c S
O(b) spreminjanju pravniškega državnega izpita 19.08.2009 Verjetno ima marsikateri pravnik svoje mnenje, kaj bi bilo treba spremeniti glede vsebinskega obsega in načina opravljanja pravosodnega izpita. Tu povzemam mnenje enega izmed mlajših profesorskih kolegov.



Omenjeni tako med drugim piše:

»[P]redlagati želim bolj skromno reformo. Člani pravosodnih izpitnih komisij […] bi morali tudi sami vsako leto opraviti pravosodni izpit in na njem doseči enako zadostno oceno, kot jo zahtevajo od običajnih izpitnih kandidatov. Vsi, ki bi na izpitu padli, bi morali biti nemudoma razrešeni s svojih položajev, njihov padec pa javno razglašen. […] Opravljanje teh funkcij pa bi jim moralo biti prepovedano, dokler ne bi – ja, ste uganili – ponovno opravljali in opravili izpita.

Konec koncev, če pravosodni izpit pokriva vsebino, ki naj bi jo poznal vsak pravnik, ki dela v pravosodju, potem bi jo gotovo morali poznati tudi [tisti, ki vodijo] opravljanje izpita. Če ne, kako so potem sploh lahko usposobljeni za opravljanje svojih funkcij? Gotovo ne more kot opravičilo šteti dejstvo, da so jo poznali takrat, ko so sami opravljali izpit, od tedaj pa nato pozabili. Kako naj se stranka zanese na pravnika, ki ne obvlada osnovnih strokovnih znanj, pa četudi jih je poznal pred leti?

Seveda bi redki, če sploh kateri [izvajalci izpita] pravosodni izpit opravili brez obsežnejšega dodatnega študija (nekateri bi morda padli tudi po njem). Temu je tako, ker, kot ve vsakdo, kdor je kadarkoli opravljal pravosodni izpit, preverjajo poznavanje tisočerih zastarelih pravnih pravil, ki jih zgolj majhna manjšina pravnih praktikov sploh kadarkoli uporablja. Ta vsebina ni vključena v izpit zato, ker brez njenega poznavanja ne bi mogli biti sposobni pravniki. Tam je zato, da oteži možnosti za uspešno opravljanje izpita in s tem zmanjša konkurenco trenutnim članom [kluba pravnikov s pravosodnim izpitom] (ljudem, katerih predstavniki, in ne naključno, nadzirajo postopek pravosodnega izpita […]). V bistvu pravosodni izpit zapira vrata potencialnim pravnikom, ki so slabi pri pomnjenju ali ki niso imeli časa in denarja, da bi si privoščili tečaj za pripravo na izpit ali več tednov posvetili pripravi na izpit.«


Priznam, da me zanima, kako dolgo ste potrebovali, preden ste ugotovili, da gre seveda za ameriškega profesorja prava, ki je citirano besedilo zapisal o opravljanju pravosodnega izpita v ameriških zveznih državah, in ne morda za kakega mlajšega kolega z ljubljanske Pravne fakultete (ali morda celo prikrito mene samega), ki bi razmišljal o slovenski ureditvi. Ga je izdala misel o tem, da člani izpitnih komisij morda sami ne bi opravili izpita, ali da izpit preverja tisočera zastarela pravila, ali pa morda šele kaj bolj pri koncu, denimo nejevera o obstoju »tečajev za pripravo na izpit« (le kje so?) ali celo o dejstvu, da zapis govori o tednih in ne o mesecih priprave na izpit?

Kakorkoli že – res je, to je zapis Ilye Somina, ki ga v nekoliko daljši obliki in s komentarji lahko najdete na tej spletni strani. V preteklih tednih so ameriški diplomanti namreč – takoj po diplomi na katerikoli izmed pravnih fakultet – trumoma opravljali pravosodne izpite v različnih ameriških zveznih državah, še prej pa, če so si to le lahko privoščili ali če so jim to ugodnost plačali bodoči delodajalci, obiskovali še šesttedenske intenzivne tečaje za pripravo na pravosodni izpit, v okviru katerih s pomočjo fakultetnih profesorjev, pogosto v obliki televizijskega ogleda vnaprej posnetih predavanj, kandidati obdelajo vseh šest poglavitnih področij pravosodnega izpita in več sto testnih vprašanj. Ja, tako je: mnogi ameriški pravniki junija diplomirajo, avgusta pa so že polnopravni člani odvetniških zbornic posameznih zveznih držav. Prav vsebina izpita, ki res nima posebno tesne vezi z opravljenim študijem, pa je tisto, kar je v citiranem besedilu kot že mnogi pred njim kritiziral Ilya Somin.

Ob tem sem se spomnil tudi na to, kako sem nekoč prebiral o zgodovini pravnega izobraževanja v ZDA. Te danes slovijo po najprestižnejših pravnih fakultetah na svetu, nekoč pa se je v ameriških kolonijah izobraževanje odvijalo predvsem v smislu neformalnih pripravništev pri že uveljavljenih pravnikih, pri čemer je bilo običajno potrebnih štiri do sedem let pripravništva za izpit, a je lahko vse skupaj vzelo tudi dosti manj. Alexander Hamilton, eden od tvorcev ameriške ustavnosti, je denimo opravil le pet mesecev samouka pred izpitom za sprejem v odvetniško zbornico zaradi posebne olajšave za veterane osamosvojitvenega boja, John Marshall, morda najznamenitejši ameriški vrhovni sodnik, ki je postavil temelje neodvisnemu ustavnemu sodstvu kot enakovredni veji oblasti, pa je študiral zgolj dva ali tri mesece, preden je lahko začel s prakso na priporočilo guvernerja Jeffersona.

In še kot ena zanimivost: v Virginiji tudi danes za opravljanje pravniškega poklica ni nujno potrebna formalna univerzitetna izobrazba pravne smeri. Kandidati za opravljanje pravosodnega izpita lahko šolanje na pravni fakulteti (ki v ZDA kot poklicna šola tako ali tako vedno sledi dodiplomskemu izobraževanju katerekoli smeri) nadomestijo tudi z usposabljanjem v odvetniški pisarni ali celo pri upokojenem sodniku, če je to usposabljanje le obsegalo vsaj osemnajst ur na teden in vsaj štirideset tednov na leto v obdobju vsaj treh let.

Poanta daljšega citata z začetka te kolumne seveda ni, da bi želel kazati na popolno podobnost ameriške in slovenske izkušnje z opravljanjem pravosodnega izpita. Kot je nemara očitno iz prejšnjih odstavkov, sta izkušnji močno drugačni – a vendar se v obeh primerih pravna srenja vedno znova sooča z dejstvom, da obstoječa oblika pravosodnega izpita morda ni optimalna. Tako ni nemara nobeno presenečenje, da nas nekaj podobnega zopet čaka tudi v Sloveniji.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.