c S
Vsaksebi v sorodnosti 05.10.2015 Kot zdomec v gostujoči deželi pogosto hlastaš po vsakršni podobnosti z domovino. Tudi Portugalci so ponosni na svoj kruh? No, krasno, morda pa le ne bo dosti drugače kot doma. Tudi portugalski akademiki v (civilnem) pravu zvesto sledijo nemški tradiciji? Pomirjujoče odzvanjajo znana imena in univerzitetna mesta. Kako pa je kaj s portugalsko politiko? Tudi tam se kdaj zazdi, da nismo daleč od Slovenije.

Preberite si denimo tale kratki potopis zadnjih let: v političnem boju s socialdemokratsko stranko na desnici se glavna stranka na levici opoteka. Kljub težkim ekonomskim razmeram in nepopularnim vladnim ukrepom ne žanje prepričljive večine, ki jo potrebuje za volilni uspeh. Voditelj stranke je mlačen, neprepričljiv, stranka potrebuje novega voditelja. Ponudi se karizmatičen župan glavnega mesta – pod njegovim vodstvom bo stranka PS požela politični uspeh, državi pa brez nevzdržnega zategovanja pasu z varčevalnimi ukrepi prinesla gospodarski preporod.

Levičarska PS z bolj ljudskim županom prestolnice na čelu proti socialdemokratski stranki na desnici? Saj tole pa tudi ni dosti stran od domače slovenske izkušnje izpred nekaj let. Ko dodaš še vse omembe komunistične stranke ter srpe in kladiva na oglasnih plakatih, ter seveda dejstvo, da se tudi v Lizboni mestna četrt z ustreznim političnim pedigrejem imenuje Murgle …

No prav, priznam, tole zadnje sem si izmislil. (Ali pač? Če poskusimo popolnoma nepoučeno razumeti poimenovanje »Murgle«, najdemo besedo »murga«, ki je menda v določenih delih Slovenije alternativno poimenovanje za »murvo«, temu drevesu pa se v portugalščini reče »amoreira« in Amoreiras je res eden od predelov Lizbone. Q.E.D. Res pa čisto nič ne vem o tem, da bi Amoreiras imel kakšno posebno vlogo v portugalski politiki oziroma retoriki obkladanja z nekonstruktivno pogrošnimi zbadljivkami.)

Če kje, potem levica v Lizboni prebiva malo drugje, recimo v okolici trga z bikoborsko areno Campo Pequeno, kjer so v zadnjih mesecih kraljevali njeni volilni plakati, ves čas pa se oglašujejo tudi pozivi k uporu proti varčevalni politiki, proti evru, proti privatizaciji največje portugalske banke in še čem, pogosto očitno financirane s strani portugalske komunistične stranke, ki politično obvladuje kako desetino portugalskih občin in skupaj s koalicijskima partnerjema dobiva tudi okrog deset odstotkov glasov na državnih volitvah.

Seveda je med državama veliko drugih razlik (in podobnosti), o čemer sem tu že pisal. Tudi v politiki si državi še zdaleč nista zgolj podobni. Kaj točno se bo zgodilo po tokratnih volitvah, še ni jasno, a vse kaže, da bi se vladajoča koalicija kanila ohraniti na oblasti. To bo glede na ostre varčevalne ukrepe, ki jih je v zadnjih letih sprejela (ali bila primorana sprejeti), da je Portugalsko rešila trojke, veliko presenečenje, vsaj za mnoge zunanje komentatorje pa pomenilo tudi »zgodbo o uspehu« varčevalne politike, ki jo bodo postavili ob bok grški in še kaki drugi sorodni izkušnji drugačne poti. Nekdanjega lizbonskega župana Costo pa morda potisnilo nazaj v prijaznejše nedri lokalne politike…

A to kolumno vendarle navdihuje še eno moje drugo opažanje iz zadnjih let, ki se navezuje na vprašanje skupne evropske identitete in se odraža tudi v poskusu humornega obrata slogana Evropske unije iz naslova. (Saj ste opazili, kajne?) Evropska unija je že od leta 2000 »združena v raznolikosti«; čeprav so, ob pomoči gospodarske krize, vsaj nekatere članice začele stopati vsaksebi, pa se raznolikost vendarle vse bolj levi v sorodnost.

Na kaj merim? Na moje docela neznanstvene razprave s študenti o njihovi »evropski« identiteti, ki jih imam že vse od svojih študentskih aktivističnih časov konec devetdesetih let, ko sem med drugim eno leto vodil evropsko študentsko organizacijo, povezano z izmenjevalnim programom Erasmus. Program Erasmus je kaj lahko razumeti kot namerni poskus Evropske unije za izgradnjo bodočih Evropejcev – spodbujanje čezmejnih izkušenj in stkanih vezi z drugimi evropskimi narodi vodi v bolj naklonjen odnos do Unije in večji občutek pripadnosti Evropi kot skupni civilizacijski ideji.

A vrsto let sem na svoja vprašanja o lastni identiteti pri svojih študentih, tudi tistih z izkušnjo študentske izmenjave, dobival zadržane in nacionalno vpete odgovore: redki študenti so poleg nacionalne pripadnosti lastni državni skupnosti čutili tudi skupno evropsko identiteto, skoraj brez izjeme pa je bila ta podrejena državni. Povedano po domače: študenti so bili Slovenci, Avstrijci, Nemci, Francozi, manjši del njihove nacionalne identitete pa je bila tudi zavest o skupni evropski izkušnji.

Tako je bilo do nedavnega. V zadnjih letih pa se je slika bistveno spremenila. V zadnjih dveh letih anketo izvajam tudi s pomočjo elektronskih glasovalnih naprav, ki jih občasno uporabljam na predavanjih. (Ne samo zato, da lahko predavanja razvedrim s kvizi v stilu Hansa Roslinga, posredno so lahko tudi uporabno pedagoško orodje za spodbujanje vključevanja manj pogumnih študentov v razpravo, v vsakem primeru pa točnejše merilo študentskih mnenj o postavljenih razpravnih vprašanjih.)

Rezultati, takole čez palec, so sledeči: v zadnjih letih so bili med tistimi mojimi študenti, ki prihajajo iz Evrope, zelo redki taki, da niso čutili posebne vezi s kakršnokoli idejo skupne evropske identitete. Za veliko večino je evropska identiteta pomemben sestavni del njihove lastne identitete. In, kar je najbolj zanimivo, za približno tretjino (tretjino!) je njihova evropska identiteta vsaj toliko pomembna kot njihova lastna nacionalna identiteta. Za tretjino teh celo bolj. (Dobrih deset odstotkov mojih študentov se torej počuti celo bolj Evropejce kot pa Portugalce, Nemce, itd.)

Seveda moja mednarodna zmes magistrskih študentov še zdaleč ni reprezentativni vzorec evropskega ali portugalskega prebivalstva. Če delaš tovrstne ankete med študenti magistrskega študija evropskega prava, potem si že v izhodišču začel z Evropi nadpovprečno naklonjenimi anketiranci. Podobne rezultate sem dobil tudi na svojih predavanjih na dodiplomskem študiju v Lizboni, a tudi na teh predavam v angleščini, kar je spet priročno sito za pred-selekcijo. A vendarle je bila podobna tudi sestava študentov v skupinah, ki sem jim enako vprašanje zastavljal pred dvanajstimi leti, pa njihovi odgovori niso vsebovali tako poudarjene evropske identitete.

Ker predavam na Portugalskem in je veliko mojih študentov Portugalcev, se tako sprašujem o vzrokih za spremembo. Gre za specifično lastnost Portugalcev? Ali pa se med mlado generacijo počasi krepi občutek skupne evropske identitete?

Starejši bralci boste morda porekli – tudi to smo že videli v prejšnji inkarnaciji večnarodne skupnosti »združenosti v raznolikosti« oziroma »bratstva in enotnosti«, pri prebivalcih nekdanje Jugoslavije, ki so se počutili ali celo razglašali za Jugoslovane. A številke so tu (med mojo vnaprej pogojeno izbrano druščino) še bolj izrazite. Če povzamem po nekem zapisu Mirana Komaca: ko je popis prebivalstva leta 1981 uvedel to možnost, se je 5,5 odstotka 22,5 milijona prebivalcev nekdanje skupne države razglasilo za Jugoslovane. Tudi ta številka je bila tedaj pomembna – ustrezala je več kot 27 milijonom prebivalcev današnje EU, ki bi se razglasili za Evropejce. A z nekritičnim preračunavanjem odgovorov mojih študentov bi prišli do kar 50 milijonov »čistih« Evropejcev, še dvakrat toliko prebivalcev evropskih držav pa bi se opredelilo za nekakšne hibride evropske in nacionalne pripadnosti.

Saj pravim – moji »raziskovalni« izsledki so docela neznanstveni in zelo daleč od reprezentativnega vzorca. A ob koreniti spremembi v zadnjih petnajstih letih vendarle nakazujejo jasen trend. S tem pa spodbujajo ugibanja, ali si ob vseh krizah in trenutnih težnjah po obnavljanju nacionalnih meja ne postajamo podobni tudi v pomembnih podrobnostih naših posamičnih življenj, ne zgolj v za lase privlečenih analogijah političnih odrov?


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.