c S
Kaj je sodišče? 18.04.2016 Le kdo ne ve, kaj je sodišče? Navsezadnje lahko o pravdah in sojenju beremo že v Brižinskih spomenikih. Pa vendarle se v pravu še pojavljajo drobna vprašanja o točni opredelitvi pojma v praksi, tako kot v nedavni sodbi Sodišča EU v zadevi PFE: ali za nacionalno sodišče v luči prava EU šteje zgolj sodišče kot celota ali tudi njegov posamezni senat?

Ugibam, da so se tako kot jaz tudi vsi (maloštevilni, toda dobro organizirani) bralci mojih kolumn v zadnjem času navadili, da se v njih dotikam bolj splošnih pravnih in ob-pravnih tem, a mi odpustite, če se v tokratni vrnem na svoje osrednje strokovno področje. S tem se deloma tudi poklanjam zelo svežemu uspehu študentov ljubljanske Pravne fakultete – v petek je namreč ljubljanska ekipa (imen študentov žal ne poznam) pod mentorstvom Ane Vlahek v prostorih Sodišča EU premagala še zadnje nasprotnike in slavila na velikem finalu sodne simulacije v poznavanju prava EU (ELMC), kar je sijajen in vseh čestitk vreden uspeh.

Zgradba, vozilo, nevarna stvar – vsak, na videz še tako enostaven izraz v splošni rabi bo v pravu pogosto deležen zamudnega razlogovanja za določitev natančnega in glede na kontekst zahtevanega pomena. Pred leti sem na nekem londonskem sodišču tako prisostvoval nekajdnevnemu iskanju odgovora na vprašanje, ali se angleška besedica debris nanaša zgolj na trdne predmete, ali pa tudi na razlito nafto, od česar je bila odvisna usoda mnogih milijonov funtov v zavarovalniškem sporu.

Problem še v okrepljeni obliki pozna pravo EU, ki stremi k ohranjanju avtonomnosti v razmerju do nacionalnih pravnih ureditev, zaradi česar se tudi pomen v nacionalnih ureditvah ustaljenih izrazov ne more avtomatično prenesti na evropsko raven. Če denimo evropska zakonodaja ureja pravice delavcev do prostega gibanja po Uniji, potem pojma »delavec« (in z njim vred kroga prejemnikov evropske pravice) države članice ne smejo opredeljevati v skladu z nacionalno zakonodajo, ampak ga je treba razumeti na avtonomen, evropski ureditvi lasten način. Vrsto tovrstnih prevajalsko/terminoloških izzivov – denimo opredelitev »delovnega časa« in »počitka« ali pa (v veselje vseh ljubiteljev podoživljanja znane teoretske razprave med Hartom in Fullerjem) vprašanje, ali izraz »vozila« vključuje tudi »plovila« – je pred nekaj leti v svoji doktorski nalogi oziroma v kratkem objavljeni knjigi obdelala terminologinja Tanja Fajfar.

Eno od tovrstnih terminoloških vprašanj je tudi opredelitev pojma »sodišče« v smislu 267. člena PDEU (v angleščini je uporabljena zveza »court or tribunal«, v francoščini izraz »une juridiction«, v portugalščini »o órgão jurisdicional«, itd.), v katerem je urejen postopek predhodnega odločanja Sodišča EU o vprašanjih, ki mu jih predložijo nacionalna sodišča. Katera so sodišča držav članic, ki se v skladu s to določbo lahko obrnejo – ali celo morajo obrniti – na Sodišče? Ob izjemni pestrosti nacionalnih ureditev in praks je Sodišče kmalu, od leta 1966 in zadeve Vaassen-Göbbels naprej, tudi tu zahtevalo avtonomno opredelitev in relevantne značilnosti sodnih teles: zakoniti izvor, trajnost delovanja, postopek inter partes, obvezno jurisdikcijo in uporabo pravnih norm, kasneje tudi bolj izrecno poudarjeno neodvisnost. V zadevi Broekmeulen je tako denimo status sodišča potrdilo v primeru odbora za pritožbe kraljevega združenja za promocijo, čeprav očitno ni pomenil sodišča po nizozemskem pravu.

Pristop Sodišča je bil pogosto razširjajoč. V zadevi Zwartvald se je denimo odzvalo na »zaprosilo za pravosodno sodelovanje« v okviru preiskave nizozemskega preiskovalnega sodnika, ne da bi se najprej posvetilo vprašanju njegovega statusa v smislu 267. člena PDEU. Že pred leti je tako v zadevi De Coster celo pokojni generalni pravobranilec Colomer v svojih sklepnih predlogih kritiziral prakso Sodišča, ki je nekoliko zanemarila pomen neodvisnosti ter sodne narave postopka oziroma odločanja.

Kakorkoli že, da vprašanje še ni – če sploh kdaj bo – dokončno razrešeno, kaže tudi sodba Sodišča izpred slabih dveh tednov v zadevi PFE. V tej zadevi se je postavilo vprašanje, kako more oziroma mora ravnati sicilijanski svet upravnega sodstva, ki po nacionalni zakonodaji v določeni zadevi šteje za senat Državnega sveta (Consiglio di Stato) in kot tako za sodišče »zadnje stopnje« v smislu 3. odstavka 267. člena PDEU, kadar dvomi v evropsko skladnost pravnih načel, sprejetih na občni seji Državnega sveta, ga pa nacionalno pravo zavezuje k spoštovanju teh načel in predpisuje zgolj možnost ponovne predložitve vprašanja občni seji.

O zadevi naj bi sprva odločal peti senat Sodišča, potem pa je bila predodeljena velikemu senatu, ki je ponovno odprl ustni postopek in se v njem osredotočil na vprašanje opredelitve pojma »sodišče« v smislu 267. člena: ali naj se po funkcionalnem pristopu razteza tudi na senat sodišča države članice ali po organizacijskem pristopu nanaša le na to sodišče kot celoto? Na koncu je sicer s tem vprašanjem Sodišče opravilo dokaj na hitro (in sledilo funkcionalnemu pristopu), si je pa zanimivo prebrati tudi druge sklepne predloge generalnega pravobranilca Watheleta, v katerih se mu podrobneje posveti.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.