c S
De facto ali Švicarji verjamejo v povezovanje 16.06.2014 Spomnim se pripovedovanja o nekem odvetniku, h kateremu so stranke včasih prišle na daljše konzultacije o kakem pravnem vprašanju in se nato začudile, ko jih je prosil za plačilo: »Zakaj da bi plačali? Saj ste samo povedali, kako je!« (Upam, da te anekdote še nisem zapisal, a je kar primerna iztočnica za današnjo kolumno.)

V pravni teoriji in praksi je od nekdaj veliko pozornosti namenjeno dejanskemu. De facto ima veliko moč. Na eni strani se zdi kot pomembno dopolnilo pretirano črkobralstva pravnih besedil, s pomočjo katerega suhoparna besedila s papirja prelivamo v smiselno razlago ali razumevanje prakse, pa tudi nujni predpogoj za smiselno poslanstvo pravne doktrine, ki lahko svoje delo opravlja le ob polnem poznavanju dejstev: factum je podlaga za ius. To velja tako za pravno filozofijo – šele po dognanju vseh relevantnih dejstev lahko vzleti Minervina sova, je dobro stoletje nazaj zapisal nek avtor – kot za pravno prakso.

Na drugi strani pa dejstva včasih zahtevajo ustrezno pravno pripoznanje. Tako sem denimo nedavno prebiral zapis v neki ameriški pravni reviji še iz devetnajstega stoletja o de facto ženi, ki da ji gredo enake pravice kot alternativni različici de iure. (To sem si zapomnil kot manjše presenečenje ob dejstvu, da sem malo pred tem prebiral sodbo nekega angleškega sodišča iz leta 1950 o razlagi pojma »družina«, češ da bi bila razlaga, po kateri bi se pojem nanašal tudi na zunajzakonsko skupnost, »zloraba angleškega jezika«. Danes so take »zunajzakonske« de facto skupnosti brez resnejših pridržkov priznane marsikje po svetu.)

Podobno kot v zasebnem svetu tudi v poslovnem marsikatera pravna ureditev pozna tudi razlikovanje med de iure in de facto direktorji (pri čemer je slednje potrebno še nadalje ločevati od direktorjev v senci). (De facto direktor je oseba, ki opravlja naloge direktorja, ne da bi bila na to mesto (veljavno) formalno imenovana.) Končno isto načelo velja celo za pravne osebe same – nekateri pravni sistemi poznajo de facto gospodarske družbe, družbe, ki so se v dobri veri poskušale, a ne uspele veljavno registrirati kot take.

V vseh takih primerih bo pravni red iskal pravo mero za uveljavljanje takih dejanskih stanj. Nekaj podobnega navsezadnje velja tudi za samo delovanje pravnega reda, denimo v razmisleku, ali sistem sodne presoje v določenem pravnem redu (npr. EU, WTO ali določene države) temelji na de iure ali neke vrste de facto precedenčnem sistemu.

Posebej močno je pomen dejanskosti razvit v mednarodnem javnem pravu, katerega pomembni gradnik je tudi načelo učinkovitosti, ki lahko zahteva pravno spoštovanje dejanskega stanja. Tako denimo poznamo de facto državne oblasti (menda se je moderni koncept prek sodišč začel oblikovati že v 15. stoletju, ko sta se v dolgotrajni vojni na angleškem prestolu izmenjevali konkurenčni vladarski hiši) in šibkejše de facto režime (ki izvajajo določen nadzor, a ne nad celotnim državnim ozemljem) ter krepkejše de facto države (ki vsebujejo vse značilnosti države, a niso dosegle ustreznega mednarodnega priznanja). Pa tudi de facto begunce, de facto prebivalstvo in de facto meje. Tako je tudi v slovenski pravni skupnosti nedavno zažarel pomen načela uti possidetis de facto, ki naj bi bil usoden za določitev morske meje med Slovenijo in Hrvaško.

Kot kažejo zgornji primeri, je dejanskost vez med življenjem in pravom. To lepo odraža tudi Schumanova deklaracija, ideološki temelj predhodnic današnje Evropske unije, po kateri Evrope ni moč zgraditi na mah, ampak prek konkretnih dosežkov, ki najprej ustvarjajo dejansko solidarnost med njenimi narodi.

Kolikor je do solidarnosti že prišlo, je sedaj vsekakor na preizkušnji v Švici – državi, ki se resda v želji po nevtralni samostojnosti vztrajno otepa pretesnih povezav s svojimi evropskimi sosedami, a ki vendarle že zaradi svojega geografskega položaja mora in želi z njimi sobivati (kar vključuje tudi vrsto dogovorov o trgovanju in gibanju oseb) in ki je nedvomno vsaj v širšem smislu del teh narodov Evrope. Kot se morda spomnite, so Švicarji namreč februarja letos na referendumu (s tesno večino) izglasovali uvedbo kvot na priseljevanje iz držav članic EU. To pa je tezo de facto solidarnosti postavilo pod zelo neroden vprašaj, ki obenem tudi ni v skladu z mednarodno obveznostjo Švice, kot izhaja iz sporazuma z EU o prostem gibanju oseb.

V zadnjih dneh pa prebiram o novih zapletih in pobudah razlikovanja med de iure in de facto. Švicarska vlada je menda uradno priznala, da je rezultat referenduma res v nasprotju s sporazumom z EU, a si obenem močno prizadeva, da bi Švica vseeno lahko sodelovala v Obzorju 2020, novem okvirnem programu EU za financiranje raziskovanja, iz katerega si je Švica v skladu s programom sodelovanja pri raziskovanju nadejala prejeti slabi dve milijardi evrov, a je Komisija njeno sodelovanje zaradi kršitve sporazuma suspendirala.

De iure ni pomislekov: kot nas že dolgo uči mednarodno javno pravo, se države ne morejo sklicevati na notranjepravne razloge (denimo referendumsko voljo ljudstva) za opravičevanje kršitev svojih mednarodnopravnih obveznosti, kot tudi švicarske oblasti same resignirano trdijo, da po referendumu nimajo možnosti za sklenitev sporazuma o prostem gibanju s Hrvaško, najnovejšo članico EU.

Zato Švicarji iščejo rešitev v de facto: Hrvaška je kot zasilno rešitev dobila nekakšen de facto sporazum (ki nima pravno obvezujoče moči), švicarski raziskovalci pa da bi lahko bili de facto vključeni v financiranje programa Obzorje 2020. (Navsezadnje je prav verjetno, da so bolj svetovljanski švicarski raziskovalci vsi po vrsti glasovali proti uvedbi kvot, le da jih je premalo za vpliv na izid referenduma. Na neki ne preveč posrečeni ravni bi to celo lahko razumeli kot argument v prid povečanju raziskovalnih sredstev zanje, ne v prid ukinjanju.)

V takem primeru bi pravni in siceršnji komentatorji spet razmišljali o pomenu razlik med de iure in de facto. Med njimi bi pikri člani raziskovalne skupnosti iz kake vzhodnoevropske države lahko celo pripomnili, da sodelovanje de iure pomeni, da absolutno šteješ med uradne naslovnike programa, a najverjetneje ne boš izbran za financirano izvedbo pomembnejših raziskav, medtem ko sodelovanje de facto pomeni, da morda ne šteješ med posebej nagovorjene naslovnike programa, a vendarle dobiš denar za raziskovanje. Ja, včasih je de facto vsekakor boljše kot de iure.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.