c S
O zmernosti stališč in argumentov 27.07.2015 Nekoč je nek moj članek o delovanju Sodišča EU prebral ugledni skandinavski strokovnjak prava EU. Všeč mi je, je odgovoril, le preblag v kritiki. No, sem pojasnil, napisan je uravnoteženo, navsezadnje tako o Sodišču tudi razmišljam. Že že, se je odzval, ampak v tem primeru kritike ne bodo dovolj opazili. Najprej je treba udariti z macolo, kasneje bo čas za zmernost.

Še vedno velja moj osebni dolg, ki sem ga zapisal že v kolumni iz januarja: eden mojih najpogostejših stikov s slovensko pravno srenjo je v zadnjem času mag. Matevž Krivic, ki mi kot enemu naslovnikov pošilja svoja dobrodošla pisanja o aktualnih pravnih vprašanjih. Tako naj mi odpusti, če sem ob poletnem razmisleku o temi kolumne (ki je, po mojem hitrem štetju, že moja 175. kolumna na tem portalu, samodejnih idej, ki bi zgolj čakale na to, da jih zapišem, pa je zmanjkalo že dosti pred prvo stotico) navdih spet našel pri njem.

Načelo pravne države bi težko našlo zvestejšega ali bolj neumornega zagovornika od mag. Krivica. Nekoč odlični ustavni sodnik, ki so mu v devetdesetih letih zaradi njegovih odločnih ločenih mnenj bolj romantično naravnani pravni študenti natikali podobne vzdevke kot ameriški pravniki sodniku Harlanu, se je v zadnjih letih prelevil v neumornega zagovornika najšibkejših – migrantov, prosilcev za azil, izbrisanih, itd. – v njihovem boju z državnimi in sodnimi mlini, pa tudi (lastnega pojmovanja) načela pravne države v njegovem trku ob politični ali človeški pragmatizem. V tej novi vlogi pa svoje nekdanje sodniško kladivce včasih zamenja z macolo onega skandinavskega kritika Sodišča EU iz uvoda in ga v kritiki ali poanti zanese v nekoliko ostrejša stališča, kot pa bi jih nemara imel v svoji nekdanji sodniški vlogi.

Tu je nedaven primer, ki zadeva afero Patria. Saj ne, da bi nam ta nesrečna afera morala še naprej kaziti vsak dan, a razumevanje sporočila in implikacij odločbe Ustavnega sodišča o manjkajoči konkretizaciji abstraktnega opisa kaznivega dejanja v zakonu ostaja pomembno. V odgovoru na članek mag. Ferlinca v nedavni številki Pravne prakse izpred nekaj tednov mag. Krivic do drže pravnikov, zlasti pa tožilcev in sodnikov, ki te pomanjkljivosti niso že sami opazili, ali pa se vsaj po odločbi Ustavnega sodišča zavedli svoje zablode, nima kaj dosti sočutja. (Za vsak slučaj opozorilo, da besedilo navajam po posredovani različici, a verjamem, da je bilo enako tudi objavljeno v tiskani različici.) Takole piše (opombi in poudarki v besedilu izpuščeni):

»Laike, ki berejo kazenske sodbe, tu gotovo moti njim težje razumljiva strokovna terminologija, ki abstraktni opis kaznivega dejanja v zakonu imenuje 'zakonski dejanski stan', opis očitanega dejanja v obtožnici in nato v sodbi pa 'konkretni dejanski stan'. To njihovo nerazumevanje razumem. Da tega dvojega (namreč pri branju odločbe US o Patrii – ne na strokovnem izpitu, kjer so to gotovo znali!) ne ločijo tožilci in sodniki, ki jim je ustavno sodišče s prstom pokazalo na napako, pa pri njej še kar naprej vztrajajo - to je pa težje razumeti. […]

Zakonska abstraktna opredelitev znaka 'sprejem obljube podkupnine' je povsem jasna in (pojmovno) dovolj določna, da pri subsumpciji konkretnega dejanskega stanu pod zakonski (abstraktni) dejanski stan sodišču ni treba te abstraktne opredelitve najprej abstraktno napolniti z določnejšimi pojmi (kot je to potrebno, kadar so v zakonu uporabljeni preveč 'nedoločeni' pravni pojmi), ampak je treba samo še ugotoviti (v dokaznem postopku), ali se je res zgodil življenjski (konkretni) dogodek, ki kot spodnja premisa sodniškega silogizma spada pod zgornjo premiso zakonskega (abstraktnega) dejanskega stanu. Laiku je gornje morda slišati 'učeno', a sodniku in tožilcu bi to morala biti abeceda njegove 'obrti', brez obvladanja katere niti vajenec ne bi smel postati, kaj šele mojster svojega poklica.«

Ostra kritika. Toda glede razumevanja tovrstne pomanjkljivosti obstajajo tudi milejše ocene. Takole sta dve drugi besedili pospremili odločbo Ustavnega sodišča iz junija 2014, s katero je sicer zavrglo Janšino pritožbo, ker tedaj še ni izčrpal vseh pravnih sredstev:

»To, česar javnost ne ve, tudi po 'zaslugi' strokovno slabo vodene Janševe obrambe, pa je, da se je šele v postopku pred ustavnim sodiščem odkrila tako huda, čeprav le najbolj veščim pravniškim očem vidna 'luknja' v Janševi obsodbi[…]«

»[N]aša sodišča dnevno zavračajo civilne tožbe, v katerih je tožnik pozabil na svojo 'trditveno dolžnost' – pa če je ob tem navedel še tako prepričljive dokaze. 'Dokazuješ, česar sploh nisi zatrjeval', mu pojasni sodišče - in zadeve je konec. […]

In zakaj tega ni reklo tudi kazensko sodišče tožilcu Ferlincu v tej zadevi? Težko, a pomembno vprašanje. Domnevam, da zaradi izjemne zapletenosti tega konkretnega primera, kjer je tožilcu in sodišču množica podrobnosti zameglila pogled na celoto. […]

'Luknja' v obtožbi in v sodbi je torej očitna. Ne sicer tako velika, kot piše sodnik Zobec (ker neki elementi opisa dejanja v obtožnem predlogu vendarle so), a še vedno dovolj velika za razveljavitev sodbe. Po mojem mnenju seveda - čakamo na odločitev vrhovnega sodišča.«

Tudi ti dve besedili je napisal mag. Krivic (tu sta povezavi na prvo in drugo), junija 2014. »Luknja« tedaj po njegovem mnenju ni bila katastrofalna, sicer res huda, a vidna le »najbolj veščim pravniškim očem«, odkrila pa da se je šele v postopku pred ustavnim sodiščem.

Povedano drugače, med temi najbolj veščimi pravniškimi očmi dolgo ni bilo niti mag. Krivica. Kot je bilo mogoče razumeti dr. Šturma na televizijski oddaji Odmevi po odločbi junija 2014 (od 6:25 naprej na tem posnetku spletnega arhiva), je to zloglasno 'luknjo' v dopisovanjih med nekdanjimi ustavnimi sodniki svojim kolegom razkril Franc Testen. Pred tem dopisovanjem in pred odločbo Ustavnega sodišča tudi sam mag. Krivic ni omenjal te pravne pomanjkljivosti, ampak je predvsem trdil, da v sodnem postopku po njegovem mnenju preprosto ni bilo ponujenih (dovolj ali celo nikakršnih) dokazov za obsodbo.

Kronološko lahko tu po stališčih, če nekoliko hudomušno povzamem, torej razberemo tri Matevže Krivice. Prvi tako kot večina slovenske pravne stroke ob prebiranju in komentiranju sodbe prvostopenjskega sodišča od septembra 2013 naprej omenjene »luknje« sploh ni opazil, kaj šele, da bi ji namenjal posebno pozornost. Drugi jo je, ko so ga nanjo opozorili Franc Testen in ločena mnenja Ustavnega sodišča, junija 2014 prepoznal kot hudo, čeprav ne docela brezupno pomanjkljivost, ki je nemara tako njemu kot akterjem pravosodja ušla zaradi kompleksnosti zadeve. Tretji pa jo sedaj (podobno kot dr. Šturm v oni televizijski oddaji) razglaša za abecedo pravniškega poklica in ostro kritizira vse pravniške kolege, ki bi si o prepričljivosti ustavnosodne razlage problema še drznili dvomiti.

Je taka drža docela dosledna? Da torej mag. Krivic v svojih številnih zapisih od leta 2013 naprej te 'luknje' sprva sploh ne omenja in junija 2014 krivdo za njeno pozno odkritje vsaj deloma pripisuje slabi Janšini strokovni ekipi, še leto dni kasneje pa jo opisuje kot tako hudo, da bi jo moral vsak pravniški vajenec (kaj šele, denimo, nekdanji ustavni sodnik) opaziti vsaj že ob branju prvostopenjske sodbe leta 2013? Ali pa sedaj – oborožen z odločbo Ustavnega sodišča in svojim hvalevrednim poslanstvom varuha načela pravne države – mag. Krivic po nasprotnih stališčih udriha z macolo, ki ji tudi njegove prvotne ocene postopka proti Janši ne bi ubežale?

Dodatek:

 

Mag. Krivic, ki sem mu posredoval povezavo na kolumno, me je prosil, da na forumu objavim kratek odziv nanjo, a ga za večjo vidnost odgovora s prijazno privolitvijo urednika objavljam kar tu. Takole piše mag. Krivic (enotni odstavek sem si drznil razdeliti na dva):

---

»"Trije Krivici" v teh dveh letih niso samo postopno zaostrovali svoje kritike ravnanj tožilstva in rednih sodišč v zadevi Patria, ampak so postopno dopolnjevali tudi svojo vednost o zadevi. Šele "drugi Krivic" je, opozorjen  s Testenovimi pripombami, prebral tenor obtožbe in obsodbe (in ga nato v Delu - kot prvi in doslej menda edini - tudi natančno javno analiziral) – in šele "tretji Krivic" je, enako kot vsa druga javnost, lahko prebral odločbo Ustavnega sodišča šele takrat, ko je izšla.

O zaostrovanju kritike pa tole: predmet res zelo ostre kritike »tretjega Krivica« je bil tudi šele »tretji Ferlinc« (in kasneje še Masleša in Melartova, še prej pa dr. Gorkič), namreč sprenevedanje vseh navedenih, da nobene napake tudi še sedaj (po razsodbi US) še vedno sploh ne uvidijo itd., pri čemer se zatekajo celo k očitnemu potvarjanju stališč US – medtem ko je bil predmet bistveno blažjih, do kritiziranih kar najbolj »uvidevnih« ocen »prvega in drugega Krivica« tudi »prvi Ferlinc«, prva in druga sodba, kasneje tudi vrhovna sodba – ne pa še »združeni udar« sodnikov, tožilcev in teoretikov (ob obilni medijsko-laični podpori) na Ustavno sodišče. Toliko na kratko. Ob morebitnem nadaljevanju razprave pa še kaj več.«

---

Mag. Krivicu se zahvaljujem za prijazen in konstruktiven odziv, ki pa, vsaj kot ga berem sam, dela uslugo tako njemu kot moji kolumni. Da moj komentar ne bo daljši od njegovega odziva, tu puščam ob strani vprašanje iz drugega odstavka, v kolikšni meri je ostro izražen dvom v osnovna pravniška znanja potemtakem morda napačno uporabljeno orožje, če je pravi razlog za zaostrovanje kritike nadaljevano nestrinjanje razpravljavcev z razlogovanjem Ustavnega sodišča, in dodajam zgolj kratko pripombo k prvemu.

Težko si namreč predstavljam, da bi »prvi Krivic« pisal odločna mnenja o Janševi prvotni obsodbi, ne da bi si sploh prebral tenor sodbe. Zato sporočilo v prvem odstavku odziva mag. Krivica razumem predvsem kot potrditev, da je šele po Testenovih – kolikor razumem, nekoliko bolj zadržanih – pripombah zaznal potencialni problem in tedaj šel tenor sodbe brati ponovno (a resda prvič z »novimi očmi«). Enako je bilo, kot je bilo mogoče razumeti dr. Šturma, tudi z drugimi nekdanjimi ustavnimi sodniki. V takem primeru pa se mi še vedno zdi nekoliko nenavadno, če se taista očitana pomanjkljivost, ki je sprva tudi taki vrhunski strokovnjaki niso opazili, naslednji hip (dr. Šturm je v omenjeni televizijski oddaji to storil le minuto zatem, ko je zasluge za njeno odkritje pripisal Testenu) ali po temeljitem razmisleku in postopni spremembi stališč razglaša za abecedo pravniškega poklica oziroma kazenskega prava.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.