c S
Težavno vprašanje obsojenih poslancev 11.08.2014 Kot gotovo veste, se Slovenija sooča s pravnim zapletom, ki v praksi udejanja vsaj eno, če ne obe različici stare pravne maksime, po kateri »težavne zadeve tvorijo slabo pravo« ali pa »slabo pravo tvori težavne zadeve«. Dovolj svarila, da bi preudaren kolumnist sredi avgusta pisal o čemerkoli drugem. A preudarnosti mi že dolgo niso očitali, bralcem pa bo kolumna morda pomagala vsaj razumeti, zakaj so pravniki ob takih zapletih tako neuglašeni.

Nisem prebral vsega, kar so o zapletu z mandatom Janeza Janše v zadnjih tednih zapisali ali povedali številni pravniški kolegi (tako tudi nisem prebral mnenja Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora, ker vsaj trenutno ni dostopno prek spleta), a razumem, zakaj se nepoučenim opazovalcem lahko zdi, da je pravo neresno: eni so povsem prepričani, da bi Državni zbor mandat Janši moral odvzeti, razen če se s posebno utemeljitvijo ne sprejme sklepa, ki ga dopušča Zakon o poslancih, da lahko kljub statusu obsojenca Janša mandat obdrži; drugi trdijo, da ni nikakršnega dvoma o tem, da mandata sploh ni dopustno odvzeti. Kako lahko pravniki zagovarjajo tako različna stališča – mar res ne znajo prebrati, kaj piše v ustavi in zakonu?

[Mimogrede, kaj pa pravzaprav piše? Tu je nekaj najbolj relevantnih določb:

Ustava, drugi odstavek 82. člena:

»Zakon določa, kdo ne sme biti izvoljen za poslanca, ter nezdružljivost funkcije poslanca z drugimi funkcijami in dejavnostmi.«

Zakon o volitvah v Državni zbor, prvi trije odstavki 7. člena:

»Pravico voliti in biti voljen za poslanca ima državljan Republike Slovenije, ki je na dan glasovanja dopolnil osemnajst let starosti.

Ne glede na določbo prejšnjega odstavka pravice voliti in biti voljen nima državljan Republike Slovenije, ki je dopolnil osemnajst let starosti, pa mu je bila zaradi duševne bolezni, zaostalosti ali prizadetosti popolnoma odvzeta poslovna sposobnost ali podaljšana roditeljska pravica staršev ali drugih oseb čez njegovo polnoletnost ter ni sposoben razumeti pomena, namena in učinkov volitev.

Sodišče v postopku za odvzem poslovne sposobnosti ali podaljšanje roditeljske pravice čez polnoletnost posebej odloči o odvzemu pravice voliti in biti voljen.«

Zakon o poslancih, 9. člen:

»Poslancu preneha mandat:

-       če izgubi volilno pravico,

-       če postane trajno nezmožen za opravljanje funkcije,

-       če je s pravnomočno sodbo obsojen na nepogojno kazen zapora, daljšo od šest mesecev,

-     če v treh mesecih po potrditvi poslanskega mandata ne preneha opravljati dejavnosti, ki ni združljiva s funkcijo poslanca,

-     če nastopi funkcijo ali začne opravljati dejavnost, ki ni združljiva s funkcijo poslanca,

-       če odstopi.

Poslancu preneha mandat z dnem, ko državni zbor ugotovi, da so nastali razlogi iz prejšnjega odstavka.

Poslancu ne preneha mandat v primeru iz tretje alinee prvega odstavka tega člena, če državni zbor sklene, da lahko opravlja poslansko funkcijo.«]

Osnovna teza te kolumne je, da vprašanje žal res ni tako enostavno, pa čeprav se zdi, da gre po svojem bistvu za preprosto situacijo. V pravu stvari pogosto niso preproste in pričujoči zaplet je že v osnovi skrajno nelagoden. Ne samo, da je bil Janša obsojen že pred volitvami, tudi sama obsodba je kljub pravnomočnosti še vedno podvržena močni kritiki in možnosti, da bo v nadaljnjih postopkih še razveljavljena.

Tudi zaradi te spornosti nekateri pravniki svarijo pred odvzemom mandata, češ da bi bila v takih okoliščinah to še posebej nespametna poteza. Samo dejstvo, da obsojenec posega po izrednih pravnih sredstvih, sicer ne bi smelo vplivati na presojo vprašanja, ali pravna ureditev predvideva (zapoveduje ali dopušča) odvzem mandata v primeru izvoljenega obsojenca – da tudi ugledni pravniki v Janševem primeru pomislijo na ta vidik, pa je le dokaz več, da gre za težaven primer tiste vrste, o kateri govori uvodni odstavek.

Pri razmisleku o Janševem položaju se namreč prepletajo tri vprašanja, o katerih bi morali razmišljati posebej, a so v javni razpravi pogosto soodvisna: politična odgovornost Janše, njegova kazenska odgovornost v zadevi Patria in vprašanje dopustnosti (odvzema) mandata. Te vidike je treba ločiti; napačno bi bilo trditi, da je ocena Janševe politične škodljivosti sama po sebi zadosten razlog za njegovo obsodbo in za prepoved mandata. Povsem mogoče je denimo meniti, da je Janša predstavnik negativne in škodljive politike, ki bi ji morali že zdavnaj pokazati vrata, a da dokazi v zadevi Patria vsaj na prvi pogled niso onkraj vsakršnega dvoma glede utemeljenosti kazenske obsodbe, da pa ne glede na to v skladu s pravno ureditvijo kot obsojenec ne bi smel opravljati poslanske funkcije.

V tej kolumni ne bom skušal dati avtoritativnega odgovora na vprašanje mandata. Priznam pa, da je bil vzgib za njeno pisanje dvom v stališča tistih pravniških kolegov, ki trdijo, da je onkraj vsakršnega dvoma razlaga ureditve, po kateri predhodno obsojenemu izvoljencu mandata sploh ni mogoče odvzeti. Mislim, da je vprašanje vseeno težavnejše, kar bom skušal prikazati v treh korakih. Kolumna je spet zelo dolga – v duhu neke stare judovske šale lahko o tem potožite kakemu kolegu in ogorčeno dodate: »Pa še zastonj!«

1. Meje jezikovne razlage

Če prav razumem, je glavni argument »varuhov mandata« (ki naj mi oprostijo tak vzdevek za lažje naslavljanje), da bi z zakonom sicer lahko omejili pravico kandidiranja na volitvah, a ker tega zakonodajalec ni storil, ni mogoče odvzeti mandata poslancu, ki so ga volivci vedoč izvolili kljub obsojenosti. Zgoraj citirana določba 9. člena Zakona o poslancih pa da se očitno nanaša zgolj na naknadno obsodbo po tem, ko je poslanec že nastopil mandat. Če je imel obsojeni Janša pravico kandidirati, volivci pa so za njegovo obsodbo vedeli, mora imeti tudi pravico opravljati mandat.

Pravo že dolgo pozna vrsto metod razlage pravnih aktov, ki gredo onkraj jezikovne razlage, enkrat zato, ker jezikovna razlaga sama po sebi ni dovolj jasna, drugič zato, ker jezikovna razlaga brez upoštevanja konteksta in namena norme vodi v napačen ali nedopusten sklep. Prav tako pozna tudi vrsto primerov, ko so sodišča z namensko ali kako drugo razlago odločila v nasprotju z dobesedno jezikovno razlago.

Britanska sodna praksa denimo pozna primer s konca 19. stoletja (Jones v. Conway & Colwyn Bay Joint Water Suplly Board), ko je zakon odrejal služnostno pravico podjetja, ki uporabnike oskrbuje z vodo, da cevi napelje čez sosednja zemljišča, in ko bi zgolj z jezikovno razlago udejanjili Hellerjev kavelj 22: podjetje bi lahko nekoga oskrbovalo z vodo šele potem, ko bi napeljalo cevovod čez sosednje zemljišče, a to bi bilo upravičeno storiti šele potem, ko bi relevantnega uporabnika že oskrbovalo z vodo. Če bi se držali zgolj jezikovne razlage, bi lahko le skomignili z rameni: kaj moremo, če je zakonodajalec slabo spisal zakon. Naj ga popravi, pa bomo odločili drugače. Toda sodišče je v konkretni zadevi dejalo, da bi bila taka razlaga absurdna, saj oskrba z vodo ni mogoča, dokler niso napeljane cevi, zato pravica mora vključevati tudi čas prvotne napeljave cevovoda.

Še pomembnejšo sodbo iz istega časa je sprejelo Prizivno sodišče New Yorka (vrhovno sodišče te zvezne države) v zadevi Riggs v. Palmer, v kateri sta hčerki zapustnika izpodbijali oporočno dedovanje po svojem očetu, ki je veliko večino svojega premoženja z oporoko zapustil svojemu vnuku (po tretjem otroku, pokojnem sinu). Razlog je bil ta, da je vnuk, ko je slišal za oporoko in se zbal, da bi jo zapustnik pred smrtjo lahko še spremenil, svojega deda zastrupil. Medtem ko je bil po kazenskem pravu spoznan za krivega umora, pa civilno pravo ni vsebovalo prepovedi dedovanja v takem primeru. Sodišče je v sodbi poudarilo, da po dobesedni razlagi relevantna zakonodaja torej zapoveduje dedovanje po oporoki, a da to gotovo ni bil namen zakonodajalca, zakon pa je treba razlagati v skladu z namenom zakonodajalca. Takole je med drugim zapisalo:

»V Bologni so imeli zakon, ki je zapovedoval strogo kazen zoper tistega, ki je na ulici prelil kri, a je vendarle veljalo, da se ne uporablja v primeru brivca, ki je na ulici odprl žilo. V dekalogu je zapovedano, da se na sobotni dan ne sme opravljati nobeno delo, pa je z racionalno razlago zapovedi na podlagi njene zasnove nezmotljivi sodnik razsodil, da ne prepoveduje dela na ta dan v nuji, dobrodelnosti ali dobrohotnosti.

Kaj bi lahko bilo bolj nerazumno kot predvideti, da je bil zakonodajni namen splošne zakonodaje, sprejete za urejen, miren in pravičen prenos premoženja, da bi morala učinkovati v prid nekoga, ki je umoril svojega prednika, zato da bi hitro prišel do njegovega premoženja? Takšen namen je nepredstavljiv. Zato ni treba, da bi bili pretirano zaskrbljeni spričo splošnega jezika, ki ga vsebuje zakonodaja.«

To zadevo je uporabil Ronald Dworkin, da je kritiziral pravni pozitivizem in ponazoril delovanje pravnega sistema v skladu s svojo teorijo pravnega idealizma, po kateri sodniki pravna pravila vedno tolmačijo v luči pravnih načel kot drugih (višjih) gradnikov pravnega reda.

Primerov je še veliko, a naj to že zadošča za ilustracijo dveh vmesnih sklepov.

Prvič, čeprav tudi danes še obstajajo sodniki, ki trdijo, da mora razen v primeru očitne absurdnosti prevladati dobesedna razlaga zakonskega besedila, so pravni redi v 20. stoletju vse bolj začeli priznavati pomen namenske razlage in konteksta pravnih določb. Posebna britanska komisija je v svojem poročilu konec šestdesetih let denimo zapisala, da je »pomen določbe v zakonodajnem besedilu pomen, ki ga nosi v luči svojega nameravanega konteksta«.

In drugič, čeprav ta razmislek ne narekuje določene odločitve (o dopustnosti (odvzema) mandata), bi po mojem moral vsaj omajati pretirano gotovost onih, ki trdijo, da je besede »poslancu mandat preneha, če je obsojen (na določeno zaporno kazen)« onkraj vsakršnega dvoma treba razumeti kot zgolj naknadno obsodbo po nastopu mandata. Že zgolj jezikovno ta določba ni povsem nedvoumna: je »biti obsojen« opis trenutka ali stanja? Če trenutka, katerega trenutka: izreka sodbe na prvostopenjskem sodišču, vročitve sodbe, trenutka pravnomočnosti obsodbe po izčrpanju rednih pravnih sredstev? V vsakem primeru pa je nemara vendarle ni mogoče razlagati brez presoje širšega konteksta, namena zakonodajalca in upoštevanja temeljnih načel pravnega sistema.

To v bistvu že počno tako »kritiki« kot »varuhi mandata«: prvi z argumentacijo, da zakonodajalec gotovo ni imel namena delati razlike med predhodno in naknadno obsojenimi poslanci, temveč na splošno preprečiti, da bi poslansko funkcijo opravljali storilci resnejših kaznivih dejanj; drugi z argumentacijo, da bi volja volivcev morala prevladati nad vsakršno drugačno razlago ureditve.

V tem pogledu se torej razprava kreše (tudi) o teh dodatnih ravneh razlage, o ustreznem pristopu k razumevanju in razlagi prava, končno tudi o temeljnih pravnih načelih in vrednotah, na katerih sloni naša pravna (in politična) ureditev.

2. Praksa ESČP

Avtoriteta evropskih sodišč je v Sloveniji vsaj na papirju nesporna. Tako sem, priznam, pozorno prisluhnil, ko sem slišal, da naj bi nujo ohranitve mandata zapovedovala tudi sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice. V članku v sobotnem Delu je bila ta praksa povzeta in posebej izpostavljeni sodbi v zadevah Sadak in dr. proti Turčiji ter Lykourezos proti Grčiji sem si nato tudi ogledal.

Ti dve sodbi in druge navedene zadeve (ki sicer niso bile vse sodbe ESČP, kot nekoliko nerodno piše v članku) res poudarjajo pomen demokracije in s tem tudi volilne pravice, ki je urejena v 3. členu Protokola št. 1 k EKČP, a odražajo tudi dejstvo, da podobno kot vrsta drugih tudi ta pravica ni absolutna, temveč je lahko omejena, če omejitev ne poseže v bistvo pravice, če zasleduje legitimen cilj in če ni nesorazmerna. S tem pa se spet odprejo tudi vrata poligonu pravnega prerekanja o tem, ali so sodbe glede na konkretna dejstva merodajne za trenutni slovenski zaplet.

Pri zadevi Sadak in dr. proti Turčiji je bil odvzem poslanskega mandata pritožnikov dodatna posledica odločitve Ustavnega sodišča, s katero je to odredilo razpustitev njihove politične stranke zaradi očitanega ogrožanja ozemeljske celovitosti in narodne enotnosti države. Podlaga za postopek razpustitve naj bi bile izjave pritožnikov na dveh v tujini organiziranih srečanjih te stranke. Sodišče je ob presoji kršitve pasivne volilne pravice posebej poudarilo pomen svobode izražanja v primeru izvoljenih predstavnikov, nato pa presodilo, da tudi ob sprejetju predpostavke, da je nacionalni ukrep zasledoval legitimne cilje, kot je navajala turška vlada, ta ukrep zaradi izjemne teže ne bi bil sorazmeren.

V zadevi Lykourezos proti Grčiji pa je Grčija po volitvah sprejela ustavni amandma, ki je prepovedoval sočasno opravljanje funkcije poslanca in poklicne dejavnosti ter predvidel natančnejšo ureditev z zakonom, ki pa še ni bil sprejet. Pritožniku, odvetniku, je bil na podlagi amandmaja odvzet poslanski mandat, čemur je oporekal tako zaradi nejasne izvedbe ustavne prepovedi kot zaradi posega v njegova upravičena pričakovanja oziroma načelo zaupanja v pravo zaradi retroaktivne uporabe. Sodišče je ugotovilo, da je do spremembe prišlo po volitvah, da je z odvzemom mandata država posegla v pritožnikova utemeljena pričakovanja in da ni navedla nujnega razloga, ki bi lahko upravičil takojšnjo diskvalifikacijo, zaradi česar je posegla v samo bistvo volilne pravice.

Ali so okoliščine teh dveh primerov dovolj podobne vprašanju Janševega mandata, da bi brez dvoma narekovale enako odločitev? Nanašata se na drugačno dejansko stanje in v obeh primerih Sodišče ugotavlja, da bi pravica lahko bila omejena, a da državi nista izkazali prepričljivih razlogov za pravno dopustnost omejitve. Pri zadevi Sadak je poudarilo nesorazmernost ukrepa, pri zadevi Lykourezos retroaktivno uporabo na novo sprejete ureditve, pri čemer država ni dokazala nujnosti za tako takojšnjo diskvalifikacijo. V tej luči se zdi, da povsem avtomatično odločitev v teh zadevah ni mogoče prenesti na primer Janševega mandata.

Za konec tega dela pa navajam še tri nemara aktualne poudarke iz zadeve Lykourezos:

Prvič, Sodišče takole začne presojo zatrjevane kršitve 3. člena Protokola št. 1 k EKČP (ki se glasi: »Visoke pogodbene stranke se zavezujejo, da bodo izvedle v razumnih časovnih presledkih svobodne in tajne volitve, ki bodo zagotovile svobodno izražanje mnenja ljudstva pri izbiri zakonodajnih teles.«):

»Na prvi pogled se zdi, da se 3. člen Protokola št. 1 razlikuje od drugih pravic, ki jih zagotavljajo Konvencija in njeni protokoli, saj je ubeseden v jeziku obveznosti Visokih pogodbenih strank, da izvedejo volitve, ki zagotavljajo svobodno izražanje mnenja ljudstva, in ne v jeziku konkretne pravice ali svoboščine. Vendar pa je, z upoštevanjem pripravljalnih del k 3. členu Protokola št. 1 in razlage določbe v kontekstu Konvencije kot celote, Sodišče ugotovilo, da zagotavlja individualne pravice, vključno s pravico voliti in kandidirati na volitvah.«

Bi »varuhi mandata«, ki zagovarjajo zožujočo (določeno) jezikovno razlago določbe 9. člena Zakona o poslancih, pristali na tako široko razlago te določbe »v kontekstu Konvencije kot celote«? Zgolj z jezikovno razlago bi se nemara res zdelo, da ta določba ne podeljuje iztožljivih pravic posameznikov – v tradicionalnem razumevanju pravu EU bi denimo lahko trdili, da taka določba v aktu EU zaradi svoje ohlapnosti ne bi mogla imeti neposrednega učinka v nacionalnih pravnih redih. ESČP je šlo onkraj jezika. Če bi »varuhi mandata« rekli, da je njihovo stališče dosledno, saj gre v obeh primerih v prid posameznikovih pravic, bi s tem pravzaprav že potrdili, da tudi primer mandata Janše razlagajo in presojajo širše kot zgolj po besedah zakona, v luči drugih pravnih vodil pravnega sistema.

Drugič, nemara bi se zadeve Lykourezos morali bolj ustrašiti v primeru, da bi želeli nastali zaplet rešiti z zakonodajno spremembo, saj bi bilo verjetno težko utemeljiti, zakaj bi morala veljati že za obstoječe mandatno obdobje. Če bi se izkazalo, da prevlada razlaga, po kateri že obstoječi Zakon o poslancih velja tudi za tak primer predhodne, pa se zdi, da bi bila zadeva Lykourezos manj usodna.

In tretjič, ESČP v sodbi zapiše tudi tole:

»Sodišča ni prepričala navedba vlade, da je bila izpodbijana diskvalifikacija napovedana dosti pred volitvami 9. aprila 2000. Mnenje treh opozicijskih poslancev, ki so januarja 1998 izrazili svojo podporo absolutni diskvalifikaciji, po mnenju Sodišča ne zadošča za sklep, da so bili kandidati na volitvah 9. aprila 2000 in volivci z njo seznanjeni. V vsakem primeru se niti poročilo parlamentarne komisije s 30. marca 1998 niti, še manj, tisto s 23. oktobra 2000 nista sklicevala na uvedbo absolutne poklicne diskvalifikacije […]. V končni analizi Sodišče meni, da je sporna diskvalifikacija presenetila tako pritožnika kot njegove volivce v času navedenega mandata.«

Je ta odstavek bolj v podporo »varuhom« ali »kritikom mandata«? Zdi se, da Sodišče z vidika varstva svobodnih volitev – in izražene volje ljudstva – načeloma dopušča celo relevantnost vnaprejšnje napovedi kasnejše spremembe ureditve, le da v konkretni zadevi ni bilo prepričano, da je napoved res bila podana. V Janševem primeru je bilo vprašanje dopustnosti mandata, če me spomin ne vara, jasno izraženo že pred volitvami, pri čemer niti ni šlo za napoved zakonodajne spremembe, temveč spor o pravi razlagi obstoječe ureditve. Kako bi ta odstavek potemtakem vplival na varovanje izražene volje volivcev?

3. Pomen volje volivcev in druga težavna vprašanja

To je tretji del sestavljanke pravnega problema mandata Janše in nemara ključni argument varuhov mandata: češ, če je Janša lahko veljavno kandidiral na volitvah, volivci pa so vedeli, da volijo pravnomočno obsojenega kandidata, potem so jasno izrazili svojo voljo, ki je ne smemo poteptati, ker v tem primeru ne gre za nekakšno naknadno moralno nevrednost v nasprotju z zaupanjem volivcev, kakršno po taki razlagi kot edino možnost predvideva 9. člen Zakona o poslancih.

Zgoraj citirani odstavek iz sodbe ESČP v zadevi Lykourezos sicer usodnost izražene volje rahlo postavlja pod vprašaj (ob predpostavki ustrezne seznanitve z nevarnostjo odvzema mandata), a tudi če predpostavimo, da so volivci želeli poslati ravno tako pravno relevantno sporočilo, ki bi ga morali upoštevati, ne razumem povsem dometa tovrstne razlage oziroma sporočila. Če bi želeli do konca razumeti njene implikacije, bi si nemara lahko zastavili naslednja vprašanja:

- Ali taka razlaga pomeni, da bi morale mandat poslanca dobiti in obdržati tudi osebe, ki so bile že v času kandidiranja trajno nezmožne za opravljanje te funkcije? (Kar je še eden od razlogov za prenehanje mandata v 9. členu ZPos, ne pa razlog za odvzem (aktivne ali pasivne) volilne pravice.)

- Kako naj bi se Zakon o poslancih potemtakem tolmačil v primeru, ko bi do obsodbe (ali trajne nezmožnosti za opravljanje funkcije poslanca) recimo prišlo v času po volitvah, a pred konstituiranjem Državnega zbora?

- Ali taka razlaga pomeni, da bi obsojenec moral obdržati poslanski mandat tudi, če bi bil po potrditvi mandata obsojen na novo kaznivo dejanje? (Češ, saj so volivci že prej vedeli, koga volijo.) Ali pa bi v tem primeru praeter legem opravili nekakšno moralno tehtanje kazenskopravnega bremena, po katerem bi novo obsodbo (ali recimo zgolj obsodbo za hujše kaznivo dejanje oziroma na daljšo zaporno kazen) šteli za novo dejstvo, ki bi spremenilo interpretacijo glede uporabe te določbe?

- Ali to, če pretiravam, pomeni celo, da Državni zbor ne bi smel odvzeti mandata osebi, ki po potrditvi mandata ne preneha z opravljanjem nezdružljive dejavnosti, če je ta oseba to nadaljevanje opravljanja nezdružljive dejavnosti javno napovedovala že pred volitvami? (Pasivne volilne pravice zaradi tega ni izgubila, volivci pa so tudi vedeli, koga volijo.)

- Ali pa, nasprotno, je treba sklepati, da lahko volivcem pripišemo pričakovanje, da bo njihov voljeni kandidat v DZ deloval, če in dokler bo izpolnjeval pogoje za to, kar lahko vključuje tudi pogoj (ne)kaznovanosti? Tako kot volivci lahko volijo za kandidate, ki opravljajo nezdružljivo dejavnost, in jim lahko pripišemo pričakovanje, da bodo izvoljeni poslanci po potrditvi mandata s tako dejavnostjo prenehali, bi morda lahko tudi volivcem obsojencev (oziroma njihovih strank) pripisali pričakovanje, da bodo mandat opravljali le, če bo njihova obsodba v vmesnem času razveljavljena ali če bo DZ kljub temu diskrecijsko sklenil, da oseba lahko obdrži mandat.

Eden od močnejših argumentov »varuhov mandata« v povezavi z voljo ljudstva, ki ga sam sicer še nisem zasledil (čeprav verjetno po svoji krivdi), bi lahko bil ta, da že Zakon o poslancih predvideva možnost, da Državni zbor sklene, da lahko obsojeni poslanec še naprej opravlja poslansko funkcijo. V takem primeru bi lahko sklepali, da izražena volja volivcev govori v prid sprejemu takega sklepa Državnega zbora. »Kritiki mandata« bi lahko odvrnili, da je takšno pripisovanje volje spolzek teren, da poslanci že po Ustavi ne smejo biti vezani na nikakršna navodila in da bi taka razlaga volje volivcev in extremis potemtakem narekovala ali vsaj spodbujala enak sklep tudi v primeru (podobnih) kazenskih obsodb drugih poslancev po nastopu mandata.

Končno se – onkraj pravnega razmisleka – sprašujem o pravi volji volivcev Janše in volivcev nasploh. Matevž Krivic v enem svojih besedil piše, da je velika večina volivcev s svojim glasom posredno sporočila, da ne verjame v trditve o politično montiranem procesu zoper Janšo. So bile volitve res podrejene le temu vprašanju? Razumem poanto, a je nemara za odtenek preveč poenostavljena.

Kot je morda tudi odnos »Janševih« volivcev do statusa obsojenih poslancev. Glede na pomembno vlogo Janše v stranki SDS lahko kot glas podpore zanj morda res razumemo marsikateri glas v prid stranki. Vsaj teoretično pa si lahko zamislimo tudi naslednjo težavo: predstavljajmo si, da ste sami privrženec oziroma privrženka SDS, a menite, da Janša zaradi obsodbe ne bi smel biti poslanec, živite pa v okraju, kjer je kandidat SDS prav Janša. Kaj vam je storiti? Glas za SDS bo razumljen tudi kot glas v prid odločitvi, da mora biti Janša kljub obsodbi poslanec – pa čeprav je vaša dejanska želja povsem drugačna. Morate zato ostati doma? Če ta problem izpeljem do konca, ste lahko v zagati tudi, če ne živite v okraju tovrstnega obsojenca – če bi stranka komaj dosegla prag za vstop v DZ, bi k prepričanju o »volji volivcev« glede nastopa mandata obsojenega kandidata lahko vaš glas spet usodno prispeval tudi v primeru, ko bi ga dali v okraju s povsem drugim kandidatom iste stranke, pri čemer bi si še oddahnili, da vam ni bilo treba izbirati med podporo stranki in odporom do tega kandidata.

4. Sklepno

Kolumna je že tako dolga, da jo kaže še malo podaljšati in povzeti zgornje ugotovitve. Kot sem zapisal že na začetku, povsem dokončnega odgovora na vsa vprašanja tu niti ne želim dati, čeprav ste tisti trije bralci, ki ste se prebili do konca, gotovo opazili, v katero smer se nagibam.

Prvič in najpomembnejše, zakonsko določbo o prenehanju mandata obsojenega poslanca je treba brati v kontekstu zakona v celoti in v skladu z zakonodajnim namenom. V tem oziru se mi zdi namen jasen: zakonodajalec je ocenil, da na dlje časa trajajočo zaporno kazen obsojena oseba praviloma ne more opravljati poslanske funkcije, ravno tako kot je ne more opravljati oseba, ki je trajno nezmožna za opravljanje te funkcije. Pri pisanju člena morda ni imel pred očmi možnosti, da bi take osebe že (uspešno) kandidirale, toda a priori to ne izključuje možnosti razlage, da se določba nanaša tudi na take primere. Kot je zapisalo ameriško sodišče v zgoraj omenjeni zadevi Riggs v. Palmer:

»Namen zakonodajalcev je bil, da obdarjenci v oporoki dobijo premoženje, ki jim je naklonjeno. Nikoli pa njihov namen ne bi mogel biti ta, da bi imel koristi od oporoke obdarjenec, ki umori oporočitelja, da bi s tem zagotovil njeno učinkovanje. Če bi tak primer imeli v mislih in če bi šteli za nujno, da zakon vsebuje ustrezno določbo tudi za tak primer, ne moremo dvomiti, da bi jo dodali. Znano razlagalno pravilo je, da je tisto, kar je znotraj namena zakonodajalcev, ravno toliko vsebovano v zakonu, kot če bi izhajalo iz črk zakona; in da tisto, kar je znotraj črk zakona, ni vsebovano v zakonu, če ni znotraj namena zakonodajalcev.«

Drugič, vsaj prima facie citirani sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice ne kažeta očitne prepovedi odvzema Janševega mandata. Načeloma obe dopuščata možnost (naknadne) omejitve pasivne volilne pravice, kadar je omejitev utemeljena z legitimnim ciljem in sorazmerna. V zadevi se sicer nisem posebej poglabljal, a na podlagi obrazložitve sodb ne vidim razloga, zakaj bi ESČP oporekalo legitimnosti in sorazmernosti zakonske ureditve, po kateri bi obsojencem prenehal mandat ne glede na čas sprejetja (ali pravnomočnosti) obsodbe. Da obsojencu potemtakem ni že vnaprej odvzeta pasivna volilna pravica, pa lahko utemeljuje zakonsko predvidena možnost, da Državni zbor sklene, da kljub obsodbi taka oseba lahko opravlja poslansko funkcijo. Če bi sprejeli razlago pod prvo točko, torej ta po mojem mnenju najverjetneje ne bi bila v nasprotju s prakso ESČP.

In tretjič, po mojem mnenju tudi volja volivcev ne more pomeniti avtomatične izjeme od uporabe določb Zakona o poslancih o prenehanju mandata. Če volivcem že pripisujemo sprejem informirane odločitve, bi v tem primeru lahko šteli, da je informirana odločitev vsebovala tudi možnost (ali celo željo) odvisnosti Janševe poslanske funkcije od razveljavitve njegove obsodbe ali posebnega sklepa Državnega zbora. V tem duhu je mogoče brati tudi zgoraj navedeni odlomek iz citirane sodbe ESČP v zadevi Lykourezos.

Upam, da vam je kolumna dala misliti in vprašanje o dopustnosti (odvzema) poslanskega mandata dodatno osvetlila, v vsakem primeru pa prikazala, zakaj vprašanje še zdaleč ni tako enostavno, kot bi se dalo slutiti po nekaterih bolj odločnih izjavah pravniških kolegov. Zato se bosta tako pravo kot politika morala še nekaj časa ukvarjati tudi s tem nesrečnim zapletom.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.