c S
Anonimiziranje sodb in obdelava osebnih podatkov (1) 08.07.2009 Vsake toliko se mi ob branju »pravnih« novic porodijo »laična« vprašanja o (slovenski) pravni ureditvi. Kot denimo, kako je, pravzaprav, v resnici z anonimiziranjem sodb? Ali pa, kaj dejansko predstavlja obdelavo osebnih podatkov? Ali naj bi nemara šlo celo za isto stvar?

Nemara ste tudi vi v zadnjem tednu zasledili serijo novic, ki jih po stopnji zanimivosti in številu dramskih zasukov lahko proizvede le pravni red (ob pomoči nekaj nezdravega kolumnističnega pretiravanja):

1) Najprej je Jelinčič v Državnem zboru v okviru poslanskega vprašanja predsedniku vlade navedel podatke iz sodbe o dodelitvi odškodnine, kjer je prizadeto stranko navedel poimensko.

2) Nato je Pirc Musarjeva zoper njega po uradni dolžnosti sprožila postopek zaradi nezakonite obdelave osebnih podatkov.

3) Jelinčič se je na uvedbo postopka v pravniški maniri odzval z alternativnima argumentoma: z zanikanjem, da bi bilo z navajanjem podatkov iz javnih sodb kaj narobe, sicer pa da bi morala Pirc Musarjeva potemtakem postopek najprej uvesti zoper samo sebe, saj je na spletni strani sama objavljala sodbe z vsemi podatki udeleženih strank.

4) Sodbe so bile takoj zatem umaknjene s spleta in nato tudi anonimizirane (s presenetljivo izjemo navedb imen novinarjev), Pirc Musarjevo pa je eden od njenih državnih nadzornikov kot odgovorno osebo oglobil z globo 830 evrov.

Zgodba je seveda zanimiva na več ravneh, a v tej in prihodnji kolumni bi se rad posvetil zgolj dvema vprašanjema iz naslova. Prvič, kako je že v Sloveniji urejeno vprašanje anonimizacije sodb?

Ah, saj res, ni.

Vsaj ne dosledno ali v celoti. V vsakem primeru nikakor ne drži, da bi podatki iz sodb morali biti prikriti. Zakon o ustavnem sodišču v prvem odstavku 38.a členu denimo določa splošno pravilo, da se udeleženci v postopku in njihovi zakoniti zastopniki ter pooblaščenci »v odločbah in sklepih ustavnega sodišča navedejo s polnim osebnim imenom, z navedbo imena pravne osebe oziroma organa ter z navedbo kraja, kjer imajo prebivališče oziroma sedež«. Drugi odstavek nato določa izjemo od tega pravila, po kateri lahko zaradi varstva zasebnosti udeleženca v postopku ustavno sodišče »samo ali na predlog predlagatelja ali pobudnika odloči, da se v odločbi ali sklepu ne navedejo osebni podatki udeleženca v postopku ali osebni podatki drugega posameznika«.

Podobno denimo tudi Zakon o kazenskem postopku, najbrž najbolj občutljivem področju po stopnji posega v osebnostne interese udeležencev postopke, 359. členu določa, da v primeru obsodbe sodišče odloči o tem, »ali naj se pravnomočna sodba objavi v tisku oziroma po radiu ali televiziji«, v tem primeru pa se (po četrtem odstavku istega člena) objavijo »le naslednji osebni podatki iz izreka sodbe: ime in priimek, datum rojstva, naslov stalnega, začasnega ali drugega prebivališča ter državljanstvo obtoženca«.

Stališče, da bi podatki o udeležencih v običajnih sodnih postopkih, v katerih sodišče na koncu javno izreče sodbo »v imenu ljudstva«, morali takoj nato biti anonimizirani, tako po mojem (zgoraj omenjenem »laičnem«) mnenju nima nobene zakonske podlage. Kolikor mi je znano, naj bi slovenska sodišča svoje sodbe ob objavljanju anonimizirala zgolj zaradi ustaljene prakse tovrstnega običaja, ki naj bi se vlekel že od osemdesetih let.

Ideja anonimizacije je tudi sicer v pravnih ureditvah prej izjema v posebej utemeljenih primerih kot pravilo. Vsi ljubitelji primerjalnega prava denimo poznamo vrsto britanskih in ameriških sodnih odločitev, ki še danes kot formalni pravni viri odzvanjajo po imenih strank: znamenita sodba o možnosti sodne presoje ustavnosti ukrepov zakonodajne in izvršilne veje oblasti Marbury v. Madison iz leta 1803 se denimo ne imenuje po izmišljeni osebi po imenu Marbury in fiktivnem državnemu sekretarju Madisonu.

A po tovrstne primere nam ni treba onkraj meja »domačega« pravnega dvorišča. Zadeva 6/64 Flaminio Costa v. ENEL iz leta 1964, s katero je Sodišče Evropskih skupnosti postavilo temelje kontroverzni doktrini nadrejenosti oziroma primarnosti prava EU, se imenuje po italijanskem odvetniku s povsem resničnim imenom Flaminio Costa. Tako kot se zadeve 222/84 Johnston, 149/77 Defrenne, 41/74 Van Duyn in C-285/98 Kreil imenujejo po Marguerite Johnston, Gabrielle Defrenne, Yvonne Van Duyn in Tanji Kreil, ki so prek postopka predhodnega odločanja tudi pred luksemburškim sodiščem iskale svojo pravico. Vse te sodbe so naše »domače« pravo, kot bodo v prihodnje tudi predhodne odločbe, za katere bodo zaprosila naša sodišča. Naj bodo v tem primeru podatki tudi anonimizirani?

In končno, imena udeležencev se prav tako pojavljajo tudi v sodbah Evropskega sodišča za človekove pravice. Ali morda Državno pravobranilstvo krši slovensko pravo, ker na spletni strani objavlja slovenski prevod besedila sodbe v zadevi Šilc proti Sloveniji, kjer tudi črno na belem (ali kakorkoli že, odvisno od vaših nastavitev računalniškega zaslona) izvemo, kako je gospodu Šilcu ime?

Vesel bom vsakega pojasnila oziroma poduka, če v slovenski pravni ureditvi v resnici imamo zakonsko ali kako drugače jasno urejeno vprašanje anonimizacije sodb. Do nadaljnjega pa bom ostal mnenja, da vprašanje ni jasno urejeno in da anonimizacije pravni red pravzaprav (razen v izjemnih primerih) ne zahteva.

Morda je eden od kandidatov za takšne izjemne primere varstvo osebnih podatkov, ki prepoveduje nezakonito obdelavo osebnih podatkov – tako bi bilo vsaj mogoče razumeti zgodbo z začetka te kolumno. Spomnim se, kako je Walter van Gerven, eden najslavnejših generalnih pravobranilcev Sodišča ES, pred leti na nekem seminarju na ljubljanski Pravni fakulteti ob analizi razvoja sodne prakse SES o enakih možnostih o posameznih zadevah občasno govoril z uporabo osebnih imen udeleženk. Je s tem morda nezakonito obdeloval njihove osebne podatke? Temu vprašanju se bom posvetil v prihodnji kolumni.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.