c S
O »zvezni« pristojnosti ali Prevzetnost in prilastitev 27.05.2009 Ob bok ali navkljub številnim razpravam o (dopustnosti opredeljevanja) federalnih značilnosti Evropske unije je v preteklosti prišlo že do več primerov primerjave evropske ureditve z ameriško ureditvijo federalnega ravnovesja. ZDA so nedavno postregle z novim gradivom za eno od priljubljenejših vzporednic.

Priznam, eno od omenjenih primerjav sem opravil tudi sam, v delu doktorske disertacije, ki je bil nato vključen v knjigo z naslovom Sodni federalizem Evropske unije. Tam sem pisal o pomembnem zasuku v razmerju moči med zveznimi oblastmi in oblastmi zveznih držav v času Rooseveltovega New Deala,* ko sta temeljni doktrini ameriškega federalnega ravnovesja postali doktrina »prevzetja« (preemption) in doktrina »vzdržanja« (abstention).

(*Ob tem se lahko tudi zaradi pričujoče krize še enkrat spomnimo na – za razpravo o gospodarski krhkosti političnih vezi evropskih držav nepričakovano – izkušnjo razvoja ameriške federacije, kjer je do daleč največje krepitve zveznih pristojnosti na račun avtonomnosti članic prišlo prav v času največje gospodarske krize, o čemer sem tudi tu že pisal.)

Po drugi, ki ni predmet tokratne razprave, se je Vrhovno sodišče odločilo vzdržati presoje določenih vprašanj, temveč jih prepustilo v presojo sodiščem zveznih držav. Po prvi pa je Kongres določeno vprašanje, če je uspel uspešno zatrjevati pristojnost za njegovo urejanje, »prevzel« z urejanja na ravni zveznih držav in ga uredil na zvezni ravni. Na mnogih področjih so zvezne države sicer obdržale možnost dopolnjevanja zveznih predpisov z lastnimi, a v primeru konflikta je seveda prevladal zvezni predpis.

Podobne poudarke bo bralec verjetno nemudoma prepoznal v evropski ureditvi z doktrino primarnosti oziroma nadrejenosti prava EU; vendar pa evropska razprava pozna tudi doktrino prevzetja (preemption). Še več; ker je v EU v primerjavi z ameriško doktrino še nekoliko trdneje uveljavljeno stališče, da države članice praviloma ne smejo več same sprejemati ukrepov na področju, ki si ga je »prilastila« Unija, bi lahko v kontekstu EU govorili tudi o doktrini »prilastitve«. Tako smo denimo leta 2002 prevajali znano besedilo Josepha Weilerja o preobrazbi Evrope (izvirno besedilo je že iz leta 1991), kjer je sam govoril o »doktrini prilastitve« na področjih, kjer izključna pristojnost Skupnosti ni bila podana že a priori, temveč je »samo dejansko sprejeta zakonodaja Skupnosti privedla do učinka prilastitve in državam članicam vzela pravico do lastnega urejanja na teh področjih, spet neodvisno od obstoja ali neobstoja njihovega dejanskega navzkrižja s pravom Skupnosti«.

Zakaj o tem pišem ravno sedaj? Zato, ker je pred slabim tednom Barack Obama na vse predstojnike zveznih uradov in agencij poslal memorandum, ki se izrecno nanaša na to, kako naj njihove institucije v praksi udejanjajo doktrino »prevzetja«.

Memorandum ima kratko oznako zadeve: preemption, začne pa se z besedami (v lastnem prevodu):

»Od ustanovitve naše [zvezne] države je ameriški ustavni red ureditev federalnega sistema, ki zagotavlja močno vlogo tako zveznim oblastem kot državam. Vloga zveznih oblasti pri zagotavljanju splošnega blagostanja in varovanju individualnih svoboščin je ključnega pomena, toda pravo zveznih držav in zvezno pravo pogosto učinkujeta sočasno, da javnosti nudita neodvisna jamstva. Skozi našo zgodovino so državne in lokalne oblasti zdravje, varnost in okolje pogosto varovale bolj agresivno koz zvezne oblasti.«

Še ena potrditev trditve, da je ameriška ustavna ureditev po svojem bistvu prežeta z vprašanji federalizma. A to še ni ključni del. Obama v memorandumu kritizira prakso nedavnih let, ko naj bi zvezne agencije »včasih razglasile, da njihovi predpisi [pristojnosti urejanja prevzemajo iz rok] prava zveznih držav, brez izrecnega prevzetja s strani Kongresa ali siceršnje zadostne podlage v veljavnih pravnih načelih«. V nasprotju s to prakso pa, pravi memorandum, je »splošna politična usmeritev [Obamine vlade], da bo to prevzetja urejanja iz prava zveznih držav s strani izvršilnih organov in agencij prišlo zgolj ob polnem upoštevanju legitimnih pravic držav in z zadostno pravno podlago za prevzetje«.

Za nekaj konteksta in razprave na prvo žogo si lahko preberete tudi kak zapis na ameriških blogih. Nekateri to razumejo kot iskreno vrnitev k večjemu spoštovanju pravic članic, drugi kot formalne dimne zavese ob dejanski novi širitvi zveznih pristojnosti.

Kot evropski bralec pa se lahko ob tem spomnite na podobne evropske razprave o načelu subsidiarnosti, po katerem naj bi se določene stvari na evropski ravni urejale le, če in kolikor se ne morejo ustrezno urediti že na ravni držav članic. Na prvi pogled nesporno načelo, ki ga je za pomiritev strahov držav članic pred novoustanovljeno Evropsko unijo uvedla Maastrichtska pogodba, a ki se je v praksi izkazalo za pravno neuporabljivo, uporabno predvsem kot politični slogan, ki ga pogosto uporabljajo celo zagovorniki obeh strani v posamezni razpravi.

Očitno podobnosti med evropsko in ameriško izkušnjo še niso izčrpane in gredo lahko celo v obe smeri.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.