Nikoli več ne bi pisal o banalnem ljudsko-republiškem dogodku, ko se je pravosodni policist po mojem vstopu v sodno zgradbo zapodil za menoj, me zgrabil in odvlekel nazaj proti vhodu. Prizor, ki ga civiliziran svet še ni videl. Predstavljajte si, da bi se kaj takega zgodilo, recimo, sedaj že pokojnemu vrhovnemu sodniku Scalii.
Da o tem znova pišem, je razlog naslednji: Pol leta po dogodku se je pojavil posnetek nadzornih kamer, ki potrjuje vse, kar sem takrat povedal. In kaj sledi? Čeprav v času neposredno po državnozborskih volitvah, v času srečanja Trump – Kim in ob vseh drugih številnih neprimerljivo pomembnejših dogodkih od pol leta starega posnetka, ki samo potrjuje, kar sem že takrat povedal (in česar nima smisla ponavljati), je ta video po nekem »čudnem« naključju preplavil naslovnice režimskih medijev – in to simultano, hkrati. Nevidno in nedoumljivo naključje, neka skrivnostna, nevidna roka je potem stvari postavila tako, da se je istočasno, ko se je začel medijski linč, spodbujan z režimsko-medijskim namigovanjem, da se dogodek ni odvil tako, kot kaže posnetek, oglasil predsednik VS. Preko medijev sem izvedel, da me obtožuje zlorabe njegovega zaupanja ter zahteva nekakšno opravičilo napadalcu, v isti sapi pa v kamero zažuga še z uvedbo disciplinskega postopka, če se pravosodnemu policistu ne opravičim.
V Podeželici, ki ne trpi pomanjkanja raznoraznih (samo)razglašenih asociacij za varovanje človekovih pravic – tako institucionalnih kot uradno-civilnodružbenih, nevladnih, neprofitnih in humanitarnih, od Varuha za človekove pravice, Društva za nenasilno komunikacijo, Mirovnega inštituta in tako naprej, ki bi, sem prepričan, v primeru, ko bi bili podobni »strokovni« prijemi, kot so bili zoper mene, uporabljeni zoper, recimo, znanega sirskega prebežnika, ko se je sprehodil v in po slovenskem parlamentu, zagnali vik in krik, se v mojem primeru ni oglasil nihče od njih. In spet, si predstavljate, da bi potem, ko bi se nekaj podobnega pripetilo sodniku Scalii, kot smetana na tej torti bizarnosti, absurda in čudaštva, Chief Justice Roberts od napadenega sodnika Scalie zahteval opravičilo napadalcu – z grožnjo siceršnje uvedbe disciplinary review process zoper njega, če se ne odpravi na treking ponižanja v Canosso in to za nameček, ne k papežu, ampak k pravosodnemu policistu (zaporniškemu pazniku), ki ga je bil napadel.
Pustimo ob strani vse bizarnosti in nedoumljivosti ter polarne kontrastnosti temeljni normalnosti. Kar je pri tej nori zgodbi ključno in vredno vsega zanimanja, je neverjeten pojav sinhronicitete. Hkrati, kot v en glas, »ne vedoč drug za drugega«, so vsi akterji medijskega linča: režimski mediji, njihovi dežurni družbenopolitični komentatorji in predsednik VS na posnetku videli nekaj povsem drugega kot tisto, kar ta prikazuje – in jeli o tem prepričevati ljudstvo. Kaj natančno, niso znali povedati.
Ko sem predsednika VS javno pozval, naj javno in konkretizirano pove, katero od dejstev, ki je razvidno iz posnetka, ni v skladu s tistim, kar sem povedal medijem, ter da v primeru z njegove strani zatrjevanega neskladja tudi konkretno opredeli, katero dejstvo na posnetku odstopa od konkretnih, z moje strani zatrjevanih dejstev, ki sem mu jih, da bi mu olajšal delo, še razčlenil na štiri alineje, mi je odvrnil (verbatim!): »Ob javnem pismu, ki si ga naslovil name, vidim, da si očitno nekoliko zamešal, kdo bi moral komu odgovarjati na vprašanja, ki se zastavljajo v zvezi s tvojo interpretacijo in komentiranjem dogodka na vhodu v sodno zgradbo. Zato ti predlagam, da nadaljnja vprašanja zastavljaš predvsem sam sebi in ti želim, da najdeš prave odgovore. Morda bi ti bilo v pomoč, da natančno prebereš mojo celotno izjavo, ki sem jo v zvezi z dogodkom dal medijem«.
Ker premalo vem o teorijah psihoanalitika Carla Junga in nobelovca, kvantnega fizika Wolfganga Paulia ter o njunih dognanjih o obstoju paranormalnega, o pomenljivih koincidencah, nevzročni paralelnosti, o hkratnih dogodkih in pojavih, ki se zgodijo brez medsebojne vzročne povezave ("Synchronizität als ein Prinzip akausaler Zusammenhänge"), bom namesto pri Jungu in Pauliju, katerih izsledki so v znanstvenih in akademskih krogih itak naleteli na neodobravanje, razlago raje poiskal pri Orwellu. Tako kot njegova Oceanija, ima očitno tudi naša prelepa Podeželica, ki po načinu vladanja vse bolj spominja na prvo, permanentno delujoče Ministrstvo Resnice (v Novoreku in v nadaljevanju: Minires). Ta organ paradržave ali globoke države, kakorkoli že hočete, je robusten, brezhiben in vsemogočen. Ne glede na to, da so zaradi povolilnega zakonodajnega in vladnega limba ministrstva in zakonodajno telo države gornjega (več ali manj navideznega) sveta v leru, je Minires, čeprav pripada spodnjemu svetu, nadvse aktivno in budno, deluje kot dobro naoljen Rolex.
Zato je vzelo stvari v svoje roke, izvedlo tour de force, in vse se je zgodilo, kot se mora. Hkrati, povsem spontano in sinhronizirano, kot da bi delovala nevidna roka Jung – Paulijeve paranormalnosti. V resnici je šlo seveda samo za paradržavo. V dokazne namene si zato dovolim povzeti bistveni del nekega teksta izpred več kot pet let in pol, zaradi katerega so se mi podobne reči dogajale zaporedoma več mesecev, potem pa še poldrugo leto od njegove objave v nekem nekontroliranem izbruhu na »Dnevih sodstva« v Olimju, po čudnem »sinhronicitetnem« naključju le nekaj dni pred odločanjem Ustavnega sodišča o izrednem sprejemu ustavne pritožbe v zadevi Patria (po drugem odstavku 51. člena ZUstS).
Moj tekst je nosil naslov Mehki trebuh slovenskega sodstva, njegov bistveni del pa pravi: »Kardinalni problem slovenskega sodstva je sodstvo sámo. Najprej politika v njem samem. […] Politiki […] res ni treba storiti prav nič, ni ji treba tako rekoč v ničemer in z ničemer vplivati na sodstvo, da bi si ga podredila in si zagotovila dolgoročen vpliv nanj. Ga že ima, tako rekoč od nekdaj.« Zdaj vem, zakaj sem bil takrat tarča režimskih medijev in takratnega predsednika VS. Jasno mi je tudi, zakaj se mi danes dogaja, kar se mi.
Ja, priznam, v nekaterih zadevah sem glasoval drugače, kot si je želela dominantna politika – in si potem v utemeljitev svojega glasu še drznil spisati káko ne-bodi-ga-treba ločeno mnenje; priznam, da sem nato še v raznih drugih zadevah po mnenju Velikega brata glasoval »narobe« in si nato, kar krivdo le še stopnjuje, v ločenih mnenjih celo dovolil argumentirati. Priznam, da imam na razmere v slovenskem sodstvu drugačne poglede od zaukazanih ter da o tem ne šparam jezika – ne doma ne v tujini, priznam, da nisem (v jeziku Novoreka) pravomisleč (goodthinkful). Priznam, da sem kriv vsega tega.
Zato me niti malo ne čudi, da se mi je zgodilo nekaj podobnega kot obsojencem v montiranih povojnih procesih in tudi v nekih procesih iz zelo bližnje preteklosti. Seveda, nikakor ne v pogledu posledic, v temelju enak je samo mehanizem obračunavanja s tistimi, ki jih Veliki brat črti. V vseh primerih je imelo namreč ključno vlogo Minires. V montiranih procesih je zaukazalo obsodbe za storitev dejanj, ki v obtožnem aktu sploh niso bila opisana – manjkale so namreč konkretizacije nosilnih znakov očitanih kaznivih dejanj.
Pa vendar so sodišča temelje logike obrnila na glavo in abstraktno podredila abstraktnemu ter za abstraktne očitke izrekala drastične, v povojnih procesih tudi smrtne kazni. Da je subsumpcija abstraktnega pod abstraktno logični nesmisel, je jasno vsakomur: silogizem pač ni tavtologija. In vsakomur je tudi jasno, da se zoper abstrakten očitek ni mogoče braniti. Prav tako je popolnoma jasno, da brez dokazov ne more biti obsodbe. Minires je bilo seveda drugačnega mnenja – in so zato padale obsodbe, tudi glave obsojencev.
V mojem osebnem primeru pa je to isto Ministrstvo zaukazalo denegacijo dejstev, ki so razvidna iz posnetka, ter demonstracijo sodnikove popolne ponižnosti in vdanosti Moči – simbolno tako, da mora sodnik odpešačiti v Canosso – k tistemu, ki simbolizira Moč. Oba primera sta notranje povezana in sinhronizirana. Zakaj? Zato, ker bodo samo ponižni, vdani in pokorni sodniki zvesto izpolnjevali ukaze Velikega brata in Partije, če bo treba, tudi vdano obsojali njima nelojalne in naredili, kar je treba. Saj vemo, v totalitarni državi je zločin samo en: nelojalnost Moči.
Naj zaključim z bistvenim in vsaj zame preroškim odlomkom iz 1984, ki se v prevodu Alenke Puhar glasi: »Partija ti je govorila, da zavračaj tisto, kar zaznavaš z očmi in ušesi. To je bil njen končni in najosnovnejši ukaz. Srce mu je zastalo, ko je pomislil na vso velikansko moč, ki je naperjena proti njemu, na lahkoto, s katero ga bo vsak partijski intelektualec pobijal v debati, na zvite argumente, ki jih ne bo zmogel razumeti, kaj šele odgovoriti nanje. Pa vendar ima prav: Partija se moti in on ima prav! Vse očitno, neumno in resnično je treba braniti. Očitne resnice so resnične, vztrajaj pri tem! Stvarni svet obstaja, njegovi zakoni se ne spreminjajo. Kamenje je trdo, voda je mokra, prosti predmeti padajo proti središču zemlje. Z občutkom, da govori o O'Brienu, vendar tudi postavlja neki važni aksiom, je napisal: Svoboda pomeni svobodo rêči, da je dve in dve štiri. Če je to zagotovljeno, vse drugo sledi.«
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
