c S
O aktivizmu in zadržanosti pri sodniškem odločanju 28.11.2016 Razprava je znana in se razvije ob vsaki bolj razvpiti zadevi: kdaj so sodišča preveč aktivistična, kje je prava mera med aktivizmom in samoomejevanjem? Ta meja je v praksi težko določljiva, še posebno v primerih, ko si lahko to vprašanje pravzaprav zastavimo o drugih družbenih akterjih, ki sobivajo s sodišči.

O sodniškem aktivizmu sem tu že pisal – v eni prvih IUS kolumn, ko sem jih pred dobrimi devetimi leti začel pisati. Tedaj sem bil močno spodboden z nečastnimi dogodki pri poseganju v neodvisnost sodstva v Pakistanu – tokrat nekoliko manj z dogodki, ki ne dosegajo iste ravni nezaslišanosti, pa so vendarle tudi problematični.

Na kaj pomislite ob besedni zvezi sodniški aktivizem? Na pozitivno držo sodišč, ki se v težavnih okoliščinah pogumno postavljajo v bran načelu pravne države, ali bolj kritično na preveč zagnana sodišča, ki v želji po spodbujanju želenih rezultatov prestopajo meje lastnih pristojnosti in nedopustno posegajo v tuje, zlasti tiste zakonodajne in izvršilne oblasti?

Po svetu danes nemara prevladuje slednje. »Aktivistični sodnik« je praviloma bistveno manj zaželen kot, denimo, »aktivirani očka«. Tudi naslov okrogle mize, ki je v okviru konference Dnevi evropskega prava prejšnji četrtek potekala na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, je evropske sodnike nekoliko nerodno postavljal med aktivizem in realizem – češ, sodniški aktivizem nima povsem najboljšega občutka za realnost.

Na načelni ravni je kritično držo mogoče razumeti. Če sodniški aktivizem opredelimo kot nekaj nezaželenega, potem je že po definiciji aktivizem slab. Douglas Kmiec je v neki razpravi pred ducat leti naštel nekaj tovrstnih opredelitev izraza v ameriški praksi: razveljavljanje veljavno sprejetih aktov drugih vej oblasti, ki so videti v skladu z ustavo; neupoštevanje sodnih precedensov pri svojem delu; odmik od uveljavljene metodologije pravne razlage in argumentacije; sodno poseganje v pristojnosti zakonodajalca; in pristransko razlogovanje v smeri vnaprej izoblikovanega želenega odgovora.

Si karkoli od tega želimo? Ne. Res pa gre v pravu težko brez izjem ali opomb. Bi denimo v ameriški razpravi kdo danes resno oporekal sodbi Vrhovnega sodišča v zadevi Brown v. Board of Education, ki je sprožila ustavni trenutek v razpravi o rasni enakopravnosti in ki jo je Vrhovno sodišče sprejelo soglasno, a v nasprotju s prevladujočim javnim mnenjem v številnih zveznih državah? Ali pa sodbi Marbury v. Madison, s katero je že leta 1803 Vrhovno sodišče dokaj aktivistično postavilo temelje danes splošno sprejeti pravici do sodne presoje ustavnosti aktov zakonodajne in izvršilne veje oblasti kot pomembnemu vidiku načela delitve oblasti?

Ko so britanski volivci na referendumu podprli predlog o izstopu Združenega kraljestva iz EU, očitno ni vedel nihče, ne britanska vlada ne zagovorniki kampanje za izstop, kaj bodo njihovi naslednji koraki. Theresa May je nekoč strahove in negodovanja poskusila pomiriti s skorajda budistično modrostjo: »Brexit pomeni Brexit«. In da bo vlada postopek izstopa v skladu s 50. členom PEU sprožila marca prihodnje leto. Nekatere Britance je zaskrbelo, da vlada še vedno nima jasne predstave, kakšno razmerje z EU si v prihodnje želi, nekatere pa – nemara spodbodene še z občutkom nezadovoljstva spričo rezultata referenduma – tudi vprašanje, ali vlada to sme storiti brez soglasja britanskega parlamenta.

Tako je pred nekaj tedni senat treh uglednih sodnikov sprejel sodbo, da bo potreben ustrezen akt britanskega parlamenta, saj britanski ustavni red posebno vlogo namenja prav suverenosti parlamenta, ki je leta 1972 sprejel posebni zakon, s katerim je pravni red EU postal del domačega prava, izstop pa bi v to ustavno ureditev neizogibno posegel. Takoj po sodbi se je zoper sodnike uperila ostra kritika določenega dela medijev in javnosti: »Sovražniki naroda«, se je bleščala naslovnica pogrošnega Daily Mail; »Sodniki proti ljudstvu«, je v za odtenek bolj pravniškem tonu gnev razpihoval resnejši časnik The Daily Telegraph. Posebno priznanje za trud si zasluži Daily Express (vse tri povezave so vzete s tega članka v Guardianu), ki je svoj članek začel z besedami: »Danes se naša država sooča s krizo, ki je enako huda kot karkoli drugega od tistih mračnih dni, ko se je Churchill zaklinjal, da se bomo z njimi spopadli na obalah.«

Da so bili sodniki tarče tako ostrih kritik in da jih tudi vodilni politiki sprva niso hiteli jemati v bran, je glede na dolgotrajno britansko politično in pravno kulturo nenavadno. Navsezadnje si sodišče ni samo vzelo pravice razpravljati o Brexitu. Bilo je pač pozvano, da razsodi o vprašanju, za katero sta obe strani v sporu menili, da sodi v njegovo pristojnost. Pri tem vprašanju ni šlo za vsebinsko oceno sodišča o zaželenosti izstopa iz EU, ampak zgolj za razlago ustavnega reda – ali v skladu z britansko ureditvijo v takem primeru vlada lahko ukrepa in postopek izstopa začne sama, brez posebne odobritve oziroma akta parlamenta. Če je volja ljudstva zavezujoča (pa čeprav je bil referendum formalno zgolj posvetovalne narave), potem jo bo menda upošteval tudi parlament, ko bo pritrdil predlogu o začetku postopka izstopa, kar navsezadnje priznava tudi večina britanskih politikov. Zdi pa se, da je del britanske javnosti in tudi politike od sodišča želel, da volji ljudstva na referendumu podredi vso svojo siceršnjo razlago ustavnega reda – pa čeprav je v postopku izstopa še vrsta neznank, ki tudi pretirano malikovanje že izražene volje ljudi malo postavlja pod vprašaj.

(So ljudje glasovali za Brexit pod kakršnimikoli pogoji ali za Brexit pod za Britance ugodnimi pogoji? Bi bili recimo vsi podporniki Brexita veseli, če bi vlada začela postopek izstopa, potem pa v dveh letih ne bi dosegla nobenega sporazuma o izstopu in bi do izstopa prišlo po sami Pogodbi o EU, pa čeprav bi to na mnogih področjih vodilo v kaotično pravno neurejenost? Ali da bi vlada dosegla sporazum o izstopu in prihodnjem razmerju do EU, kakršnega že pač bi, pa tega sporazuma tudi na koncu ne bi potrjeval nihče drug, ne parlament ne volivci na kakem novem referendumu? Bo dovolj en sporazum ali bosta potrebna dva, eden o izstopu, drugi pa o prihodnji vezi med EU in ZK? Si lahko Britanci premislijo in že začeti postopek izstopa naknadno ustavijo? Sodba je slonela na stališču, ki mu je v postopku pritrdila tudi vlada in mu pritrjujejo marsikje po Evropi, da je postopek izstopa nepovraten, a vsi si tudi o tem vprašanju še nis(m)o enotni.)

Podobno nelagodno je počutje na drugi strani Atlantika. Skoraj tri tedne po volitvah je predsedniška kandidatka Zelenih Jill Stein vložila zahtevo za ponovno štetje oddanih glasovnic v Wisconsinu in načrtuje podobni zahtevi za Michigan in Pensilvanijo. Argumenti v prid ponovnemu štetju so neprepričljivi in v vsakem primeru si je kljub majhni razliki zelo težko zamisliti, da bi ponovno štetje v teh državah spremenilo izid volitev. A vendarle naj bi, kljub drugačni drži Bele hiše, tudi kampanja Clintonove pomagala pri teh pobudah. Presenečeni bralci se boste morda spomnili, kako so Clintonova in komentatorji – upravičeno – kritizirali Trumpa, ko v televizijskem soočenju na neposredno vprašanje ni želel potrditi, da bo sprejel rezultat volitev, kakršenkoli že ta bo. »Držal vas bom v negotovosti,« je tedaj rekel Trump. »To je strašljivo,« je tedaj odgovorila Clintonova. Danes sta njuni vlogi skorajda obrnjeni. (Čeprav tudi Trump še vedno zavzema takšna in drugačna pravno sporna stališča.)

(Se) bodo volitve spet končale na sodišču, tako kot pred šestnajstimi leti v zadevi Bush v. Gore? In bo na koncu spet sodišče krivo negativno razumljenega aktivizma, kakršnakoli bo že njegova odločitev? Ali pa bi o samoomejevanju morali včasih razmišljati tudi drugi politični oziroma družbeni akterji?


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.