V prejšnji kolumni sem začel razpravo o anonimizaciji sodb, ki je nedavno prišla v ospredje prek spora med Informacijsko pooblaščenko Nat… khm… N. P. M. in poslancem Z. J. Tam sem se posvetil predvsem vprašanju, ali je anonimizacija sodb v slovenski ureditvi kje izrecno in neposredno urejena, ter prišel do sklepa, da v splošnem ne.
V tem primeru nam ostane le še ta možnost (in potreba), da vprašanje anonimizacije rešimo z uporabo splošnejših načel, ki se nanašajo na zasebnost in obdelavo osebnih podatkov. Navsezadnje, če sprejmemo stališče (h kateremu se bom sicer še vrnil spodaj), da gre pri objavi imen iz sodbe za obdelavo osebnih podatkov, potem bi bilo mogoče zagovarjati stališče, da pravzaprav sploh ne bi smeli razmišljati o tem, ali kaj zahteva anonimizacijo sodb, saj bi glede na načelno nedopustnost v informacijsko zasebnost posameznika ta morala biti pravilo, temveč raje o tem, ali obstaja zakonska podlaga, ki objavo imen v tem primeru izjemoma dopušča. Če ni posebnega zakona, ki bi dovoljeval objavo, potemtakem ta ne bi bila mogoča.
Do podobnega stališča bi lahko celo prišli tudi z drugega konca. Sodba, ki jo sodišče izda pri opravljanju svojega rednega dela, je vsekakor informacija javnega značaja in zanjo načeloma velja temeljno načelo prostega dostopa iz 5. člena ZDIJZ. Izjeme so urejene v 6. členu, med drugim v primeru, da gre za »osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov«. Pa smo nazaj pri določbah ZVOP-1.
Toda to seveda ni vsa zgodba. Tako pravica dostopa do informacij javnega značaja kot varstvo osebnih podatkov imata svoje korenine seveda v ustavnih določbah o temeljnih človekovih pravicah (v drugem odstavku 39. člena in 38. členu), poleg njiju pa ustava /v 35. členu) varuje še nedotakljivost posameznikove zasebnosti in njegovih osebnostnih pravic. Vendar pa ustava prav tako vsebuje tudi temeljno načelo javnosti sojenja iz 24. člena kot nadaljnje zagotovilo pravice do poštenega sojenja iz 23. člena in enakega varstva iz 22. člena.
Torej gre, tudi če odločamo na ravni ustavnih pravic, pri vprašanju anonimizacije sodb v bistvu za kolizijo različnih ustavnih načel: načela javnosti sojenja in dostopa do informacij javnega značaja na eni in varstva zasebnosti ter osebnih podatkov na drugi strani. V primeru take kolizije pa bi bilo zmotno, če bi avtomatično že vnaprej dajali prednost enemu izmed teh načel ali iz njega izvedene zakonske ureditve. V skladu s prevladujočim mnenjem v pravni teoriji in ustavnosodno doktrino je v primeru kolizije dveh načel treba izvesti tehtanje teh načel oziroma omejitev obeh, tako da z izvrševanjem enega ne pride do prekomernega posega v drugega.
Ustavno sodišče je o tem pred nekaj leti denimo odločalo v zadevi, v kateri je tehtalo med svobodo izražanja in svobodo umetniškega ustvarjanja na eni ter varstvom osebnostnih pravic na drugi strani. Ob tem je razveljavilo sodbe nižjih sodišč, ker tega tehtanja niso (pravilno) izvedla:
»13. Kot je razvidno, je sodišče prve stopnje izhajalo iz predpostavke, da se je pritožnik kot avtor knjige, ki naj bi pomenila "nekakšno kroniko", žaljivo izrazil o tožniku, čeprav je bilo iz besedila spornega odlomka, ki je bil naveden v tožbi, razvidno, da gre za pripoved literarnega lika o intervenciji policista, v katerem se je zaradi vzdevka "Petarda" prepoznal tožnik. Višje in Vrhovno sodišče sta nato ugotovili, da gre v obravnavanem primeru za kolizijo med pravico do varstva časti in dobrega imena ter pravico do svobode izražanja, in da je treba to kolizijo rešiti s pomočjo tehtanja med obema ustavnima pravicama. Vendar iz razlogov, s katerimi sta utemeljili svojo odločitev, ne izhaja, da bi to zahtevo upoštevali in tehtanje dejansko izvedli. Odločitev namreč temelji na stališču, da se mora tudi v primeru, če gre za literarno delo, avtorjeva pravica umakniti, čim se nekdo v njem prepozna in se zaradi opisa čuti prizadetega. Iz tega je razvidno, da so sodišča prekomerno zavarovala tožnikovo pravico do časti in dobrega imena, avtorjevo pravico do svobode umetniškega izražanja pa izključila iz obravnavanja. To ni v skladu z zahtevo, da je treba v primeru kolizije dveh ustavnih pravic med njima vzpostaviti ustrezno ravnovesje, zato je stališče, na katerem temeljijo izpodbijane sodbe, v neskladju s pravico do svobode umetniškega ustvarjanja iz 59. člena Ustave.«
Med ustavnimi pravicami je treba izvesti tehtanje in nobena avtomatično ne prevlada nad drugimi. To je enostavno stališče, a vendar v praksi sem ter tja (kot kažejo tudi sodbe, ki jih je v omenjeni zadevi razveljavilo ustavno sodišče) povzroča težave. Tako denimo varstvo osebnih podatkov ni krovno načelo, ki bi prevladalo nad vsemi drugimi. Čeprav se včasih zdi, da Informacijska pooblaščenka sama zastopa tako stališče, očitno tudi sama opravlja tovrstno tehtanje – kako bi si sicer razlagali odločitev, da kljub naknadni anonimizaciji sodb, objavljenih na njenih spletnih straneh, v njih pusti imena novinarjev, češ da nastopajo v profesionalnem svojstvu, saj take izjeme ZVOP-1 sam ne predvideva.
Podobno tehtanje je v kontekstu evropskega prava (ki pozna podobno razmerje med dostopom do dokumentov in varstvom osebnih podatkov) opravljalo tudi že luksemburško sodstvo. V zadevi T-194/04 Bavarian Lager je Sodišče prve stopnje tako denimo odločilo, da Komisija iz dokumenta o nekem sestanku, za katerega je zaprosilo prizadeto podjetje, ne sme črtati imen oseb, ki so na sestanku nastopale kot predstavniki določenega združenja in ne v svojem imenu:
»117. Poleg tega je treba opozoriti, da je treba izjeme od načela dostopa do dokumentov razlagati restriktivno. Izjema, določena v členu 4(1)(b) Uredbe št. 1049/2001, se nanaša le na osebne podatke, ki lahko dejansko in resnično ogrozijo spoštovanje zasebnosti in integritete posameznika.
118. Prav tako je treba poudariti, da dejstvo, da je pojem „zasebnosti“ v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice širok in da je lahko pravica do varstva osebnih podatkov eden od vidikov pravice do varovanja zasebnosti […], ne pomeni, da vsi osebni podatki nujno sodijo v pojem „zasebnosti“.
119. A fortiori vsi osebni podatki niso taki, da bi lahko ogrožali zasebnost posameznika. […]«
Razmerje med varstvom osebnih podatkov in splošnejšim pojmom varstva zasebnosti je sicer prav tako nerodno vprašanje, ki nemara zahteva posebno kolumno. Tudi ob najboljših namenih namreč lahko pretiravamo pri opredeljevanju meja, do katerih gre pri določenem ravnanju za obdelovanje oziroma za zbirko osebnih podatkov, kdaj pa, tudi če gre za sporno ravnanje, (le) za splošno vprašanje zasebnosti. Morda o tem več kdaj drugič.
Res pa je, da je prav ob zavesti za varstvo osebnih podatkov marsikje prišlo tudi do pozivov, da bi tako ali drugače omejili dostop do osebnih podatkov strank sodnih postopkov. Pogosto je razlog za tovrstne pozive sorazmerno enostaven dostop do sodnih besedil prek spleta. Državna komisija za informatiko in svoboščine (CNIL) je v Franciji tovrstno priporočilo, naj sodišča anonimizirajo navedbe o imenih in naslovih strank ter prič v postopku, dala že leta 2001 in nato leta 2006 sprejela poročilo o vpeljanih spremembah, v katerem je omenjala podobne ureditve v več drugih evropskih državah. Podobno je leta 2008 anonimizacijo sodb zaradi dostopanja do njih prek spleta predlagala Pooblaščenka za zasebnost v Kanadi in prejela mešan odziv. Istega leta je New York Times objavil tudi kritičen članek o novi bazi, ki uporabnikom brezplačno omogoča iskanje po kazenskih registrih vseh zveznih držav. Brezplačna registracija za branje članka bo za kakega bralca morda pretirana ovira, zato pa si lahko brez težav ogledate – in po želji uporabite – spletno stran samo.
Prav slednji primer morda najbolje pokaže, zakaj nas ideja prostega dostopa do vseh imen strank v sodnih postopkih lahko zmoti. Obenem pa nemara pokaže tudi smiselnost posebnega varstva ob pripravi morebitnih zbirk osebnih podatkov. Ameriški primer govori o dejanski (čeprav baje površni in pomanjkljivi) ter obsežni zbirki podatkov – pri kateri bi se denimo v evropskem kontekstu lahko postavilo tudi vedno sporno vprašanje spremembe namena zbiranja podatkov – ki uporabnikom omogoča iskanje po bazi in enostavno pridobivanje večje količine obdelanih podatkov. Gotovo gre tukaj za nekaj povsem drugega kot pa recimo za mladostnika, ki na svoji strani Facebooka objavi spotakljivo sliko svojih prijateljev in pod njo napiše njihova imena. To še ne pomeni, da ni kršil njihovih osebnostnih pravic in morda lahko civilno odgovarja, težko pa verjamem, da je s tem sestavil zbirko osebnih podatkov.
Do česa nas je vse povedano pripeljalo? Do povsem enoznačnega odgovora ne: vsekakor pa se mi zdi dokaj jasno, da z interesom varstva osebnih podatkov ne bi smeli povsem in avtomatično povoziti načela javnosti sojenja. Slednje je po svoji naravi zelo pomembno kot garant poštenega sojenja; res pa morda ni potrebe za takšnimi bazami, kot je tista ameriška, kjer bi v iskalnik vpisali ime sodelavca ali prijatelja in mu potem kvarili kosilo z zbadljivkami na račun njegovih preteklih sodnih postopkov in kazni za napačno parkiranje. Natančno mejo pa bo (oziroma bi) pri tem nemara moral postaviti zakonodajalec, v postopku, v katerem bo s svojimi stališči in zdaj nekoliko bogatejšimi izkušnjami nastopal tudi poslanec Z. J.
P.S. Najbolj zainteresirani pa si lahko za bonus ogledate še to policijsko poročilo o nedavni aretaciji harvardskega profesorja (ne s pravne šole) in uporabljeno metodo anonimizacije v njem.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
