c S
Evropske volitve in problemi evropske demokracije 13.05.2009 (1) Evropski parlament je institucija, ki na ravni EU deklarirano predstavlja ljudstvo. (2) Od prvih neposrednih volitev 1979 do danes je ves čas pridobival na politični moči. (3) Od prvih volitev do danes ves čas pada udeležba na volitvah. (4) Si evropski državljani torej ne želijo politične moči?

Pred časom sem že napisal dve kolumni (glej tu in tu) o demokratičnem primanjkljaju Evropske unije, popularni mantri, ki jo pogosto slišimo kot zbirno kritiko za vrsto značilnosti delovanja EU, ki naj bi onemogočale pravo udejanjanje demokracije na evropski ravni. Eden poglavitnih zastavonoš te kritične osti je Evropski parlament, ki se je kot edina neposredno voljena institucija Unije oklical za varuha demokracije. Dajte več moči Evropskemu parlamentu in demokratični primanjkljaj bo ustrezno zmanjšan, rad sporoča.

V prvi od zgoraj omenjenih kolumn sem že pisal omenjal poročilo Josepha Weilerja, v katerem je ta nekoč ugotavljal, da demokratičnega primanjkljaja ne bomo presegli z večanjem moči Evropskega parlamenta. A vendar volivci ne berejo takšnih poročil, ko se odločajo, ali bi šli na volitve Evropskega parlamenta. Zakaj potemtakem udeležba na evropskih volitvah vztrajna pada, in to protislovno ob bok vztrajnemu povečevanju moči Evropskega parlamenta?

Po mojem mnenju je eden od razlogov tudi ta, da volitve dejansko (vsaj z gledišča volivcev v posameznih evropskih državah) ne posežejo pretirano odločilno v delovanje Evropskega parlamenta, še manj pa Evropske unije kot celote. Hipotetični volivec, ki je volil na volitvah leta 1979, 1984, 1989, 1994, 1999 in 2004 se lahko tako upravičeno sprašuje, kaj se je po posameznih volitvah dejansko spremenilo. Vsekakor imajo volitve usoden vpliv na 736 ali kolikorkoli že evroposlancev, tistih prihajajočih ali odhajajočih političnih srečnežev z evropskimi političnimi ugodnostmi (visoke plače in še višji dodatki z malo institucionalnega nadzora) brez ali vsaj z dosti manjšo mero nacionalnih političnih nevšečnosti (budnega nadzora javnosti ali medijev nad njihovim vsakdanjim življenjem in delovanjem); ali poleg vpliva na to majhno skupino korenito posežejo tudi v življenje širše skupnosti, pa je že manj jasno.

Delno zato, ker se na evropski ravni mnoge politične preobrazbe na nacionalnih ravneh med seboj pobotajo, tako da je seštevek nacionalnih zasukov v eno ali drugo politično smer na evropski ravni nujno manjši. O tem je že pred časom denimo pokojni Federico Mancini pisal tudi, ko je (nekoliko površno) razmišljal o bolj ali manj uravnoteženi ideološki sestavi Sodišča Evropskih skupnosti.

Delno tudi zato, ker je Parlament že historično tako osredotočen na čim boljšo lastno umestitev znotraj politične geometrije Unije, z drugimi besedami na povečevanje svojih formalnih pristojnosti in neformalne moči v delovanju Unije, da je morda tudi zaradi tega prepoznal moč v usklajenem delovanju in s tem v iskanju kompromisov, kar je še danes ena od priljubljenih samopodob Parlamenta: po njej v Evropskem parlamentu ne prihaja do preglasovanja večine nad manjšino, ampak do iskanja kompromisa prek plodne razprave. To vsaj delno gotovo drži v tem smislu, da mora Parlament s svojimi stališči pogosto prepričati (ali vsaj pritisniti na) drugega glavnega evropskega zakonodajalca, Svet EU, in da bo to lažje storil z enotnim stališčem, kot pa če bi tudi v Parlamentu prišlo do zelo tesne večine v smer enega ali drugega predloga. Mimogrede, tudi tu lahko zopet povlečemo vzporednico s Sodiščem ES, ki je delno tudi v interesu večje prepričljivosti svojih sodb in s tem avtoritete svojih odločitev od vsega začetka delovalo na način kolegijskih sodb brez javne objave glasovanja posameznih sodnikov in možnosti ločenih mnenj, s čimer ni kazalo morebitnih razpok v enotnosti pravnega razlogovanja najvišjega sodnega dvora EU.

Seveda delovanje še tako dobrega evroposlanca ali dosežki Parlamenta kot celote ne more imeti političnih učinkov, če javnost zanje ne ve. Delovanje evropskih institucij je geografsko, vsebinsko in organizacijsko tako odmaknjeno od življenja povprečnega državljana, da mu ga je v vsakem primeru težko približati. V politiki pač podoba skoraj vedno šteje vsaj toliko kot vsebina, pri čemer imajo evropski poslanci z ustvarjanjem svoje javne popularnosti zaradi dislociranosti od svoje volilne baze še nekaj več težav. Da v vsakem primeru tisti, ki so najbolj glasni, niso vedno tudi najboljši, pa je seveda še poseben zaplet.

Končno pa je problem Evropskega parlamenta tudi v tem, da nima odločilne vloge pri izbiri »izvršilne veje« oblasti EU, kolikor ta že obstaja oziroma jo lahko predstavlja Evropska komisija. Na nacionalni ravni parlamentarne volitve praviloma niso pomembne zgolj zaradi izbire predstavniškega telesa, temveč tudi zato, ker prek parlamentarne koalicije vodijo tudi v oblikovanje tako ali drugačne vlade. Na evropski ravni je sestava Komisije odvisna predvsem od volje držav članic in v zelo majhni meri od soglasja Evropskega parlamenta. Tudi zato izid volitev v Evropski parlament sam po sebi ne privede tudi do korenitih sprememb v delovanju Unije oziroma njenih institucij.

Seveda bi bilo mogoče vsaj nekatere od teh slabosti močno izboljšati, če bi koreniteje posegli v institucionalno ureditev Unije. Parlament bi lahko dobil odločilno vlogo pri imenovanju Komisije. Namesto združevanja nacionalnih strank v evropske politične skupine, ki vsaj zaenkrat odmevno delujejo predvsem znotraj Parlamentovih zidov, bi lahko na volitvah nastopale prave evropske politične stranke. Namesto organizacije volitev na nacionalni ravni bi lahko vse skupaj izvedli kot enotne panevropske volitve. In še kaj bi se našlo.

A vse tovrstne spremembe bi pretile poseči v druge vrednote in temeljna načela ureditve, ki jih Evropska unija ima in želi gojiti kot posebna naddržavna politična tvorba, ki usklajuje skupne interesi s spoštovanjem raznolikosti držav članic. Ali bi v tako imenovani Komisiji s strani Parlamenta še vedno sodelovali predstavniki vseh držav članic, in če, kako bi bili sploh lahko izbrani kandidati, če ne na tak ali drugačen način v okviru nacionalne razprave? Ali ne bi pri enotnih evropskih volitvah pravzaprav morali odpraviti različne teže volivcev manjših in večjih držav, tako da denimo slovenski volivec po sistemu Lizbonske pogodbe ne bi več imel teže dobrih treh nemških volivcev, ampak da bi, če bi 80-milijonska Nemčija (glede na sistem Lizbonske pogodbe) še vedno izvolila 96 poslancev, 2-milijonska Slovenija namesto predvidenih osmih poslancev dobila le še dva in pol, pri čemer bi tisto manjkajočo polovičko lahko dodali Maltežani, saj bi Malta namesto predvidenih šestih poslancev dobila le še slabo polovičko enega samega? To nam seveda morda tudi ne bi bilo povsem všeč.

Evropski parlament tudi po mojem mnenju torej niti ni niti ne more biti rešitev vseh težav z demokratičnostjo delovanja Unije. A to še ni razlog, da ne bi šli na volitve. Manj ko bo volivcev, bolj odločujoč bo vaš glas. Če ne greste na volitve, pa, saj veste, ste pravzaprav vseeno glasovali. Včeraj sem videl intervju z nekim Špancem, ki je rekel, da ne bo šel volit, ker ne želi podpirati tistih na oblasti – pa v bistvu ravno s tem jih.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.