Da je prišlo takrat ne samo do prekinitve državnopravne povezave med Republiko Slovenijo in SFRJ, temveč za »prelom s temeljnim vrednostnim konceptom ustavne ureditve«, je ugotovilo tudi Ustavno sodišče v zgodovinski odločbi št. U-I-109/10 z dne 26. 9. 2011 (»Titova cesta«), ko je človekovo dostojanstvo, temeljno vrednoto, ki prežema ves pravni red, umestilo v srčiko obstoja slovenske države in njenega delovanja. Ustavno sodišče je takrat reklo, da je »v ustavni demokraciji […] človek subjekt in ne objekt oblastnega delovanja, njegova (samo)uresničitev kot človeka pa je temeljni namen demokratične ureditve.«
Ampak, eno so besede, med njimi tudi odkritje koncepta ustavne demokracije in njenega pravo-razlagalnega orodja - ustavnoskladne razlage zakonov, drugo je stvarnost - taka, kot jo oblikuje nakopičena pamet ljudi, zmodelirana skozi generacije, skozi desetletja pedagoškega in andragoškega prizadevanja vsemogočne Države in njenih ideoloških naplavin ter še posebej pamet in ideološki sentiment tistih, ki sedijo v javnih institucijah, od teh najbolj onih ki tvorijo živo, delujočo substanco ustavnih organov. Če zanemarim nacionalni socializem kot skrajno desno izpeljavo socialistične ideje in pustim ob strani sodobni liberalni socializem,(1) sta bili tudi nam bliske in v živo doživete ter preživete skrajno leve oblike socializma, imenovanega tudi komunizem, dve, sočasno bivajoči vrsti. Eden je bil uradno poimenovani »znanstveni« socializem, čista abstrakcija, utopija, družbeno-politična-znanstvena fantastika, pravljica za odrasle z izpranimi možgani, oblastno organizirana hipokrizija – to je bil socializem v knjigah. Drugi je bil socializem v akciji - t.i. realni socializem, ki ga najbolje opisuje angleška ustreznica: actually existing socialism. V leposlovju ga je lepo obdelal in njegovo bistvo ujel Orwell. O njegovi jugo-različici je sijajno pisal in ga zadel v samo jedro svetovni kritik Titovega režima Milovan Đilas v monumentalni knjigi, danes bi rekli, študiji o ugrabljeni državi, z naslovom »Novi razred«.
Po 28 letih izstopa iz totalitarnega socializma v nominalno, papirnato ustavno demokracijo si prav tako upam postaviti tezo, da sta tudi ustavni demokraciji dve: na eni strani znanstvena, teoretična in retorična ter na drugi strani realna (actually existing constititional democracy). Kot smo nekoč živeli v realnem socializmu, živimo danes v realni ustavni demokraciji. Tako kot je bil socializem utopičen ideološki konstrukt, ali ideološko orodje, opij za sistematično poneumljanje ljudstva, dimna zavesa novega razreda, je ustavna demokracija – v politološkem in sociološkem jeziku, liberalna demokracija - po vseh dolgih letih mučne tranzicije v večini postsocialističnih držav (morda so izjeme Baltske republike) utopičen ustavno-teoretičen koncept. Vendar koncept, ki številna desetletja v državah, kjer ni pustošil komunizem, nekje bolj, drugod manj ter enkrat bolj, drugič manj uspešno, a vendar, deluje; koncept, ki temelji na ravnotežju in hkrati sinergiji dveh med seboj izključujočih se ciljev: vseljudske volje in človekovih pravic posameznika, določene skupine, manjšine, ki so v večnem konfliktu z interesi, voljo in pričakovanji demokratične večine. In predvsem koncept, ki lahko deluje samo zato, ter samo toliko, kolikor so močne, robustne in notranje legitimne njegove institucije. To pa ni več stvar prava, ampak prevladujoče pravne in demokratične kulture ter na koncu etike, morale in pameti nosilcev javnih funkcij.
Zato nič ne pomaga, ko Ustavno sodišče govori, da »se je razvoj demokracije in svobodne družbe, ki temelji na spoštovanju človekovega dostojanstva, začel s prelomom s prejšnjo državo in njeno ureditvijo«,(2) če se ta prelom ni zgodil v glavah tistih, ki sedijo na pomembnih odločevalskih položajih in če se mirno na realni in simbolni ravni oddaljujemo od vsega, zaradi česar smo se nekoč odločili za svojo državo ter to zapisali v ustavne dokumente – in na teh istih premisah tudi vstopili v EU.
K temu romanticiranju me je spodbudila (v resnici le na videz) nerazrešljiva dilema pred katero so se znašli naši vrhovni sodniki in ki, kot zdaj kaže, blokira odločanje v eni od zadev. Preden pojasnim, za kaj pravzaprav gre, si dovolim kratek uvod. Tako kot za večino držav realsocialističnega bloka je bila (in seveda je še) za ljudsko, oziroma socialistično republiko na balkanski strani Alp značilna neka posebna, ureditvam iz drugega (zahodnega, ali senčno-alpskega) bloka težko doumljiva ustanova, ki je Vrhovnemu sodišču SRS nalagala in ga pooblaščala sprejemati pravna in načelna pravna mnenja tudi o povsem abstraktnih pravnih vprašanjih. Ta mnenja, sprejeta na zasedanju en banc so bila obvezna za vse senate najvišjega sodišča. In ker je ostala ureditev, čeprav s poosamosvojitvenim Zakonom o sodiščih, konzervirana vse do današnjega dne, so po mnenju nekaterih vsa ta mnenja ohranila svojo obveznost. Spremenijo se lahko samo na novi občni seji (tako tudi 110. člen veljavnega Zakona o sodiščih).
V komunističnih državah so bila taka mnenja (obvezne smernice, ki so pomenila razlagalna stališča o pomembnih pravnih vprašanjih) uvedena v petdesetih letih prejšnjega stoletja neposredno pod sovjetskim vplivom. Čeprav zelo sporna, so se tudi po letu 1989 ponekod še ohranila - npr. češko Vrhovno sodišče in Vrhovno upravno sodišče ter slovaško Vrhovno sodišče še vedno lahko sprejemajo interpretativna stališča zaradi »poenotenja sodne prakse nižjih sodišč«. Prav tako v primerih neenotne ali napačne jurisprudence bolgarska Kasacijsko sodišče in Vrhovno upravno sodišče na predlog najvišjih pravosodnih funkcionarjev sprejemata interpretativne sodbe in interpretativne uredbe z učinkom ex ante, ki so zavezujoče za sodno in izvršilno oblast, za upravne organe in za organe lokalne samouprave. Ko Rafał Mánko v svojem znamenitem traktatu »Weeds in the Gardens of Justice? The Survival of Hyperpositivism in Polish Legal Culture as a Symptom/Sinthome«analizira poljske socialistične pravne preživetke in jih razvršča na organizacijske, normativne in metanormativne, v teh smernicah vidi normativni preživetek. A ne zato, ker bi, tako kot pri nas, še obstajale - uradno so bile odpravljene že konec leta 1989 ter posledično razglašene kot nezavezujoče - ampak zaradi dejstva, ker kljub nominalnemu izginotju s pravne scene pri utemeljevanju svojih odločitev nostalgični sodniki, vključno z vrhovnimi po njih radi posegajo in jih pogosto citirajo.(3)
Pri nas ne gre za vprašanje obstoja »smernic« (pravnih in načelnih pravnih mnenj Vrhovnega sodišča) in njihove obvezne veljave za vse senate Vrhovnega sodišča. So pač en od socialističnih normativnih preživetkov - slab, tog, neoperativen in sploh passé mehanizem za poenotenje sodne prakse na horizontalni ravni, torej med senati Vrhovnega sodišča. A vseeno boljši kot nič. Razen tega je menda v proceduri novela, ki naj bi v tem pogledu prinesla posodobitev. A problem je drugje. Zataknilo se je pri vprašanju, ali so de jure zavezujoča tudi mnenja iz Ancien Régime, torej mnenja Vrhovnega sodišča SRS, ki je bilo takrat del enotne oblasti delavskega razreda, režima, za katerega je Ustavno sodišče večkrat reklo, da je bil vrednostno zavržen in totalitaren,(4) ali pa so taka mnenja zavezujoča le de facto, torej kot enotna (ustaljena) sodna praksa. Pritrdilni odgovor na prvo vprašanje pomeni, da senat Vrhovnega sodišča od takega mnenja, četudi je, recimo, gledano z današnjimi očmi pravno nevzdržno, protislovno in očitno napačno, ne more odstopiti, ker se pač taka mnenja lahko spremenijo samo na novi občni seji. Pozitivni odgovor na drugo vprašanje pa pove, da senat Vrhovnega sodišča ravna tako, kot bi ravnal vselej, ko se sreča z »navadno«, ne na občni seji beatificirano napačno, slabo, preživeto enotno sodno prakso. Od take prakse argumentirano odstopi.
In zdaj k bistvenemu. Ne ve se, ali se je o tej dilemi (ki je zaradi vsega, kar je povedano na začetku kolumne, samo navidezna) sploh dovoljeno izrekati – in če, na katerem forumu. Ali naj se o tem vprašanju, o katerem se do sedaj občna seja Vrhovnega sodišča še nikoli ni izrekla, lahko, tako kot o vsakem drugem pravnem vprašanju izreče naravni sodnik (senat, na čigar mizi se je znašla zadeva), ali pa mora o tem odločati šele občna seja, ki, ponavljam bistveno, v vseh skoraj 27 letih obstoja države Slovenije o tem ni rekla ne »bu« ne »mu« - saj če bi, tudi te kolumne ne bi bilo. Čisto za konec pa še smetana na farsični torti, ki potrjuje ono Marxovo, da se zgodovina ponavlja – najprej kot tragedija, potem kot farsa: Menda se o tem vprašanju Vrhovno sodišče sploh ne bi smelo izrekati – ne per curiam, ne po senatih. In argument, zakaj se o tem niti spraševati ne bi smelo – ampak le disciplinirano slediti »smernicam«, sprejetim na neki občni seji Vrhovnega sodišča SRS morda tudi LRS, recimo 30, 40, 50 let nazaj: Ker je to vprašanje, primite se za stol, politično vprašanje!
(1) Profesor Pejovich razločuje tri temeljne pramene socialistične doktrine: fašizem, nacional-socializem in komunizem. Izhajajo iz skupne premise, po kateri morajo njihove različne vizije »pravične« družbe prevladati nad spontanim redom svobodne tržne ekonomije. Gl. Svetozar Pejovich, The Emergence of Liberal Socialism in Continental Europe, Institute of Economic Affairs, University of Buckingham 2009
(2) Odločba št. U-I-109/10 z dne 26. 9. 2011.
(3) Gl. Rafał Mańko, The Survival of Hyperpositivism in Polish Legal Culture as a Symptom/Sinthome, Pólemos - Journal of Law, Literature and Culture, let. 7, št. 2 (2013), str. 217.
(4) Npr. v odločbah št. U-I-69/92, U-I- 158/94, Up-301/96, U-I-248/96.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
