Drži, res je, vrhovni sodniki želimo z ustavnimi sodniki primerljiv položaj. Vendar ne v pogledu plač in bonitet, kar bi bila morda prva bralčeva asociacija, pač pa v pogledu organizacije dela, strokovne podpore, tehnične opremljenosti in sploh odnosa »vodstva« najvišje sodne institucije do nas, ki opravljamo njeno temeljno, ustavno poslanstvo. Zato ne drži, kar piše v omenjenem zapisu, da je »[p]revladalo stališče, da bi moral biti položaj Vrhovnega sodišča RS kot najvišjega sodišča v državi povsem primerljiv s položajem Ustavnega sodišča RS, zato bi med drugim morali tudi položaj vrhovnega sodnika izenačiti s položajem ustavnega sodnika«. Da takega, povsem primerljivega, izenačujočega položaja VS z Ustavnim sodiščem že iz ustavnih razlogov ne more biti in ga tudi nikoli ne bo, vrhovni sodniki dobro vemo. Tisto, za kar si nas je velika večina sodelujočih v razpravi prizadevala, ni nič več in nič manj kot korenita sprememba nevzdržne paradigme, po kateri je temeljna vloga Vrhovnega sodišča protiustavno zapostavljena. Ta zapostavljenost, ki se zrcali v skrajno oteženem izpolnjevanju iz 127. člena Ustave izvirajočega poslanstva, ki ga ima v sistemu zavor in ravnotežij VS kot najvišje sodišče v državi, to je tvorba živega prava – skrb za enotno sodno prakso in za razvoj prava prek sodne prakse, pomeni dvojno protiustavnost.
Najprej, ker ogroža sodniško neodvisnost. Ko sodnica nima na voljo vseh strokovnih in tehničnih virov ter možnosti, ki so nujni za uspešno izpolnjevanje ustavne vloge VS - začenši s specializiranim in robustnim oddelkom za primerjalno-pravne analize in raziskave, potem pri sojenju ni neodvisna. Odveč je opozarjati na kriterije CILFIT, ki v skladu z doktrino acte clair med drugim zahtevajo natančno preverjanje jurisprudence ne le Sodišča EU, ampak tudi vseh najvišjih sodišč držav članic. Zato je zapis, da je bila »[v] kontekstu dodatnega dviga kakovosti sojenja […] izpostavljena tudi želja po organizaciji ustrezne strokovne pomoči, ki bi spremljala tujo sodno prakso, torej mednarodne odločbe in odločbe drugih [v]rhovnih sodišč«, izrazito postfaktičen. Nobena taka želja ni bila izpostavljena in tudi za noben »dodaten dvig kvalitete« ne bi šlo. Postavljena je bila jasna zahteva – in to zahteva, ki ni nekakšna kaprica po »dodatnem dvigu kvalitete«, temveč brezpogojna dolžnost - dolžnost, ki jo terja pravo EU in 3.a člen Ustave. Kdor finance na VS razporeja in usmerja tako, da z njimi izdatno in velikodušno podpira nekakšne samim-sebi-namenjene ter zgolj vsa-mogoča-sredstva-požirajoče »projekte«, ki jih VS potrebuje kot riba bicikel, zanemarja pa edini in z Ustavo zapovedan projekt VS, zaradi česar sodniki ne moremo opravljati sodniške službe tako, kot menimo, da bi jo morali, potem tak razporejevalec hudo posega v sodniško neodvisnost.
Naprej, vrhovna sodnica ali sodnik tudi ni neodvisen, če mu nekdo iz sodne uprave odreka udeležbo na mednarodni konferenci (na katero je osebno vabljen in na kateri bi imel referat), ali če ga nekdo prikrajša za povsem navadno administrativno-tehnične podporo, ki je še kako potrebna za uspešno delo. Tako npr. kljub vrtoglavim vložkom v informatiko, sodniki nimamo z zunanjim, kaj šele z mednarodnim strokovnim in poklicnim okoljem združljivega računalniškega programa - samo redki »srečni izbranci«, med katerimi je moja malenkost, imamo »privilegij« uporabe programa »Word 2003« - ki pa danes ni vreden več počenega groša. Ko je odločanje o teh vprašanjih prepuščeno sodni upravi, ki odgovarja samo s večnim, ciničnim in protiustavnim leitmotivom »Ni dnarja!«, potem je jasno, da se ta meša v našo neodvisnost. To vmešavanje ima nadaljnjo protiustavno posledico, ki je v tem, da ustavne vloge najvišjega sodišča v državi, ki je v sistemu delitve oblasti zadolženo za proizvodnjo enotne sodne prakse, sodniki tudi objektivno ne moremo uspešno opravljati. Torej dva ustavna minusa.
Na vse to pa niso, kot piše v omenjenem spletnem zapisu, opozarjali le »nekateri člani občne seje«, ampak z izjemo dveh prav vsi, ki s(m)o sodelovali v razpravi. Prav to široko soglasje je sploh razlog, da "se je oblikovalo stališče, da se začne s pripravo posebnega zakona o Vrhovnem sodišču", ki naj bi (poleg drugih - vzpostavitev mehanizma za horizontalno poenotenje sodne prakse) odpravil predvsem slab, da ne rečem katastrofalen položaj vrhovnih sodnikov ter posledično zanemarjanje ustavne vloge VS in to na račun prek vseh razumnih meja razbohotenih, nepreglednih in nekoristnih ter celo škodljivih dejavnosti propagandne, upravne, administrativne in tehnične narave, ki nimajo povezave z ustavno vlogo VS – razen toliko, da na njej parazitirajo, jo ogrožajo in izničujejo.
Vsak poskus, da bi se razmere na vrhovnem sodišču začele urejati v korist izpolnjevanja ustavne vloge najvišjega sodišča v državi, je že v kali in grobo zatrt. Tako tudi prvi korak v to smer, ko je predsednik Vrhovnega sodišča eno od višjih sodnic pooblastil, naj v njegovem imenu zbere podatke o tem, kaj, kje in kako bi bilo treba začeti s čiščenjem »Avgijevega hleva« in ko se je kolegica resno in predano lotila tega dela. Končalo se je hitro, grobo in povedno – povedno, ker razodeva, da se ključne sodno-upravno-politične odločitve sprejemajo neinstitucionalno, nepregledno in nekje, kamor pravo ne seže – v drobovju globoke države.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.