c S
Novi izzivi državljanstva: Identiteta, lojalnost in diaspora 16.09.2009 Zakaj je pomembno, kje in kdaj se je rodil Obama? Koliko je res Ircev med nami? In kaj imajo z vsem tem Sopranovi?
Kljub naslovu tokratna kolumna verjetno ne bo zanimiva za vse ljubitelje ameriških predsednikov, zelene barve ali televizijskih serij, temveč predvsem za tiste, ki jih zanima problematika državljanstva. A glede na zadnje razvojne dogodke je prav verjetno, da ste – če že ne po poklicni in teoretični, vsaj po praktični plati – med temi tudi vi.

Skupaj s posamezniki so se v novem prepletenem svetu znašle tudi države. Formalno zatrjevano politično suverenost izpodriva stvarnost gospodarske soodvisnosti, z loščenjem nacionalne države pa se vse bolj razkriva plast večnarodnosti njenih državljanov. Koliko je denimo v evropskih državah še posameznikov, ki imajo vezi z izključno eno državo? Zase sem že mislil, da sem tak – pa se lahko kmalu izkaže, da sem se motil.

To kolumno pišem na Dunaju, še skoraj sredi delavnice Sveta Evrope o spremembah na področju državljanstva, ki jih narekujejo globalizacija in novi časi, na kateri s(m)o med drugim predstavniki dvajsetih držav članic Sveta Evrope in peščica teoretikov poročali o zadnjih novostih državnih ureditev ali primerjalnopravnih študij. Včasih je kdo v sproščenem »ekspertnem« vzdušju povedal skoraj več, kot pa bi želel javno priznati, vsekakor pa smo dobili nekaj zanimivih poudarkov iz nacionalnih ureditev.

V splošnem se mi zdi pomenljivo in morda skoraj najbolj povedno, da so mnoge države udeleženke, med katerimi so bile večinoma tradicionalne države imigracije, začela vse bolj razmišljati tudi o lastni emigraciji oziroma želji po ohranjanju stikov z lastno diasporo. Tudi zato jih nemara vse več sprejema možnost dvojnega (oziroma večkratnega) državljanstva, tako da jih med drugim v zadnjih letih vse več odpovedalo konvencijo iz leta 1963, ki je bila namenjena prav preprečevanju nastanka večkratnega državljanstva – ta konvencija ima le še štiri oziroma tri trdne pogodbenice (Avstrijo, Dansko in Norveško ter formalno Nizozemsko).

Še zanimivejši so poskusi držav, da bi nekako ohranile stik s svojo diasporo. Irska ocenjuje, da je po svetu približno 70 milijonov ljudi, ki se razglašajo za Irce oziroma ljudi irskega porekla, od tega krepka večina v ZDA. (Številka je še bolj povedna, če jo primerjamo z dobrimi štirimi (če štejemo le Republiko Irsko) ali šestimi (če ji prištejemo še Severno Irsko) milijoni »domačega« prebivalstva.)

Prav ameriška irska diaspora je v veliki meri pripomogla h gospodarskemu preporodu Irske v preteklih desetletjih, v zadnjem času pa naj bi predstavniki irske skupnosti v ZDA dobili občutek, da Irska te njihove pomoči in vezi z domovino ne ceni ali spodbuja dovolj. Irska jim državljanstva ravno ne more ponuditi (in ga morda nekateri niti ne bi želeli), a občutek povezanosti bi rada ohranila, zato v vladi razmišljajo, da bi vsem potomcem irskih prednikov podelili poseben certifikat irskega porekla.

Prek razprave se je pokazalo, da je razmislek o tem res še v povojih in daleč od formalnega predloga, tako da ni jasno, katere konkretne ugodnosti bi nosilec takega certifikata dobil, pa tudi ne, kako daleč v preteklost lahko segajo njegove irske korenine, da je še vedno upravičen do njega. Menda je ključno, da je vez mogoče dokazati, kar naj bi izključevalo možnost dokazovanja prednikov iz 16. stoletja. (Če vas je slučajno zanimalo.)

Podobne statuse, ki so podobni neki okleščeni različici državljanstva ali vsaj lajšajo pot do njega, poznajo tudi druge države, med drugimi denimo naša sosednja Madžarska, ki je nedavno klonila tudi v tem smislu, da se lahko otroci z večkratnim državljanstvom uradno registrirajo tudi na način in z imeni, ki jih dopušča zakonodaje drugega državljanstva (denimo s sedemnajstimi osebnimi imeni, čeprav madžarska zakonodaja sicer dopušča največ dve).

Končno pa naj bi podobno razmišljala tudi Italija, saj naj bi po svetu živelo približno 60 milijonov potomcev italijanskih prednikov in približno polovica naj bi bila to sposobna tudi dokazati. V italijanskem primeru naj bi bili ti neizpodbitni potomci nosilci nekakšnega »latentnega« državljanstva, ki naj bi ga bilo moč »oživiti«, kar je v letih od 1998 do 2007 storilo 800.000 tovrstnih »latentnih« Italijanov. Moram priznati, da ne vem, kako dolgo nazaj naj bi lahko šla vez v tem primeru, tako da ob lastni italijanski vezi, ki sega v leto 1846, niti ne bom začel razmišljati o tem, zakaj bi si italijanskega državljanstva sploh želel.

Seveda ob tem številne države še vedno vztrajajo tudi pri težko opredeljivi lojalnosti kot vsaj simbolni predpostavki državljanstva. Irska, ki je denimo ne moti dvojno državljanstvo, do katerega bi z naturalizacijo prišel priseljenec na Irskem, bi taistemu priseljencu že podeljeno državljanstvo odvzela, če bi se naknadno preselil nekam drugam in »priposestvoval« še tretje državljanstvo, saj naj bi s tem izdal, da njegova »lojalnost« do gostoljubne Irske, v kateri naj bi si izoblikoval svoje novo trajno življenje, očitno ni bila pristna. Podobni pomisleki lojalnosti Avstrijo in Dansko odvračajo od tega, da bi sploh sprejeli možnost večkratnega državljanstva.

Države se nasploh taki ideji pripadnosti in lojalnosti težko odrečejo, kar denimo dokazuje tudi vroča (pa čeprav iz trte izvita) razprava o tem, kje točno se je rodil Barack Obama in ali so bili Havaji v času njegovega rojstva že ameriška zvezna država. Lojalnost se zdi pomembna, pa čeprav je ni mogoče povsem objektivno opredeliti ali dokazovati: če pomislimo onkraj simbolike, je določanje »lojalnosti« po kraju rojstva ali formalnem posedovanju državljanstva vsaj zelo pomanjkljiva, če ne že povsem zgrešena taktika.

A vendarle: če ste slučajno portugalsko govoreči potomec italijanskih prednikov s ščepcem irskega porekla, ki se je rodil v ZDA, potem ste seveda v prvi vrsti na najboljši poti, da z ameriškim državljanstvom postanete ameriški predsednik, poleg tega pa se boste lahko zlahka preselili na Portugalsko in tam dobili dovoljenje za bivanje, ponosno nosili »certifikat irskega porekla« in uživali ob spoznanju, da ste tudi »latentni« Italijan. Pa naj vas ne skrbi, če boste po spletu naključij končali v starševskem partnerstvu s potomko ali potomcem kake ogrsko-nemške kraljevske družine – tudi na Madžarskem bodo otroci lahko registrirani z imeni, ki jih zahtevajo njeni oziroma njegovi plemiški običaji ali kakšno vaše zahtevnejše državljanstvo.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.