Razgledani bralci ste brž ugotovili, da je temu avtorju ime Isaac Asimov in da ni govoril o pravu, temveč o robotih. A zgornja misel ni samo posledica počitniškega hlastanja za všečnim uvodnim odstavkom kolumne, temveč je tudi svojevrsten odmev pogovora, ki sva ga s Sašom Dolencem prejšnji teden posnela za Radio Kvarkadabra.
Dobro uro trajajoči pogovor, pri katerem je Sašo iztočnico za vprašanja pogosto našel tudi pri starejših IUS kolumnah, je namreč nekajkrat zajadral na področje, ki mi strokovno sicer ni povsem blizu, a kot opazovalec in uporabnik novih tehnologij podobno kot Sašo razumem njegov pomen: k vlogi prava pri urejanju delovanja novih tehnologij. Sašo me je med drugim spraševal o pravici do (spletne) pozabe in regulaciji samovoznih avtomobilov, pa tudi boleče zagnanosti robotskih sesalcev prahu (in na tleh ležečih las) sva se dotaknila.
Kot rečeno, tehnologije niso moja posebna domena in ne v onem pogovoru ne tule ne boste našli avtoritativnih odgovorov na vprašanja, kako točno bo (ali naj bi bila) pravno urejena uporaba najnovejših tehnoloških domislic. Vseeno pa lahko o vprašanju skupaj malo potuhtamo in razmislimo o oni stari resnici, po kateri pravo, starokopitna veda, ki prisega na izkušnje, tradicijo, ustaljeno prakso in preudarnost, pogosto caplja za tehnološkim razvojem in od snovalcev tehnologije ter njenih nadzornikov zahteva nekaj akrobatske spretnosti ob iskanju ravnovesja med pravno predvidljivostjo in potrebo po kreativni uporabi starih pravil za nepredvidljive nove probleme.
Obstajajo namreč ljudje in raziskovalne skupine, ki se tudi na pravnem področju resneje ukvarjajo z vprašanji, ki mi jih je v razgovoru zastavljal Sašo. Od leta 2012 do letošnje pomladi je denimo v okviru raziskovalnih programov EU potekal projekt RoboLaw, ki je skušal odgovoriti na izziv pravne regulacije robotike v različnih sferah njene uporabnosti, od samovoznih vozil do uporabe v medicini, se pravi kot robotske prostetike ter uporabe robotov pri kirurgiji ali za nudenje zdravstvene nege.
Poročila tega projekta med drugim zelo lepo pokažejo, kako hitro se vsako vprašanje zakomplicira. Vsak razmislek o uporabi novih tehnologij odpira tako pravna kot etična vprašanja. Pa tudi po pravni plati so vprašanja veliko kompleksnejša od Asimovih temeljnih zakonov robotike – ne gre samo za človekovo varnost, čeprav so denimo pravila o varnosti in zdravju pri delu tradicionalno osrednji del industrijske robotike. Kako je z vprašanjem (odškodninske) odgovornosti za delovanje robotov? Kaj se denimo zgodi, če samovozni avtomobil zagreši prometni prekršek in ga ustavi policijska patrulja? Kdo se kaznuje za ta prekršek? Pravna sposobnost robotov se nemara še vedno sliši kot znanstvena fantastika (čeprav tudi o tem razmišljajo), a kako je z njihovo poslovno sposobnostjo? Lahko roboti veljavno sklepajo pravne posle? Vsaj v določenih primerih se nam bo to zdelo vsaj deloma smiselno – da bi denimo vaš bodoči pametni hladilnik sam na daljavo kupoval živila, ko bi ugotovil, da vam recimo zmanjkuje mleka ali jajc. A kje je meja? Naj roboti za zdravstveno nego sami kupujejo potrebna zdravila? In kaj se zgodi, ko gre pri kakem takem poslu kaj narobe – kdo gre v sporu na sodišče, kdo in kako naj zastopa robota? Marsikatero tako vprašanje se sliši malo privlečeno za lase, a posebej specializirani pravniki si jih vse pogosteje že zastavljajo, tehnologija pa je še korak pred njimi.
In vse to velja že brez drugih razmislekov o implikacijah razvoja robotike: kako je s pravicami intelektualne lastnine, tako z vidika prenosa tradicionalne pravne ureditve na novo področje robotike kot – spet na videz za lase privlečeno, a v praksi že postavljeno – vprašanje pravic na delih, ki jih sam proizvede robot oziroma računalnik. Ali pa, kako bo delovanje robotov vplivalo na pravo varstva osebnih podatkov – oziroma vice versa – če si zamislimo svet, v katerem bodo roboti (začenši denimo že s samovoznimi avtomobili) prek svojih videokamer in drugih senzorjev zaznavali, obdelovali in nemara tudi shranjevali celo vrsto podatkov iz svoje okolice. Jih bodo zavezovala klasična pravila kot »upravljavce« zbirk osebnih podatkov? Bodo morali za obdelavo podatkov pridobiti soglasje posameznikov? Kako bodo za to soglasje zaprošali in ga pridobili? In tako naprej.
Za podrobnosti, do katerih so se dokopali v projektu RoboLaw, si lahko preberete poročilo, dostopni na zgoraj navedeni spletni povezavi. Ali pa si, ker je čas za poletno branje, privoščite kratke zgodbe Isaaca Asimova, ob njih zaspite v poletni vročini in si v sanjah pojasnite, kako bi se odzvali, če bi vas lepega jutra nagovoril vaš hladilnik:
»Dobro jutro, cenjeni lastnik. V skladu z novo uredbo EU vas moram prositi za izrecno soglasje za obdelavo vaših osebnih podatkov, ki jih lahko razberem iz vaših vsakodnevnih prehranjevalnih navad. Natančnejši podatki o naravi in namenu zbiranja teh podatkov so na voljo na zaslonu na vratih zamrzovalnika, kjer se lahko tudi podpišete. Pri roki nimate pisala? Nič hudega, lahko uporabite prst ali katerikoli priročen zašiljen predmet. Glede na podatke mojih senzorjev o njihovi trdoti bi morda za silo šlo tudi z beluši, ki še vedno čakajo v posodi za zelenjavo, da končno skuhate ono špargljevo juho, ki jo napovedujete že dober teden. Okusni bodo le še dva dni! Samo opozorim, saj veste, da vam ne bom škodoval s svojim nedelovanjem.«
Če je tudi to prenaporno, pa si sedanji ali bodoči ljubitelji humorja Flight of the Conchords lahko poslušate tole pesem.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
