c S
Pravo EU in (portugalski) šport 20.04.2015 Tokratna kolumna je namenjena predvsem ljubiteljem nogometa, ki pa jih menda tudi med pravniki najdemo za več kot prgišče. In gre za trenje med športom in pravom, za neizprosno trdoto pravil o poštenem poslovanju in idejo športa kot posebnega sredstva za spodbujanje in sproščanje osebne in nacionalne, kako bi temu rekli, psihofizične telovadbe.

Lahko začnem z anekdoto, ki ni posebno humorna, a prijazno pogladi slovensko dušo. Konec lanske zime sem na daljavo spremljal zimske olimpijske igre v Sočiju, ki jih na Portugalskem niso posebej opazili. Med službenimi opravki sem tako sem ter tja pogledal na uradno spletno stran tekmovanja, na kateri so se sproti osveževali podatki o rezultatih tekmovanja, in tako mimogrede navdušeno ugotovil, da Tina Maze vodi po prvem teku. Saj v slalomu imamo pa tudi mi eno tekmovalko, mi je ob tem povedal moj dobri portugalski kolega, eno od dveh športnikov, ki nas zastopata na olimpijskih igrah. A res, sem odvrnil, bom takoj preveril, kako ji je šlo. Po prvem teku je bila na 63. mestu s skoraj petnajstimi sekundami zaostanka. Po drugem, po katerem je Mazejeva obdržala zlato medaljo, je zaradi nekaj odstopov napredovala na 59. mesto, zaostanek pa je narasel na dobrih 30 sekund.

(Kar je bilo sicer še vedno slabih 20 sekund bolje od nesrečne Vanesse Mae Vanakorn na zadnjem, 67. mestu. Portugalska tekmovalka menda za uvrstitev na olimpijske igre tudi ni potrebovala kritike vredne moralne prožnosti slovenskih organizatorjev »športnih« tekmovanj.)

Ta anekdota je kar dobra zasilna prispodoba razlik med športno pozornostjo Slovenije in Portugalske. Ne zgolj v luči zimskih športov, kjer Slovenci tradicionalno iščemo svojo športno identiteto, Portugalci pa jih doživljajo predvsem skozi eksotične otroške pravljice in risanke o zasneženih deželah. (Sneg smo doslej na Portugalskem mi in večina mlajših prebivalcev Lizbone videli zgolj v simulirani Božičkovi vasici, sredi katere je stal nek manjši snežni top, ki je za ustrezno zimsko atmosfero v zrak vztrajno bruhal snežinke, ki pa so se stopile, še preden so padle na tla.). Velja tudi za športe na splošno. Na Portugalskem zares iskreno poznajo le en šport: nogomet. To sem lepo videl, ko sem kolege in znance vprašal, kaj je za Portugalce šport številka dva. Zelo so se mučili z odgovorom, ki je bil različen in nič kaj prepričljiv: za nekatere kolesarstvo, za druge različica hokeja na rolerjih, ki se v slovenščini bojda imenuje inline hokej; še najbolj posrečen se mi je zdel odgovor kolega, ki je rekel, da je šport številka ena nogomet, športi številka dva do pet so še vedno nogomet, športa številka šest ni, šport številka sedem pa so vsi drugi.

Če primerjate razpon športne zagnanosti in uspešnosti na mednarodnih tekmovanjih najvišje ravni med Slovenijo in Portugalsko, potem razumete, zakaj smo v Sloveniji tako ponosni na svoje športnike, in včasih že tako nespodobno razvajeni, da za las izgubljeni naslov zmagovalca svetovnega pokala razumemo kot razočaranje.

Kakorkoli že: zaradi portugalske obsedenosti z nogometom me ni nič presenetilo, ko sem prejšnji teden pregledoval prve osnutke študentskih dispozicij za magistrske naloge in med njimi našel kar dve (pa čeprav je enega pripravil belgijski študent), ki sta se namenili poglobiti v podrobnosti nogometa in prava EU. Nogomet je zapisan v kri skoraj vsakemu Portugalcu (in marsikateri Portugalki), vsako resnejše razgaljanje posameznikove identitete tu ni popolno brez poudarka, za katerega od treh »velikih« domačih klubov navija, tudi Slovencu je svoje poreklo – z redkimi izjemami v akademski srenji, ko bolj zaleže kak Slavoj Žižek – enostavno ponazoriti s sklicevanjem na nekdanje uspehe Zlatka »Zahovíka« ali v lanski sezoni zelo uspešnega vratarja Benfice Jana Oblaka. Ko je Lizbonska pogodba v Pogodbo o delovanju Evropske unije vnesla novo določbo 165. člena, po kateri »Unija prispeva k spodbujanju evropske razsežnosti v športu ob upoštevanju njegove posebne narave, na prostovoljstvu temelječih struktur in njegove družbene in vzgojne vloge«, njeni podpisniki nemara niso mogli spregledati njegove narave in družbene vloge na Portugalskem.

Seveda pa je za Unijo, ki je po svoji biti morda res (tudi) orodje za preizpraševanje ideje politične skupnosti in preseganje omejitev nacionalne države, a po svojem ogrodju še vedno predvsem gospodarska skupnost z enotnim trgom, ključno vprašanje gospodarske razsežnosti športa. Je šport nekaj posebnega do te mere, da se mu ni treba podrejati zakonitostim trga in pravilom poštene konkurence, do katere mere pa je vendarle tako blizu klasični gospodarski dejavnosti, da mora biti podvržen tudi presoji skladnosti z evropskim pravom? To je vprašanje, na katero se Unija in Sodišče EU trudita najti odgovor že vrsto let, sodbe kot tiste v zadevah Walrave in Koch, Bosman ali Meca-Medina in Majcen pa kažejo, da so meje zamegljene.

V zadnjih letih in poudarjeno prav v zadnjih mesecih se to vprašanje spet odpira v dveh zadevah, povezanih s pravili krovnih nogometnih organizacij. Prva se nanaša na pravila »finančne poštene igre«, ki jih je pred dobrimi petimi leti sprejela UEFA in ki naj bi ustavila prekomerno zadolževanje uspehov lačnih nogometnih klubov z zahtevanjem uravnoteženih bilanc njihovih prihodkov in izdatkov. Evropska komisija, ki osnovni cilj teh pravil podpira, se je izognila vprašanju njihove združljivosti z evropskim pravom konkurence, a o njihovi zatrjevani protipravnosti ravno sedaj odloča belgijsko nacionalno sodišče, ki bo vprašanje kaj lahko predložilo v predhodno odločanje Sodišču EU.

Druga pa se nanaša na prepoved nerodno poimenovanega »lastništva tretjih oseb« (third-party ownership), prodajanja (dela) ekonomskih pravic nogometašev ob transferjih med nogometnimi klubi zunanjim investitorjem, ki jo je sprejela FIFA in bo začela veljati s prihodnjim mesecem. Zatrjevani namen te prepovedi je spet varovanje integritete nogometa kot športa, tudi zaradi uporabe zunanjih investitorjev za izogibanje omejitvam zgoraj omenjenih pravil poštene igre, nezaželenost vmešavanja zunanjih investitorjev v odnos med klubi in igralci ter celo moralna obsodba take prakse kot sodobne nogometne različice suženjstva. Nasprotniki pa zatrjujejo, da je prepoved zopet v nasprotju s pravom EU in tudi po vsebinski plati predvsem ščiti velike klube oziroma utrjuje ustaljeno razmerje moči v nogometnih ligah – veliki bodo ostali veliki, mali bodo ostali mali. Prav portugalska liga je skupaj s špansko tako že naslovila pritožbo na Evropsko komisijo in tudi ta zadeva ima veliko možnosti, da v prihodnje konča pred Sodiščem EU.

Je mogoče šport – in njegovo oblastno urejanje s strani krovnih organizacij – izvzeti iz dometa pravil EU o pošteni konkurenci, prostega gibanja in svobodi opravljanja storitev? Je 165. člen PDEU, ko govori o »posebni naravi« športa, mogoče razumeti kot potrditev bolj zadržanega začetnega pristopa Sodišča v zadevi Walrave in Koch? Najverjetneje ne.

Bolj problematično je vprašanje, ali je tovrstne odločitve mogoče utemeljiti s sklicevanjem na legitimne cilje, ki bi jih kot take – ob ustrezni sorazmernosti ukrepov – prepoznalo in dopustilo tudi pravo EU oziroma Sodišče EU. Navsezadnje vsaj deloma tovrstni argumenti o posebni naravi športa gotovo držijo. Sam se spomnim primera, ko sem pred leti – v drugačnih dejanskih okoliščinah, a enakem načelnem trenju med pravili krovnih športnih organizacij in pravil konkurence – pomagal pri zastopanju britanske krovne organizacije konjskih dirk v sporu z britanskim uradom za varstvo konkurence in smo iskali argumente za pravno ubeseditev razlogov za dopustnost pravil o omejevanju količine konjskih dirk na posameznem hipodromu in števila nastopov posameznega konja. Skrb za trajnostni razvoj športa, avtonomnost športnih organizacij, ideja solidarnosti kot podlaga in predpogoj športnih tekmovanj so cilji in koncepti, ki imajo tudi pravni pomen.

Gre tu za taka primera? Sta UEFA in FIFA res razmišljali zgolj o integriteti športa in onemogočanju nekorektnih poslovnih praks? Od organizacij, ki se dnevno otepata prepričljivih obtožb o koruptivnosti – le kako je Katar prišel do organizacije svetovnega prvenstva? – bi bilo to presenetljivo lepo darilo športu, za katerega skrbita. Številne Portugalce, ki živijo za nogomet in za športne uspehe svojih klubov – Porto je še enkrat več blizu uvrstitve v polfinale Lige prvakov – nasprotno skrbi, da pravila favorizirajo velike klube s prebogatimi investitorji, ki prek vzvodov vpliva narekujejo tudi odločitve krovnih organizacij in proti katerim se v prihodnje ne bodo več mogli boriti. In če Portugalcem vzameš nogomet, kaj pa jim potem še ostane?


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.