Priznam, prvič sem na to spoznanje naletel že pred leti, ko smo s še nekaj soavtorji pisali poljudni članek o biopatentiranju. Raziskoval sem zgodovinske zametke patentnega prava in ugotovil, da je bil prvi patent v Angliji (sicer z zamudo po prvih sodobnih patentih v Benetkah) leta 1561 podeljen za desetletno licenco dvema izdelovalcema »trdega belega mila«, po kakovosti enakega zavidljivim seviljskim izvirnikom, pa tudi prvi patent v ZDA, leta 1790 podeljen za iznajdbo načina proizvodnje rafinirane različice pepelike (lugaste soli), ki je bila v osemnajstem stoletju prav tako bistvena sestavina pri proizvodnji mila. To je bilo ob pripravi onega članka še dodatno pomenljivo, saj se je tudi za nas aktualna zgodba o biopatentiranju začela s podobno željo po čistoči, z uspešnim genskim inženiringom, s katerim je nek elektroinženir v bakterije vnesel različne plazmide in ustvaril bakterijsko vrsto Pseudomonas, ki je lahko razgrajevala oljne madeže, kar bi znalo biti uporabno pri čiščenju razlite nafte ob pomorskih nesrečah. Zapletlo se je pri vprašanju, ali je tako bakterijo – živ organizem – mogoče patentirati.
Za več o dilemah biopatentiranja oziroma patentiranja nasploh si lahko ob posebni želji preberete oni članek (objavljen v Delu 13. 9. 2007 pod naslovom Kdo si, če sploh, lahko lasti življenje?, naročnikom dostopen tudi prek spletnega arhiva) ali mojo malo kasneje napisano IUS kolumno, za tokratne potrebe pa se vrnimo k oziroma ostanimo pri čistoči. Napisano bi nas namreč že lahko vodilo v sklep, da je vsaj na angloameriški pristop k pravu – ali, če želimo biti povsem natančni, vsaj na angloameriški pristop k patentnemu pravu, ki morda ni povezano s prav vsemi zamaščenimi porami pravnega življenja – usodno vplivala želja po čistoči.
Je kaj posebnega na teh Anglo-Amerikancih, da so bolj kot drugi narodi obsedeni s pravnimi implikacijami čistoče (ali pa s higienskimi implikacijami prava)? Mislim, da jim ne kaže kar tako priznati primata. Navsezadnje, mar je res zgolj nedolžno naključje, da eno temeljnih načel iskanja pravičnosti kot uravnoteženja nasprotujočih si interesov oziroma povrnitve povzročenega gorja v enaki meri prav na sončni strani Alp, ne pa na obeh straneh Atlantika, izrazimo z zvezo »milo za drago«? (Gl. npr. William Shakespeare (prev. M. Bor), Milo za drago (Slovenska matica: Ljubljana 1962; v izvirniku dolgočasno Measure for Measure).) Kak cinični slovenist ali, še huje, splošno razgledani bralec bi znal na to pripomniti, da to »milo« nima nič opraviti s sredstvom za umivanjem, temveč kvečjemu z mitom, s katerim je Evropa dobila ime in del svoje literarne dediščine, a na cinizem in razgledanost baje vsaj od britanskega referenduma o izstopu iz Evropske unije naprej kaže gledati s še posebno globokim nezaupanjem, če ne celo prezirom.
Ko že govorimo o Evropski uniji, z nekaj kreativnosti tudi njen pravni red ne uide povezavi z idejo čistoče. Pomembna zadeva, morda sploh najpomembnejša izmed vseh, kar jih je v svoji praksi izreklo Sodišče Evropske unije, Van Gend en Loos iz leta 1963, s katero je Sodišče zakoličilo temelje doktrini neposrednega učinka prava EU v pravnih redih (oziroma pred domačimi sodišči) držav članic, se je namreč nanašala na uvažanje sečninsko-formaldehidnih polimerov. Ti polimeri se menda uporabljajo v čuda izdelkih, med drugim tudi za večanje odpornosti tekstilnih izdelkov proti mečkanju, formaldehidi pa se kot fungicid, čeravno zdravju ne preveč prijazni, uporabljajo tudi v vrsti kozmetičnih pripomočkov, recimo šamponih.
Pred davnimi leti sem v stripu Garfield (ki je, kot sem iz starševskih dolžnosti z raziskovalnim prebiranjem slovenskega dnevnega časopisja razbral v zadnjem času, zdaj postal povsem abotno izgubljanje prostora, ki bi ga kazalo čim prej nadomestiti s čim bolj domiselnim ali razvedrilnim) izvedel, da je gibalo tehnološkega razvoja lenoba. (Češ, gotovo niso športniki izumili daljinskega upravljavca televizije in dvigala.) Zgoraj navedeni primeri pravnih zapletov s čistilnimi sredstvi pa me navaja na misel, da je podzavest prava (ali vsaj Kahnemanov sistem 1 (gl. primer na str. 52 tule)) tako naravnana na potrebo po čistih računih in brisanju simbolnih madežev pravnih kršitev, da se razvoj pravnih institutov in orodij še posebno preporodi, kadar pred seboj opazi kakšen otipljiv, dejanski madež. Kakšno teorijo prava je že iskal Kelsen?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
