Jasno je, da bo vplivna in vodstvena struktura prisegala na tiste, ki so objavljeni v omenjeni propagandni knjižici, medtem ko bodo kritični nergači bolj verjeli podatkom, ki jih niso izmerili tisti, na katere se nanašajo. Kar se mi zdi tu bistveno, je vprašanje, kako naj sodstvo prepriča javnost, ljudi, uporabnike, da deluje nepristransko, neodvisno in strokovno – brez česar ni javnega zaupanja v sodstvo, brez tega pa ne uspešnega delovanja sodstva in vladavine prava. Še kako je mogoče pritrditi legendarnemu ameriškemu odvetniku in nato vrhovnemu sodniku Thurgoodu Marshallu, da nikoli ne smemo pozabiti, da je edini in resnični vir moči, iz katerega lahko sodniki črpamo, spoštovanje ljudi. Trije so načini, kako doseči ali izboljšati zaupanje v sodstvo.
Prvi je zaukazano zaupanje. Ljudi se enostavno prisili, da morajo sodstvu zaupati. Pravi takole: Prepovedana je vsakršna kritika, ki po mnenju tistih, ki v formalni ali dejanski sodniški hierarhiji sodstvu poveljujejo, in se imajo za nekakšne »simbolne figure«, sodne mesije, ter zato poklicane, da o tem sprejemajo svoje sodbe, ni dobronamerna in kvari ugled te institucije. Katera je taka, vedo samo oni in tudi oznanjajo samo oni – ter nedobronamerno kritiko, predvsem tako, ki ogroža njihove položaje, vpliv, privilegije in dominantnost, sankcionirajo. Drug, mehkejši, manj avtoritaren način je investicija v propagandno mašinerijo. Z robustnimi, številčno močnimi, tehnično dobro opremljenimi, finančno izdatno podprtimi ter nesorazmerno visoko plačanimi PR službami, analitiki, statističnimi eksperti, ki se spoznajo na logiko statističnega preigravanja, na manipulacije s številkami, mešanje megle in na »merjenje« javnega mnenja, ki pripelje do »ta pravih« – želenih, bleščečih rezultatov, prepričati nezadovoljno javnost, da sodstvo deluje bolje, kot ta javnost, ljudstvo v resnici misli in občuti. Ljudsko rečeno, prepeljati je treba čim večjo dehidrirano množico čez vodo, ne da bi množica žejo sploh občutila. Tretji način ni ne avtoritaren niti sleparski, ampak odprt, diskurziven in liberalen. Temelji na svobodni izmenjavi pogledov in stališč, na svobodni kritiki ter na premisi, ki črpa iz diskurzivnega pojmovanja prava. Pravi takole: Sodstvo naj gradi svojo avtoriteto na ugledu, in ne na formi, ideologiji ukazovanja ter grobi moči - ugled pa naj temelji na argumentativni moči in prepričljivosti, na izpričani neodvisnosti, nepristranskosti ter strokovni in osebni integriteti sodnikov, kratko povedano, na visoki kvaliteti sojenja, namesto na slepariji in nategu.
Vrhove slovenskega sodstva je do nedavnega privlačil avtoritaren, represiven model. A je ostalo bolj ali manj pri besedah in grožnjah nezaželenim kritikom nekaterih pojavov in sistemskih odklonov v slovenskem sodstvu. Predlogi, da bi bilo treba malopridne kritike, še posebej one iz sodniških vrst, ki ne vedo, kaj je cehovska solidarnost, trdo prijeti, v organih sodniške samouprave niso doživeli večinske podpore. Zato botre bolj privlači mehkejši model, po katerem je treba javnost prepričati, da sodstvo deluje dobro, da vsako leto v vsakem pogledu vse bolj napreduje. Temu – in ne sojenju - posveča svoje prioritete. Model ilustrira brošura, ki jo Vrhovno sodišče izda ob vsakokratni otvoritvi sodnega leta. Veliko povedo tudi vlaganja v kadre za propagando – v službe za odnose z javnostmi, službe za razvoj sodne uprave, službe za upravljanje s projekti itd. Ker po mnenju šefov še nismo zreli za tretji model, je treba vlagati ne v izboljšanje kakovosti sodnih storitev, torej v visoko strokovno sojenje, dvig argumentativne moči sodnih odločb, v ustvarjanje pogojev za uvedbo sodniških kabinetov, še manj v krepitev neodvisnosti vsakega posameznega sodnika (t.i. notranje neodvisnosti), ampak v propagando. Z drugimi besedami, v politiko. Graditi na propagandi pomeni prisegati na tisto, kar je bistvena značilnost politike, namreč na prepričevanje ljudstva v reči, ki jih ni, ali v to, da je tisto, s čemer oblast (zakonodajna, izvršilna, sodna) ljudstvu postreže, natanko tisto, kar si ljudstvo želi – če pa si tega (še) ne želi, ga je treba prepričati, da je prav to tisto, kar si mora želeti.
Zato razumem, da ima Vrhovno sodišče kar štiri piarovce in razumem, zakaj jih morajo imeti tudi ostala, prvostopenjska in pritožbena sodišča. Prav tako razumem, zakaj so iskani in cenjeni ter zakaj so tako dobro plačani. In tudi razumem, zakaj Ustavno sodišče nima niti enega. A je kljub temu zelo ugledna institucija, neprimerljivo bolj, kot je Vrhovno sodišče. Zakaj? Zato, ker vse stavi na svojo institucionalno vlogo ter ugled in avtoriteto gradi na popolni osredotočenosti na argumentativno moč in visoko kakovost ustavnosodne presoje. Temu je vse podrejeno. In zato ne potrebuje propagandne službe, ki bi javnosti prodajala, kot bi temu rekli Hrvati, »muda za bubrege«. Sodstvo, ki vse stavi na kvaliteto in na neodvisnost vsakega posameznega sodnika in predvsem, ki sojenja ne dojema kot politike, pač pa, na kar opozarja profesor Avbelj, to razume kot argumentativno diskurzivno prakso, ne rabi propagandne službe. Njegova reklama so njegovi izdelki, njihova argumentacijska moč in prepričljivost, prepoznavnost ter priznanost v širšem, tudi mednarodnem okolju, konec koncev reference primerljivih institucij, tudi drugih ustavnih in vrhovnih sodišč.
Pravkar povedano nazorno ilustrira razpis za delovno mesto predstavnika za odnose z javnostjo na Okrajnem sodišču v Ljubljani, št. Su KS 48/2018. Izbrani kandidat bo imenovan v naziv "svetnik v pravosodju II", ki začne v 41. plačnem razredu. Z napredovanjem v naziv "svetnik v pravosodju I" in z maksimalnim napredovanjem po plačnih razredih lahko doseže 49. plačni razred. "Višji pravosodni svetovalci (PDI) III", ki na Vrhovnem sodišču opravljajo najzahtevnejša pravno strokovna dela, zaradi česar jim sodniki rečemo tudi možgani Vrhovnega sodišča, pa začno komaj v 34. plačnem razredu in z napredovanjem v naziv "Višji pravosodni svetovalec (PDI) I" in z maksimalnim napredovanjem po plačnih razredih lahko dosežejo največ 43. plačni razred. Šele dober mesec nazaj (in še to samo na Vrhovnem osdišču) je bilo tudi za njih sistemiziranih nekaj malega mest v nazivu "svetnik v pravosodju". Vendar ta mesta ne zadoščajo za vse zaposlene svetovalce, kar pomeni, da sedaj, ko so že zasedena, preostali svetovalci niti ob izpolnitvi pogojev ne bodo napredovali na ta mesta – čeprav opravljajo vsi povsem enako delo, razlika je le v letih delovnih izkušenj. Seveda med svetovalci. Sodni piarovci (politiki) so z nekega drugega planeta.
Kako naj sklenem to razmišljanje? Pokojni Stephen Hawking je nekoč rekel: »Največji sovražnik znanja ni nevednost, ampak iluzija znanja«. Njegovo misel si drznem prilagoditi takole: največja sovražnica pravičnosti ni nepravičnost, ampak iluzija pravičnosti. In na tej iluziji dela propagandna mašinerija slovenskega sodstva. Na pravičnosti pa delajo posamezni sodniki – taki, kot tisti, ki so 14. 3. 2018 razsodili v zadevi Referendum o Drugem tiru.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
