Po tem, ko se je leta požvižgala na njo, in ko dve leti po izteku roka za odpravo ugotovljene protiustavnosti ni storila nič, so postale skušnjave orbanizacije premočne. In so se odločili: ne, ne bomo izpolnili brezpogojne dolžnosti (na kateri stoji – in tudi pade – ustavna demokracija), ki jo je ukazala najvišja sodna instanca za varstvo človekovih pravic in ustavnosti, temveč bomo gladko spremenili Ustavo – tako, kot se nam ta hip zazdi. Saj imamo moč, si mislijo ti politični mogočneži (med katerimi bi se našel tudi kdo, ki vsaj nominalno ni čisti ustavnopravni analfabet), tako kot jo ima Viktor Orbán v sosednji Madžarski, ki ob asistenci po njegovem okusu spakiranega ustavnega sodišča ustavo spreminja na politično voluntarističennačin.
Čeprav je res, da je bila njegova ustavna večina dosežena na dvomljiv način,(1) ima tudi aktualna slovenska več-kot-dvotretjinska večina kulturno-bojevniških jurišnikov na Ustavo neko, vsem dobro znano senco – za katero si upam reči, da je še bolj brutalna od madžarskih volilnih intrig in zelo podobna kirgiškemu ali gambijskemu modelu. In s to (z vidika legitimnosti sporno) večino bodo gladko izigrali, obšli in izničili odločbo Ustavnega sodišča ter s čisto mirno roko, v maniri stepskega avtokrata spremenili Ustavo in stvari postavili tako, kot se njim, spoštovani večini, ki jim je mar samo za večino (kakršno so s pranjem možganov skozi desetletja sami ustvarili), zahoče. Okay, formalno imajo to možnost, bodo pač pritisnili na neko tipko in se prešteli – ampak tak, goli formalizem je tudi vse. Tisto, kar bi za to prazno, na številu poslanskih sedežev temelječo formo moralo stati ter ji dajati legitimnost in vsebino, pa je v kontrastnem nasprotju z njihovim početjem. Kajti to njihovo ravnanje je slaboverno.
Slaboverno je zato, ker je po večletnem protiustavnem stanju, za katerega nosijo vso odgovornost, ob popolni odsotnosti kakršnekoli ustavne ali konvencijske podlage ali opravičila, ki bi imelo podlago v družbenih spremembah ali v razvoju družbe in duha časa, usmerjeno izključno v izničenje odločbe Ustavnega sodišča. In to izničenje bo imelo za posledico bistveno znižanje dosedanjih standardov človekovih pravic, konkretno človekove pravice iz drugega odstavka 57. člena Ustave, ki učencem zagotavlja pravico do brezplačnega obiskovanja obveznega javno veljavnega programa osnovnošolskega izobraževanja, ne glede na to, ali ga izvaja javnopravni ali zasebnopravni subjekt.
Ustava je temeljno aksiološko soglasje, ki črpa svojo legitimnost na kvaliteti, ki daleč presega trenutno (in glede na okoliščine, v katerih se je oblikovala, tudi legitimnostno sporno) dvotretjinsko parlamentarno ustavno večino. Praviloma nastaja v trenutkih ustavnosti, v zgodovinskih, vrednotnih, družbenih prelomnicah. In kadar se ustava spreminja, dopolnjuje ali nadgrajuje, se spremembe dogajajo organsko, razvojno in deliberativno, na način, kot ga označuje pojem (Habermasove, tudi Michelmanove) deliberativne demokracije – ki zelo na kratko in skrajno poenostavljeno rečeno pomeni temeljit, globok ter vsestranski premislek vseh, najbolj pa tistih, ki bi jih ustavna sprememba neposredno prizadela – pomeni premislek po svobodnem, izčrpnem, vsestranskem in širokem javnem diskurzu.(2) In edini motiv za tak podvig nikoli ne sme in ne more biti na politični preračunljivosti temelječe nezadovoljstvo vladajoče parlamentarne večine z odločitvijo ustavnega sodišča. Saj sicer najvišja sodna instanca za varstvo človekovih pravic izgubi ves smisel svojega obstoja in se spremeni v zlagani politični kič.
Nobene razlike namreč ni med ustavnim sodiščem, v katerem imajo večino lojalisti in med izigravanjem odločitev nepokorjenega sodišča na način, kot je v prvi fazi svoje diktature to počel Orbánov Fidesz: če si tega sodišča (še) ne moremo pokoriti, si bomo pa pokorili ustavo – seveda ne z argumenti, ampak z močjo. In ko enkrat vladajoča večina to stori, ne povozi samo Ustave, in ne poniža ter ne izigra samo nepokornega ustavnega sodišča in človekove pravice, ki jih ta sodna instanca varuje, ampak na koncu degradira ustavno demokracijo, katere nosilni steber je prav ustavno sodišče. To je namreč tisto, ki izpolnjuje vlogo varuha ustave - brez te institucije je namreč ne samo zakonodaja, ampak tudi sama ustava podvržena milosti in nemilosti oblastne samovolje in zlorabam, kakršni smo ravnokar priča.
Kadar jo zakonodajalec spreminja le iz enega razloga - zato, da bi izigral odločbo ustavnega sodišča, tedaj v tem konkretnem, posamičnem primeru hkrati ukinja tudi ustavno sodišče. Če bo ostala ta zloraba oblasti, s katero se odpirajo vrata politični samovolji (parlamenta ali večine volilnih upravičencev) nad človekovimi pravicami, nesankcionirana, bo storjen pomemben korak k razgradnji ustavne demokracije, katere bistvo je prav v sodnem nadzoru nad zakonodajno in izvršilno oblastjo. In temu koraku bodo sledili nadaljnji. Samovoljni zakonodajalec, preoblečen v ustavodajalca, lahko potem kadarkoli, ko se z odločitvijo Ustavnega sodišča ne strinja, na njo gladko požvižga ter spusti, zniža ali celo izniči obstoječo raven varstva človekovih pravic, kot mu ustreza. Namesto, da bi z ustavo uskladil nižji predpis – zakon, stvari obrne na glavo in višji, najvišji pravni akt – ustavo uskladi s protiustavnim, v človekovo pravico posegajočim nižjim pravnim aktom. Da je to prvi korak k razgradnji ustavne demokracije in vladavini človekovih pravic, korak v smeri avtoritarne in v nadaljevanju lahko tudi k totalitarni državi, nas učita tako zgodovinska kot sodobna, sosedska izkušnja.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
