Tokratno kolumno je navdihnil spomin na harvardska srečanja pred šestnajstimi leti, na katerih smo študenti, verujoči in neverujoči, s profesorjem Weilerjem iskali zagonetna sporočila Stare zaveze za današnje razumevanje prava in družbe. Weiler, sicer eden osrednjih poznavalcev prava EU, se je vedno rad vračal tudi k svetopisemskim razmislekom in v zadnjih letih po svetu odmevno predstavlja svojo drzno razlago pomena sojenja Jezusu Kristusu za današnje pojmovanje pravičnosti. A tokratni spomin se nanaša na manjšo epizodo v Stari zavezi oziroma natančneje v Eksodusu, ko Mojzesa obišče njegov tast Jitro.
Besedilo v tem odseku najprej poroča o tem, kako Mojzes sprejme tasta, ki s seboj pripelje tudi Mojzesovo ženo in sinova, ter kako moža večer preživita v pogovoru in verskih obredih. Nato pa sledi drugi del te epizode (2 Mz 18, 13-27):
13 Naslednji dan se je Mojzes usedel, da bi sodil ljudstvo; in ljudstvo je stalo pred Mojzesom od jutra do večera. 14 Ko je Mojzesov tast videl, kaj vse je moral Mojzes delati za ljudstvo, je rekel: »Kaj vendar delaš za ljudstvo? Zakaj sediš sam, vse ljudstvo pa mora stati pred teboj od jutra do večera?« 15 Mojzes je rekel tastu: »Ljudstvo prihaja k meni Boga spraševat za nasvet. 16 Kadar koli imajo namreč kako sporno zadevo, pridejo k meni, da razsodim med enim in drugim in naznanim Božje zakone in postave.« 17 Tast pa mu je rekel: »To, kar delaš, ni dobro. 18 Sebe in ljudstvo, ki je pri tebi, boš čisto izmučil; kajti to je pretežavno zate, sam tega ne moreš opravljati. 19 Poslušaj me zdaj; dam ti nasvet in Bog bo s teboj! Ti zastopaj ljudstvo pred Bogom in prinašaj zadeve pred Boga!20 Razlagaj jim zakone in postave in kaži jim pot, po kateri naj hodijo, in delo, ki naj ga opravljajo! 21 Izberi pa iz vsega ljudstva sposobne može, ki se bojijo Boga, zanesljive ljudi, ki sovražijo podkupovanje; postavi jim jih za načelnike čez tisoč, čez sto, čez petdeset in čez deset ljudi! 22 Ti naj vsak čas sodijo ljudstvu; vse večje zadeve naj prinašajo tebi, vse manjše zadeve pa naj razsojajo sami. Olajšaj si breme, naj ga nosijo s teboj! 23 Če to storiš in ti Bog to zapove, boš lahko zdržal in tudi vse ljudstvo bo v miru hodilo domov.«
Pravniški bralec bo v tem odlomku lahko kaj hitro prepoznal zametke instančnega sojenja oziroma odločanja o zadevah (Jitro skupaj z Mojzesom predvidi celo pet ravni) – češ, Mojzes se utaplja pod prevelikim pripadom zadev, zato naj sam razsoja zgolj o najtežavnejših pravnih problemih, medtem ko naj enostavnejše spore v skladu z njegovimi usmeritvami razrešujejo drugi sodniki. Jitro kot razmišljujoči duhovnik tu torej Mojzesu daje državniški nasvet, ki ga zet tudi sprejme in res vzpostavi predlagani sistem številnih razsodnikov.
Prek razprave s profesorjem Weilerjem pa sta se izrisali še dve drugi – in med seboj povezani – možni razlagi za Jitrov nasvet. Po prvi od njih Jitro nasveta ne daje kot duhovnik, temveč kot tast oziroma kot oče zapostavljene žene in ded zapostavljenih sinov. Kaj ima družina od Mojzesa, če pa on ves dan od jutra do večera preživi v opravljanju sodniške funkcije? Po tej razlagi Jitro v sprejemljiv državniški jezik zavije družinsko skrb – češ, kar naravnost zetu ne bi mogel očitati zapostavljanja družine, prek pogovora o splošnem interesu pa lahko vendarle poskrbi tudi za to, da bo Mojzes imel malo več časa za svojo ženo in otroke.
Končno pa se je ponudila še razlaga, ki v bistvu združuje državniški in družinski pogled. Po tej razlagi Jitro opazuje Mojzesa, ki zaradi preobilice dela brez vidnejše zadrege zapostavlja svojo družino, in podvomi v to, da je Mojzes sploh osebnostno primeren za neposredno razsojanje o težavah drugih ljudi. Če nima posluha niti za položaj svoje žene in sinov, kako se bo potemtakem lahko poistovetil z usodami vseh drugih ljudi, ki prihajajo predenj in o katerih naj bi razsojal? Jitrov nasvet Mojzesa pravzaprav odmakne od neposrednega stika z njimi: z ljudmi naj se kot razsodniki ukvarjajo drugi, do njega pa potem ti sodniki pridejo le po nasvet glede najtežjih pravnih dilem.
(Mimogrede: Weiler je o tem tudi sam objavil krajši esej, ki je v celoti na voljo na spletu.)
Misel je lepa in povedna, pa čeprav sama po sebi morda sploh ne presenetljiva: dober sodnik se ne sme zadovoljiti zgolj s poznavanjem črk zakona, ampak mora imeti tudi dovolj empatije, da se lahko postavi v čevlje tistega, o katerem sodi. Če že kaj, je nemara bolj presenetljivo, na kakšen način je z nekaj kritičnega razmisleka mogoče tudi tovrsten nauk prepoznati že v Stari zavezi.
Navdih za ta nauk lahko seveda iščete tudi drugje. Martha Nussbaum je nekje slavilno opisovala Whitmanovega pesnika-sodnika s potrebno sposobnostjo empatije oziroma pesniške domišljije, ki bi se najprej znal poistovetiti z usodo osebe, preden bi (si) o njej izoblikoval sodbo. Bolj konkretna ilustracija te poante je bila njena opazka, da imajo tisti, ki si ne morejo predstavljati, kako ženske trpijo zaradi spolnega nadlegovanja, več težav z opredelitvijo slednjega kot resnega družbenega prestopka.
Na to misel sem se kasneje spomnil še nekajkrat. Enkrat denimo ob neki javni razpravi, v kateri je nek ugleden starejši kolega dejal, da je morda imel posebno srečo s svojimi službami, a da se sam v celotnem času svoje kariere ne spomni niti enega samega primera, ko bi bila neka sodelavka pri nečem zapostavljena – bodisi je res imel to posebno srečo bodisi zgolj sam ni prepoznal tovrstnih situacij. Drugič pa denimo ob razpravi pred leti, ali med prepovedane razloge za razlikovanje v 14. členu Ustave izrecno navesti tudi invalidnost, ki da naj bi bila sicer že zaobjeta v pojmu »druga osebna okoliščina« – saj morda bi se lahko potemtakem kar počez nasploh ustavili zgolj pri vseobsegajočih »osebnih okoliščinah«, a praktično veljavo takega poudarka je morda narekovalo prav boleče spregledovanje tistih impliciranih okoliščin, ki niso poimensko izpostavljene, ker jih odločevalci pač ne bodo imeli pred očmi. Zato je včasih tudi tak zapis pomemben, saj ravno z njim črka da ustrezno priznanje življenju, namesto da bi ga prezrla.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
