c S
Večno težavno vprašanje vozil 08.09.2014 Po prejšnji kolumni z aktualnimi pravnimi zagatami se s tokratno kolumno vračam k na videz lahkotnejši, a večni problematiki pravne razlage – nadvse težavnemu vprašanju, do kod seže opredelitev pojma »vozilo«, ki lepo riše tudi problem prevajanja na videz enostavnih definicij iz modre teorije v izmuzljivo prakso.

Alternativno bi to lahko bila tudi zgodba o poti do uspeha, če bi uspeh merili po prepoznavnosti v pravniških logih, pot pa razumeli kot zapis vašega imena v dostojanstvene zbirke sodnih odločb najimenitnejših mednarodnih sodišč. Nekoč sem se že poigraval z mislijo, da bi kazalo dokumentirati tovrstne podvige mojih pravniških kolegov, pa čeprav zanje pravzaprav niti ne bi bili sami zaslužni: gotovo se recimo sem ter tja kak študent ljubljanske pravne fakultete vpraša, kaj za vraga je Franz Grad počel leta 1970, da se je kot Avstrijec znašel pred nemškim sodiščem in nazadnje pred Evropskim sodiščem v Luxembourgu; četudi nemara tudi najpočasnejši k sreči hitro dojamejo, da jih o civilnem procesnem pravu ne uči Galić iz manj zveličavne sodne prakse Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo.

Kakorkoli že, od »danes« bo v pravniških analih z velikimi črkami zapisano tudi ime Damijan Vnuk. Sodišče EU je namreč konec prejšnjega tedna sprejelo sodbo v zadevi C-162/13 Vnuk proti Zavarovalnici Triglav, ki zna – tudi s skromno pomočjo moje kolumne – postati pomemben kamenček v pravnem mozaiku, ki naj čim bolj dosledno ponazori, kaj je (in kaj ni) vozilo.

(Gospod Vnuk mi bo omembo imena – ki ga je celi Evropi sporočilo že Sodišče EU – nemara odpustil, še toliko bolj, ker je v sodbi zmagal. Kdo ve, morda bo sodba ostala v pravnem spominu še daleč v prihodnost, v kateri naši zanamci nepričakovanega uspeha šibkejšega proti močnejšim ne bodo več opisovali kot spopad Davida proti Goljatu, ampak Damijana proti Triglavu…)

Kakorkoli že, nazaj k stvari – stvari, ki se lahko uporablja kot stroj, a je vsekakor vozilo.

Vprašanje, kaj je vozilo, si pravna doktrina zastavlja že dolgo. Že pred časom sem v kolumni povzel razpravo med Hartom in Fullerjem o tem, kako razlagati pravilo na znaku pred vhodom v mestni park z besedilom »Prepovedano za vsa vozila«. Se znak nanaša tudi na mladostnike na kotalkah, starše z otroškimi vozički, otroke z drobnimi avtomobilčki, itd.? Velika teoretika sta si z razpravo dala duška, da bi jima kritični opazovalec kaj hitro začel očitati neživljenjsko dlakocepstvo – a kaj, ko praksa njun teoretični spor vedno znova preliva v dejanske sodne postopke. V oni kolumni sem dal tudi povezavo na drug zapis, kjer sem poročal, da so sodišča morala presojati celo o tem, ali se izraz vozilo razteza na kravo (da bi v primeru povzročitve prometne nesreče obveljala za nezavarovano motorno vozilo iz zavarovalne police) oziroma na konja (da bi s tem opiti jahači padli pod prepoved upravljanja z vozilom v vinjenem stanju).

Kaj pa traktor? Razen tega, da je dokazano odlična ritem sekcija kake jazzovske skupine, menda kmetovalcem služi tudi kot pomembno pomagalo pri njihovem delu. Toda ali je vedno vozilo?

Spor med Davidom in Goljatom, hočem reči, med Damijanom in Triglavom se je pričel z nesrečno nezgodo na dvorišču kmetije, na katerem so v skedenj spravljali bale sena. Traktor, s katerim so želeli v skedenj prestaviti prikolico, je ob vzvratni vožnji zadel ob lestev, na katero se je bil povzpel gospod Vnuk, zaradi česar je ta padel in se poškodoval. Za kritje škode je uveljavljal zavarovalno kritje lastnika traktorja za »uporabo vozila«, zavarovalnica pa je odgovorila  – in prvi dve sodniški stopnji sta ji pri tem pritrdili – da je zavarovanje namenjeno le za uporabo traktorja kot prevoznega sredstva (po javnih cestah) in ne kot delovnega oziroma pogonskega stroja (na zasebnem dvorišču).

Sodišče EU je (kot tudi že generalni pravobranilec prej) ugotovilo, da se različne jezikovne različice direktiv razlikujejo glede natančnosti relevantne določbe in vezanosti izraza »uporaba vozila« na »promet« (ki jo je moč najti le v sedmih od 22 jezikovnih različic) ter da direktive tudi ne vsebujejo opredelitev teh izrazov, kot tudi ne pojmov »nesreča« ali »škoda«. Sporno določbo je tako še toliko bolj treba razlagati v luči namena direktiv, ta pa je bil po presoji Sodišča poleg liberalizacije trga gotovo tudi zagotovitev širokega varstva oškodovancev nesreč, povzročenih z vozili.

Vprašanje je torej vendarle za odtenek drugačno (ali nemara celo obratno) kot recimo v primeru nesrečne nezavarovane krave, kjer je bilo vprašanje, ali žival, ki sama po sebi ni vozilo, lahko obvelja za vozilo v specifičnih okoliščinah. Tu se je postavilo vprašanje, ali vsakršna raba vozila nujno pomeni »uporabo vozila (kot vozila)« oziroma kdaj bi bila raba tako neobičajna, da je izraz »uporaba vozila« ne bi več pokrival. (S svojim omejenim znanjem bi si denimo lahko zamislil kako nezgodam naklonjeno uporabo akumulatorja za poganjanje električnega orodja.) Za zavarovalnico je že opisana raba traktorja za premikanje prikolice po dvorišču pričakovani domet kritja za »uporabo vozila« presegla, po mnenju pritožnika pa ne.

Sodišče EU je pritrdilo slednjemu. Uporaba traktorja je tako vsakršna uporaba vozila, ki je skladna z njegovo običajno funkcijo, pa četudi na zasebnem dvorišču. Čeprav je Sodišče EU dokončno presojo, ali je v konkretnem primeru šlo za uporabo, skladno z običajno funkcijo traktorja, prepustila predložitvenemu sodišču, se že zdi, da bo uporaba traktorja, ki se premika, da bi prestavil prikolico, pa čeprav vzvratno in počasi, pogoju zadostila.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.