c S
Sveženj protislovij prava in politike 30.11.2015 Begunci. Istospolne družine. Narodne manjšine. Mali narodi na sončnih straneh Evrope. Mladi diplomiranci, ki sanjajo o dobri službi. Podjetniki, ki sanjajo o bogastvu. Predsedniki, ki sanjajo o oblasti. Noben človek ni otok, je nekoč zapisal stari pesnik. Sem mali snopič protislovij, je nekoč zapisalo mlado dekle.

»Kot sem ti nekoč že povedala, sem razdvojena. Ena plat vsebuje mojo prešerno vedrost, mojo zafrkljivost, moje veselje do življenja in nad vsem drugim mojo zmožnost ceniti lahkotnejšo plat reči. S tem mislim na sprejemanje spogledovanja, poljuba, objema, slane šale. Ta plat običajno v zasedi preži na drugo plat, ki je mnogo čistejša, globlja, občutljivejša. Nihče ne pozna Anine boljše plati in zato me večina ljudi ne prenaša.«

Takole je avgusta 1944 v zadnjem zapisu v svoj dnevnik zapisala Ana Frank.

(Se opravičujem za impulzni prevod iz angleščine. Mimogrede, od 1. januarja 2016 boste celotno besedilo lahko vsaj v nekaterih jezikih (denimo francoščini) našli tudi brezplačno na spletu, saj bo po – čeprav oporekanem – mnenju mnogih njen dnevnik sedemdeset let po njeni smrti prešel v javno domeno.)

Toda kaj nismo tudi danes, vsak zase in vsi skupaj, prepleteni s takimi in drugačnimi protislovji? »Človek je utelešen paradoks, sveženj protislovij,« je že leta 1820 zapisal Charles Caleb Colton. Samo en teden berite novice, pa boste zasuti s tono dokaznega gradiva.

25. november 2015: Enkrat na leto ameriški predsednik pred tako imenovanim Zahvalnim dnem (Thanksgiving Day) s svoji pooblastili pomilosti enega izmed 45 milijonov puranov, ki se nemočno spogledujejo z lačnimi Američani. Letošnji obred pomilostitve, v katerem Obama ob sproščenem spremstvu svojih hčerk kaže svojo zmožnost ceniti lahkotnejšo plat reči, si lahko ogledate na spletu. »Že več mesecev se kup puranov drenja, da bi si priborili pot do Bele hiše,« je začel z aluzijo na že razmahnjeno komolčenje kandidatov za predsedniške volitve prihodnje leto. »Čas leti, tudi če purani ne,« je rahlo sivolas pokomentiral dejstvo, da je to že njegov sedmi takšen obred, nato pa dodal še: »Vem, da se nekaterim ta običaj zdi malo neumen. Sam nimam drugačnega mnenja.«

3. oktober 2015: zgodaj zjutraj sodobno ameriško jurišno letalo začne obstreljevati bolnišnico Zdravnikov brez meja v afganistanskem mestu Kunduz. Organizacija je lokacijo bolnišnice ameriški vojski vestno sporočala in bolnišnica je bila uvrščena na seznam objektov, ki se jih ne sme bombardirati. Takoj po začetku bombardiranja so iz bolnišnice tudi začeli klicati na dogovorjene naslove, da bi napad ustavili,  a tudi po prejetem obvestilu se je obstreljevanje nadaljevalo še vsaj 17 minut. Skupaj pol ure (po informacijah ameriške vojske) oziroma celo uro (po poročilu Zdravnikov brez meja) je letalo obstreljevalo bolnišnico in jo dodobra prerešetalo ter pobilo vsaj 30 zdravnikov, osebja in bolnikov. Zdravniki brez meja so dejanje označili za vojno hudodelstvo, ameriška vojska pa se je v prvem poročilu prejšnji teden posula s pepelom, češ da je šlo za tragični splet vrste nesrečnih okoliščin in človeških napak, ki se jih bodo potrudili odpraviti. Kot poroča časnik Guardian, je generalni direktor Zdravnikov brez meja to prvo poročilo pospremil s pikrim komentarjem:

»Ameriška različica dogodkov, ki so jo predstavili danes, Zdravnikom brez meja postavlja več vprašanj, kot pa daje odgovorov. Šokantno je, da se lahko napad izvrši, ko ameriške sile nimajo ne pogleda na tarčo ne dostopa do seznama prepovedanih tarč in imajo pokvarjen komunikacijski sistem. […] Strah vzbujajoč katalog napak, ki so ga predstavili danes, kaže na veliko malomarnost s strani ameriških sil in kršitve pravil vojskovanja.«

Kako bi vi spali kot ameriški predsednik z mislijo na vse žrtve tega in podobnih napadov s »kolateralno« škodo človeških življenj? Vam ne bi kaj kmalu začeli siveti lasje in bi potem včasih skrivoma kar radi zagrabili kako lahkotnejšo zadolžitev, recimo pomilostitev purana?

Sporočilo očeta in sina po terorističnih napadih v Parizu drži: v svojem svežnju protislovij smo sposobni nositi tako pištole kot rože. Zlikovci so povsod, reče oče. Pariz so napadli teroristi. V Chicagu pa je policija, prisiljena z odredbo sodišča, nekaj dni nazaj končno objavila video posnetek incidenta iz oktobra 2014, na katerem se jasno vidi, kako eden od policistov brez neposredne nevarnosti 16-krat ustreli nekega temnopoltega najstnika. (Ta ima sicer v roki nož, a policistom očitno ni nevaren.) Posnetek je postavil na laž starejše izjave policije o poteku dogodkov, tožilstvo pa je šele tik pred objavo posnetka vložilo obtožnico zoper policista. Namerno prikrivanje resnice? Šestdeset let po sodni zaušnici segregaciji v zadevi Brown v. Board of Education predsedniški kandidati na soočenju še vedno odgovarjajo tudi na vprašanje »Ali črna življenja štejejo?«.

Naj ne bo pomote – paradoks niso zgolj ZDA, kot tudi niso zgolj vir negativnih novic. Ste že slišali ono o direktorju podjetja v Seattlu, ki je pol leta nazaj prišel do spoznanja, da je v Seattlu za spodobno življenje potrebna letna plača 70 000 dolarjev in se odločil na ta znesek dvigniti minimalno plačo vseh zaposlenih, približno milijon dolarjev dodatnih letnih stroškov pa pokril tako, da je lastno plačo z 1,1 milijona dolarjev spustil na istih 70 000 dolarjev? Ozaveščeni znanilec bolj poštenega modela kapitalizma za prihodnost ali zavedeni častilec neplodno uravnalnega socializma preteklosti? Poteza je doživela tako ene kot druge odzive, zase pa se lahko odločite sami. A vsaj dobrih namenov gospodu Priceu, katerega priimek priročno govori o »ceni«, ne moremo očitati.

(Kaj denimo taka poteza pomeni za nekoga, ki je že prej zaslužil 70.000 dolarjev ali zgolj malo več na leto? Je sam na istem ali je njegovo delo razvrednoteno, če sedaj prav toliko zasluži tudi snažilka ali vratar brez enake stopnje izobrazbe? Je naša stopnja uživanja v življenju višja, če vemo, da snažilke in vratarji v naših stavbah delajo prek pogodbenih podizvajalcev po nehvaležnih pogojih začasnih pogodb z mizerno plačo? Ali pa je prevelika uravnilovka škodljiva zavora posameznikovih prizadevanj, ki vodi v poklicno in osebno stagnacijo?)

Zakaj tudi oni, ki hlastajo po nebesih, včasih pristanejo v peklu? Ko se je avgusta letos potegoval za krmilo Mednarodne atletske zveze (IAAF), je nekdanji britanski atlet Sebastian Coe, tedaj še podpredsednik IAAF, navedbe raziskovalnih novinarjev o korenito razširjeni praksi dopinga v atletiki označil za »vojno napoved« njegovemu ljubemu športu, ki da si s svojo tradicijo strokovnosti in integritete pri testiranju take kritike ni zaslužil. Pred nekaj tedni je osramočena IAAF, potem ko je Svetovna protidopinška agencija WADA potrdila sum o sistematičnem dopingu v Rusiji, rusko zvezo za nedoločen čas izključila iz vseh mednarodnih tekmovanj, a Coe se je v novi vlogi predsednika še vedno izmikal polnemu priznanju napak.

Včasih ob prebiranju novic malo obupujem nad svetom, potem pa se spomnim na statistiko, denimo tisto Hansa Roslinga na konferencah TED. Kljub vsem človeškim pomanjkljivostim svet počasi lazi v pravo smer.

Upam, da bo tako tudi v Sloveniji konec decembra.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.