c S
Pat pozicija portugalske politike 02.11.2015 Po preudarnih predhodnih posvetih portugalski predsednik postavi Pedra Passosa pred problem pomanjkanja podpore parlamenta – potem pa … potem pa pisec pričujočega pisanja postoji, preden vse skupaj postane en sam za lase privlečeni tavtogram. A naslov drži: Portugalska se je znašla v politični krizi.

V petek je sicer tukaj zaprisegla nova vlada. Časovno je tako najverjetneje poskrbela za lepo simetrijo: nova vlada je z delovanjem začela slab mesec po zmagi vladne koalicije na volitvah in slab mesec pred svojim pričakovanem padcem v parlamentu. Kako, porečete? Pa menda niso portugalski politiki postrušniki,* ki bi prostovoljno zakorakali (političnemu) prepadu nasproti?

(*Da takole propagiram potencialno zmotne predstave o nesrečnih postrušnikih oziroma lemingih, se seveda opravičujem. Postrušniki nikakor ne želijo delati skupinskih samomorov, le med svojimi selitvami včasih pretirano optimistično skočijo v morje in precenijo svoje sposobnosti plavanja. Tako da, pravzaprav, s svojimi resničnimi značilnostmi morda še bolj ustrezajo primerjavi s kakimi preveč optimističnimi politiki.)

Dogodki me kar silijo, da tudi v tokratni kolumni nadaljujem s temo nacionalne volilne politične aritmetike, ki sem se je dotaknil že v zadnjih kolumnah. V letu, ki na glavo postavlja zanesljivost predvolilnih raziskav javnega mnenja, kot se je po Veliki Britaniji in Izraelu sedaj očitno zgodilo tudi v Turčiji, se tudi Portugalska sooča z novo, še nepoznano preglavico, ki jo kaže na kratko pojasniti.

Povezana je z izidom parlamentarnih volitev iz začetka oktobra, ki sem se jih na kratko dotaknil že v prejšnji kolumni, kot v pravem hollywoodskem filmu pa se je pravzaprav nakazovala že poldrugo leto prej: ko se je na ravni Evropske unije vršila razprava o tem, ali nova določba sedmega odstavka 17. člena Pogodbe o Evropski uniji, po kateri Evropski svet kandidata za predsednika Evropske komisije izbere »ob upoštevanju volitev v Evropski parlament«, pomeni absolutno vezanost na (relativno) zmagovalko volitev med evropskimi političnimi skupinami, ki so vnaprej predlagale svoje kandidate.

O tem sem tedaj na splošno že pisal, nisem pa posebej poudaril, da so Portugalci na to vprašanje vedno dali zelo jasen odgovor: seveda »upoštevanje izida volitev« mora pomeniti absolutno vezanost na izid volitev, so rekli. Povsem enako* določbo namreč vsebuje tudi 187. člen portugalske ustave, pa so ga vedno razumeli tako, da predsednik republike predsednika vlade nujno imenuje na predlog (relativne) zmagovalke volitev.

(*V uradnem angleškem prevodu portugalska ustava sicer govori o imenovanju »v luči volilnih rezultatov«, a portugalski izvirnik vsebuje skoraj povsem enako ubeseditev (»tendo em conta os resultados eleitorais«) kot portugalska različica Pogodbe o EU (»[t]endo em conta as eleições para o Parlamento Europeu«).)

Tedaj sem Portugalce spraševal, ali bi pravilo po njihovem obveljalo tudi v primeru, ko bi se na evropskih volitvah v koalicijo s skupnim kandidatom povezale vse evroskeptične stranke in po številu mandatov za las prehitele druge politične skupine. (Scenarij ni povsem iz žanra znanstvene politike, sploh ne po zadnjih volitvah, na katerih so se evroskeptične stranke močno okrepile in naj bi evroskeptiki zdaj zasedali že približno tretjino sedežev v Evropskem parlamentu.) Si predstavljate Evropsko komisijo, ki jo vodi zapriseženi evroskeptik?

No, Portugalci so se sedaj soočili z manj surrealističnim, a nič manj nadležnim zapletom. Na volitvah (tu je priročen povzetek v angleščini) je do sedaj vladajoča desna koalicija dosegla relativno zmago z 36,9 % glasov. A kaj, ko so vse preostale resne* članice v parlamentu z levice: socialistična stranka z 32,3 %, levi blok z 10,2 % ter koalicija portugalske komunistične stranke (tudi ta fenomen sem na kratko omenil v prejšnji kolumni) in zelenih z 8,25 % prejetih glasov.

(*V parlament se je prvič po petnajstih letih uvrstila tudi nova stranka – en poslanski mandat je namreč dobila stranka Ljudje, živali in narava, v katere programu so Portugalci med mnogimi predlogi za naravi prijaznejše življenje opazili tudi predlog za zaprtje vseh živalskih vrtov in brezplačno delitev menstrualnih skodelic.)

Relativna zmagovalka volitev je tako v parlamentu osamljena manjšina. To se je lepo pokazalo že pred tednom dni, ko je bil za predsednika parlamenta izvoljen kandidat socialistične stranke. Predsednik republike, ki se mu v kratkem izteče mandat, je s stisnjenimi zobmi za predsednika vlade vseeno imenoval zdajšnjega premierja Pedra Passosa Coelha in v petek je prisegla njegova nova vladna ekipa. Pa čeprav si hkrati nihče ne predstavlja, da bi lahko ta manjšinska vlada sobivala s parlamentom v rokah večinske opozicije.

V politiki je sicer marsikaj mogoče in optimistični podporniki vlade med člani opozicijskih strank že iščejo portugalske Cirile Pucke. Najbolj verjeten scenarij pa je vendarle ta, da bo vlada v naslednjih tednih po predstavitvi svojega programa padla, potem pa bodo predsednik republike in parlamentarne stranke pred izbiro, ali vlado oblikuje koalicija levih strank (kar je za socialistično stranko nerodno v toliko, da tudi številni njeni podporniki zavračajo idejo političnih kupčij z radikalno (komunistično) levico), ali pa Portugalska z začasno vlado čaka na predhodne volitve, pri čemer se to zaradi ustavnih omejitev ob skorajšnjih volitvah novega predsednika republike, ki razpisuje parlamentarne volitve, lahko zavleče vse do poletja prihodnjega leta.

Ob tem pa bosta seveda obe politični opciji upali na to, da bi se tako kot v Turčiji, ki se je ta konec tedna predčasno vrnila na volišča zaradi visečega parlamenta po junijskih volitvah, naslednje poletje tehtnica bolj odločno nagnila na njuno stran.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.