Telefonska justica po slovensko

Pred dobrimi tremi leti je na tem istem mestu profesor Avbelj objavil kolumno z naslovom Telefonsko pravo ter ta pojem prek anekdote o nekem nesrečnem poljskem sodniku prvič predstavil širši slovenski javnosti. Fenomen telefonskega prava je izraz za eno od načel vladavine totalitarnega prava, ki, kratko povedano, na glavo postavlja tisti znameniti izrek, ki pove skoraj vse o zahodnem konceptu vladavine prava. Pravi pa takole: The rule of law, not the rule of man – ali, da bo razumel tudi kdo, ki ima rad latinščino: Non sub homine sed sub Deo et lege. V totalitarnih državah socialističnega bloka je veljalo obrnjeno: Non sub lege sed sub homine. Stvari je bilo treba urediti, kot je bilo treba, saj se je že dosmrtni vodja zahodnobalkanskih narodov, maršal, šef, heroj, najdražji gost in kar je še takega, znan po vzdevku Tito, nekoč (v zvezi s sodnim obračunavanjem s protagonisti Hrvaške pomladi 1971) sočno izrazil, da se sodnik ne sme držati zakonov kot pijanec plota. In za sojenje na tak način je bil najpriročnejši telefon.

Ali in koliko ter kje je ta fenomen uspešno kljuboval testu časa, nekaj pove omenjena anekdota s poljskim sodnikom. Nek medij si je privoščil sodnika, ki je sodil v neki občutljivi, za javnost nadvse zanimivi in razburljivi zadevi. Novinar je poklical sodnika, se predstavil, da kliče iz premierjevega kabineta in mu dal natančna navodila, kako naj razsodi. Sodnik, ki si je vse ubogljivo beležil in pritrjeval, je bil javno razkrit. Izbruhnil je škandal in sodnik z izostrenim občutkom za telefonsko pravo je končal v disciplinskem postopku. Podobna šala je bila izvedena v Rusiji, kjer pa se je končala ravno obratno kot na Poljskem - s kazenskim pregonom in obsodbo pranksterja Sergeia Davydova, ker da je šlo za žalitev sodstva in napad na ugled prizadetih sodnikov.

Tako na Poljskem. In še bolj, neprimerljivo bolj v Rusiji. Pravo v Putinovi avtokraciji je dobesedno prežeto s telefonskim pravom (telefonnoye pravo). In zato privlači pozornost pravno-socioloških akademikov, raziskovalcev, analitikov iz zahodne civilizacijske sfere (npr. Alena Lenedeva (University College London), Telephone Justice in Russia, Journal Post-Soviet Affairs, letnik 24 (2013), št. 4; Randall T. Shepard, Telephone Justice, Pandering, and Judges Who Speak Out of School, 29, Fordham Urban Law Review, letnik 29, št. 3; Kathryn Hendley, »Telephone Law« and the »Rule of Law«: The Russian Case,  Hague Journal on the Rule of Law, 2009, št. 1 itd.) Skupno vsem je, da se zgražajo nad takim pojmovanjem prava. Profesor ustavnega prava Robert J. Lipkin (Widener Law’s Delaware Campus), je na primer telefonsko pravo označil kot paradigmo metanja sodniške neodvisnosti v kante za smeti in vzpostavljanja ne-vladavine prava. In kako je s tem v Sloveniji? Veliko povesta naslednja primera.

Še nedavno tudi formalno najvišja sodna korifeja, ki javno žuga, da je treba znati nositi sodniško togo, je prej razloženo bistvo telefonskega prava obrnila na glavo. Poglejmo, kako. Točka 11 obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I Ips 32088/2011 z dne 6. 10. 2016 pove vse. In se glasi: »Kot izhaja iz podatkov spisa in ugotovljenih dejstev, je kazensko ovadbo zoper obsojenca vložila predsednica Višjega sodišča v Celju, nakar je sodnica Okrajnega sodišča v Mariboru na predlog državne tožilke obsojenca 20. 12. 2011 tudi zaslišala. Na podlagi ugotovljenih dejstev je državna tožilka 29. 2. 2012 kazensko ovadbo zoper obsojenca zaradi neobstoja utemeljenega suma zavrgla. Predsednik Vrhovnega sodišča, ki je bil o zavrženju kazenske ovadbe obveščen s strani predsednice Višjega sodišča v Celju, je generalnemu državnemu tožilcu predlagal, da v okviru nadzora nad zakonitostjo in strokovno pravilnostjo dela državnih tožilcev pridobi državnotožilski spis ter oceni pravilnost postopanja državne tožilke v konkretni zadevi. Vrhovno državno tožilstvo je v zadevi opravilo strokovni nadzor, ki je pokazal, da je bila odločitev državne tožilke za zavrženje kazenske ovadbe preuranjena. Državna tožilka je nato 27. 6. 2012 vložila obtožni predlog, 18. 10. 2012 pa je sodišče odredilo vročitev obtožnega predloga obsojencu.«

Nikogar ni, ki ne bi vedel, kako se je postopek nato odvil in končal. Kako drugače, kot s pravnomočno obsodilno sodbo – kar je pač v skladu z vrednotami dominantne kulture kolektivizma, kompaktnosti, avtoritarne hierarhičnosti in monistične miselnosti, ki vsiljeno prežemajo pretežni del sodniškega korpusa. Ker je šlo za občutljivo zadevo, v katero so bili vpleteni »višji« interesi, jo je bilo treba urediti – seveda na nepraven način. Pravnomočna obsodba namreč preizkusa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni prestala -  padla je na Vrhovnem sodišču. Kdo so bili člani senata, lahko preverite na tem portalu, kako je kdo od njih glasoval, ne bomo izvedeli nikoli.

Telefonskih ukazov torej tu ne izdaja agent izvršilne oblasti sodniku, ampak obrnjeno, sodniški vplivnež »zavrti telefon« in deli ukaze izvršilno-oblastni – tožilski korifeji. Lahko bi rekli, vladavina sodnikov po slovensko. Komunikacija je potekala v obrnjeni smeri kot pri tradicionalnem telefonskem pravu. Telefon ni zazvonil pri sodniku, pač je njegov telefon zazvonil pri nekom drugem iz oblastne strukture. Tu je bila vrhovna sodniška korifeja tista, ki stvari »zrihta«, kot je treba. Nadaljnje nesodne in sodne instance potem reči le še speljejo po že postavljenih tračnicah. Torej, kot dokazuje zadeva št. I Ips 32088/2011, ni sodstvo tisto, ki prejema ukaze od zunaj. Nasprotno, ono – da ne bo pomote, utelešeno v svoji simbolni figuri -  je tisto, ki deli ukaze in navodila zunanjim oblastnim »deležnikom«. Lojalni notranji deležniki potem v skladu z načelom stroge avtoritarne hierarhije že sami dobro vedo, kako in kam morajo peljati zadevo, ki je, kot je za rusko sodno zadevo Mikhail  Khodorkovsky rekla Kathryn Hendley, »railroaded into a criminal conviction«.

Pri klasičnem telefonskem pravu je tako, da si z njim druga, največkrat je to izvršilna (v komunizmu partijska, v postkomunizmu zakulisna, globoko-državna, v obeh pa novorazredna) oblast podreja sodstvo. Pri nas v Sloveniji pa je obrnjeno – prek telefonskega prava si sodna oblast podreja izvršilno. Zlobneži bodo verjetno rekli, da so slovenski model telefonskega prava sladke stanje sodobnih vzhodnih avtokratov tipa Putin, kjer se še vedno prakticira telefonskopravna klasika. To so njihove slovenske sanje, ko sodnikom ni treba deliti telefonskih navodil – ker sami razumejo in dobro vedo, kako je treba urejati stvari – in jih tudi urejajo, seveda, spet, da ne bo pomote, v njihovem imenu reči ureja njih simbolna figura, ki zna nositi togo.

Da tako ne razmišljajo samo zlobneži, ampak tudi čisto benigni, nedolžni in dobronamerni nosilci najvišje izvršilne oblasti, nazorno kaže drug primer. Gre za vsem dobro znano odločitev Vrhovnega sodišča v referendumskem sporu zaradi varstva pravice do glasovanja na referendumu o zakonu o Drugem tiru. Pred tem je na zahtevo tega sodišča Ustavno sodišče ugotovilo, da je Zakon o referendumu in o ljudski iniciativi v neskladju z Ustavo in da sta v neskladju z Ustavo tudi prvi odstavek 3. člena, kolikor se nanaša na Vlado, in šesti odstavek 4. člena Zakona o volilni in referendumski kampanji ter nato določilo način izvršitve, po katerem Vrhovno sodišče v pritožbenem postopku lahko ugodi pritožbi, razveljavi glasovanje in odredi novo glasovanje, če ugotovi nepravilnosti v referendumskem postopku, ki so vplivale ali bi lahko vplivale na izid glasovanja. Ob taki odločitvi Ustavnega sodišča razveljavitev referenduma s strani Vrhovnega sodišča nikakor ni bila nepredvidljiva in nepričakovana. Ustavno sodišče je namreč v svoji odločbi št. U-I-191/17 povedalo, da bo moralo Vrhovno sodišče presoditi, ali je Vlada kot organizatorka referendumske kampanje volivce stvarno, celovito in transparentno informirala, ter da bo moralo v primeru ugotovljenih nepravilnosti presoditi, ali so vplivale oziroma bi lahko vplivale na izid glasovanja na referendumu.

Pa vendar izvršilna oblast ni mogla verjeti svojim ušesom. Kako je vendar mogoče, da sodstvo sesuva njen najpomembnejši, ključen projekt! Čeprav je bila odločitev Vrhovnega sodišča pravno povsem predvidljiva, je treba vedeti, da tudi slovensko telefonsko pravo izpolnjuje tisto od načel pravne države (2. člen Ustave), ki postulira predvidljivost. Le premise, iz katerih črpa svojo predvidljivost, so temeljito drugačne. To so premise marksističnega pojmovanja prava, po katerem je pravo volja vladajočega (danes najbrž novega) razreda. In je zato seveda lahko tudi samovolja tega razreda. Sodišča, ki, spet po marksistično, niso nič drugega kot del enotne oblasti vladajočega (recimo, novega) razreda, bodo pač delovala tako, kot je treba. Stvari morajo biti »zrihtane« – da bo politika sita, sodstvo pa celo. Treba je le poznati politično in interesno ozadje zadeve – in rešitev zadeve je na dlani. Prav na tej točki predvidljivosti je predsedniku vlade, ko je izvedel za razveljavitev referenduma, padla čeljust nekam pod mizo. Sodba – presenečenje! In je odreagiral povsem razumljivo. Kar je bila zanj kaplja čez rob, je za ustavno demokracijo in vladavino prava žarek upanja.

Nauk iz obeh zgodb: Nihče ni popoln – tudi telefonsko pravo po slovensko ima, hvala Bogu, vrzeli.

In še morala obeh zgodb: Ni pomembno, kako sodnik nosi togo. Pomembno je, da sodi v skladu s tem, kar toga simbolizira: neodvisnost, nepristranskost in enakost vseh pred pravico.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.