse, kar ima moderno pravo.
Vendar pravo ni bilo vselej moderno, ni bilo vselej diskurzivno. Še ne dolgo nazaj je bilo avtoritarno, temeljilo je na znanem izreku: Das Sagen-haben bedeutet Macht haben (kdor ima besedo, ta ima moč), šlo je za logiko ene same končne in univerzalne resnice. Da to še kako drži, ne dokazuje samo Prva Mojzesova knjiga (1,1-2,3) in potem še Evangelij po Janezu (»V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog«), ampak čisto preprosto dejstvo, da je vsaka sodna odločba, ko postane pravnomočna in neizpodbojna, kaj drugega kot beseda, torej izvajanje moči. Avtoritarni pravni diskurz se zato od racionalnega ne loči po tem, ali velja načelo, kjer je beseda, tam je moč, ampak po načinu in postopku, ki privede do te (končne) besede.
Kako globoko ukoreninjeni arhetipski vzorci avtoritarne pravne kulture dominirajo v slovenski kolektivni pravni podzavesti, ponazarjajo številne anekdote iz osrčja in obrobja postave. Od bolestnih egotripov nekaterih v utvari pravnega božanstva živečih nekakšnih-pravnih-ex-korifej, časovnih povožencev in poražencev, intelektualnih pešcev – ki, misleč, da jim gre socialni monopol nad vsem, kar diši po pravu, avtoritarno kričijo svoj absolutum in dobesedno znorijo, ko jim predočiš dejstva, in ki se s svojimi pisarijami vse bolj spreminjajo v juridične riddikuluse, prek psov čuvajev globoke države, ki z osebnimi diskvalifikacijami v kali zatrejo vsak racionalni diskurz, pa vse do vedênja nekaterih predsednikov nekaterih, tudi najvišjih sodišč, ki se trudijo potrjevati kakih 20 let staro modrost bivše predsednice češkega Vrhovnega sodišča in nato bivše ustavne sodnice Eliške Wagnerove o češkem postkomunističnem sodstvu, »The higher, the worse«. Ena od anekdot, ki zrcalijo avtoritarno miselnost, strnjeno izraženo v gornjem nemškem izreku, se nanaša na zadnjo, ob koncu pomladi odvijajočo se Civilno sodniško šolo.
Drugače od večine drugih je bila ta zamišljena diskurzivno – vsaj glede osrednje, nosilne teme. Bila je še kako aktualna. Nanašala se je na posojila v CHF. Načrtovana je bila predstavitev dveh kontrastnih pravnih pogledov – enega v korist upnikov - posojilodajalcev (bank), drugega v korist dolžnikov – posojilojemalcev. Če izhajamo iz premise, da je pravo spopad argumentov, potem je logično, da mora tej strukturi ustrezati tudi sodniška šola – ki naj sodnike ne samo zalaga s podatki, ampak jih tudi vzgaja v duhu racionalnega diskurza prek spoštovanja temeljne metode prava: adversarnosti in razumne argumentacije. Za enega od nosilcev je bil predviden profesor Možina, zagotovo prvo ime s tega področja, nesporna avtoriteta in zavoljo prepričljivosti ter jasnosti njegove pravne misli in načina podajanja snovi, eden od najbolj priljubljenih predavateljev. Imel je eno samo hibo. Ta je bila v slovenskem, še vedno z avtoritarno kulturo prežetem pravnem prostoru, zanj in za udeležence šole usodna.
Namreč, za banke je izdelal pravno mnenje in bil za to celo plačan ter je potem še nastopal na dogodkih Združenja bank Slovenije. To je bilo dovolj, da so zavrela čustva, preglasila razum in tema je bila odpovedana. Ne vem, ali je organizator sodniške šole (Ministrstvo za pravosodje - CIP) po protestu Združenja Frank sploh še iskal predavatelje, ki bi zastopali njihovemu članstvu naklonjeno tezo, ne vem niti, ali je organizator Združenju Frank predlagal, naj to društvo samo izbere (»svojega«) predavatelja, ki bi bil po njihovi oceni sposoben parirati stališčem, za katera se je zdelo, da jih bo prestavil in argumentiral prof. Možina. Svoje je dodala še predvolilna vročica, ko bi bilo predavanje na sodniški šoli morda zlorabljeno v kampanji. In sledila je odpoved.
S tem je bila storjena dvojna škoda. Najprej zaradi prikrajšanja udeležencev šole za seznanitev z dobrimi, lahko celo najboljšimi argumenti za takšno ali drugačno stališče in za temu sledečo razpravo o vroče aktualni temi – kar vse bi prispevalo k oblikovanju najboljših sodnih odločitev in h kvalitetni argumentaciji. In, drugič, kar se zdi še pomembnejše, preprečen je bil poskus uvedbe racionalno-diskurzivnega, polemičnega pristopa, morda prvi korak k razbijanju mita o eni sami, monistični, končni in univerzalni resnici, v katero ima predavatelj neposreden uvid. Ne, ga nima, resnica v pravu nastaja v sporu, v diskurzu, v spopadu argumentov, v trku dveh pristranskosti. Zato: kaj potem, če je profesor Možina »avtor plačanih pravnih mnenj, ki jih banke uporabljajo v sporih proti posojilojemalcem«; in kaj potem, če je »nastopal na dogodkih Združenja bank Slovenije«.
Bistveno je, da bi bila njegova (domnevna) zunanja, objektivna pristranskost (ker ga poznam kot človeka z visoko integriteto in intelektualno poštenega akademika, ne verjamem v njegovo subjektivno pristranskost) nevtralizirana z drugo, njej kontrastno (domnevno) pristranskostjo predavatelja, ki bi ga predlagalo Združenje Frank. Ker junaka, ki bi se z njim spopadel v racionalno-diskurzivnem ringu civilne sodniške šole ni bilo (zakaj, zame ostaja skrivnost), je logično, da je predstava odpadla.
Zato, docela drugače kot nekdo drug, umika predavanj nikakor ne pozdravljam in Ministrstvu za pravosodje nikakor ne čestitam za tako potezo. Nasprotno, obžalujem, da tema ni bila predstavljena, da v pravni ring ni bil pripeljan dostojen nasprotnik in da so bili udeleženci šole prikrajšani za spopad med seboj nasprotnih argumentov o posojilih v CHF.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.