c S
Metode poslovanja in meje patentiranja 24.06.2009 Kaj je mogoče patentirati? To je vprašanje, ki se je v primeru nekaj »patentnih« listin pojavilo že v Rimu, vsekakor pa vse od konca srednjega veka naprej. V ZDA se v prihajajočem sodnem letu obeta odigrati nova epizoda, ki lahko poseže v obstoječo ureditev – tokrat glede patentiranja metod poslovanja.

Pred nekaj leti sem s še nekaj soavtorji v Delu objavil članek o biopatentiranju z naslovom »Kdo si, če sploh, lahko lasti življenje?«. Članek je govoril o razmahu patentiranja biotehnoloških iznajdb, ki se je razpaslo do te mere, da je v nekem znanem primeru bolnika z levkemijo, ki je nepričakovano ozdravel, zdravnik patentiral celično linijo, ki je nastala iz celic odstranjene vranice, ter začel s celično linijo trgovati, ne da bi mogel sam ozdravljeni bolnik to preprečiti oziroma uveljavljati lastninske pravice nad svojim tkivom.

Razvoj biopatentiranja pa je povezan tudi z obstoječo patentno ureditvijo. Začelo se je z gospodom Chakrabartyjem, elektroinženirjem, ki je s pomočjo genskega inženiringa »proizvedel« bakterijo, ki je lahko razgrajevala oljne madeže, ter leta 1972 podal zahtevek za patent na ameriško patentno pisarno. Tako smo zapisali v onem članku:

»Patentna pisarna mu je podelila patent za sam postopek pridobivanja bakterije in za nosilni material (slamo z bakterijo, ki bi plavala na vodi), zavrnila pa je vlogo za podelitev patenta za samo bakterijo, češ da se 'izdelkov narave, ki so živi organizmi', ne da patentirati.

Tej zavrnitvi patenta je sledil pritožbeni postopek, ki je leta 1980 nazadnje prispel celo pred [V]rhovno sodišče ZDA. […] Vrhovno sodišče je s tesno odločitvijo (s petimi glasovi za in štirimi proti) sprejelo sodbo, v kateri je ugotovilo, da ključno razlikovanje pri podeljevanju patentov ni razlikovanje med 'živim' in 'neživim', temveč med 'stvaritvami narave, naj bodo žive ali nežive, in človeškimi iznajdbami'. Čeprav je bila izvirna bakterija Pseudomonas stvaritev narave, je z vnosom genetskega materiala postala iznajdba človeka, po mnenju večine sodišča, ki je imelo pred seboj ohlapno zakonsko besedilo, pa naj bi bilo moč patentirati 'vse pod soncem, kar naredi človek'. Manjšina je nasprotno menila, da bi v primeru nejasnega zakona morala končno odločitev o dopustnosti tovrstnega 'biopatentiranja' sprejeti zakonodajna in ne sodna veja oblasti.
«

Kljub temu pa je tudi sodba v zadevi Diamond v. Chakrabarty potrdila zgodnejše stališče iz sodbe v zadevi Parker v. Flook, da ni mogoče patentirati »naravnih zakonov, fizikalnih pojavov in abstraktnih idej«. Še nekaj let prej pa je v zadevi Gottschalk v. Benson Vrhovno sodišče menilo, da je pri presoji možnosti za patentiranje določenega postopka pomembno (ne pa odločilno), ali ga je moč izvesti le z določenim strojem ali da privede do preobrazbe določenega predmeta iz ene pojavne oblike v drugo (tako imenovani machine-or-transformation test). Vse tri so po vsebini zanimive zadeve, predvsem pa so pomenile tudi pomemben razvoj patentnega prava.

Trideset let kasneje se na ameriških sodiščih odvija nova saga. Tokrat, času in globalni finančni krizi primerno, v zvezi s poskusom patentiranja posebne metode poslovanja pri zavarovanju tveganj pri preprodaji blaga. V zadevi In re Bilski je zvezno pritožbeno sodišče razsodilo, da ta postopek ne more biti predmet patentiranja, ker naj bi bilo za to nujno potrebno, da bi bil povezan z določenim strojem ali da bi privedel do določene preobrazbe. To stališče je bilo takoj deležno tudi kritičnih komentarjev, denimo, da gre za logični sklep, primerljiv s tistim iz filma Monty Python and the Holy Grail o odkrivanju čarovnic (»če tehta toliko kot raca, potem je narejena iz lesa in torej čarovnica«).

Predvsem pa je zadeva po dolgem času spet obetala dati Vrhovnemu sodišču možnost, da poskuša razjasniti nedorečena vprašanja glede omejitev patentiranja, ki so se med drugim v zadnjih desetletjih kot zelo sporna pokazala pri vprašanjih patentiranja računalniške programske opreme. To priložnost je Vrhovno sodišče nemara sprejelo: Prvega junija je namreč odločilo, da bo zadevo In re Bilski vzelo v obravnavo. (Mimogrede – za zagovornike reforme dostopnosti do najvišjih evropskih in nacionalnih sodišč je poveden tudi dolg seznam vlog, ki jih Vrhovno sodišče ni sprejelo v obravnavo.)

Kako bo odločilo, bomo videli v naslednjem sodnem letu. Povsem možno je, da se bo sodba ukvarjala tudi s kakšnimi nepričakovanimi vprašanji, ki niso toliko na očeh pravne javnosti. (Tu je recimo en tovrsten argument.) Vseeno pa se je, zlasti v računalniški industriji, že začelo napeto pričakovanje odločitve, ki bo lahko posredno močno vplivala tudi na to, na kakšen način oziroma s katero programsko opremo bomo pisali in brali take kolumne …


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.