Bolj ali manj enotni standardi varstva človekovih pravic in dopuščanje določenega razpona (ali polja) proste presoje državam pogodbenicam Evropske konvencije o človekovih pravicah se tako že dolgo zdi čarobna – pa čeprav vsebinsko nejasna – formula, ki takšno sobivanje raznolikosti dopušča. Je tudi neizogibna rešitev v tvorbi, ki si želi (p)ostati obenem sorodna in različna, saj odraža (ne)lagodno resnico o človekovih pravicah, ki kljub nasprotni retoriki nikakor niso absolutne ali univerzalne, temveč vedno po vsebini odvisne od tega, kako jih posamezna družba pojmuje in pomensko zapolnjuje.
Da v tem občutljivem razmerju med skupnimi evropskimi in samosvojimi državnimi pravnimi ureditvami včasih zaškripa, kaže tudi nedavno predavanje, v katerem je Lord Hoffmann, eden najuglednejših sodnikov britanske Lordske zbornice, tarnal nad sodniško hegemonijo, ki da se nad britanski pravni red zgrinja iz strasbourškega Evropskega sodišča za človekove pravice. Pri tem je lahko za slovenskega bralca še posebej zanimiva izbira glavnega igralca v vlogi tega sodniškega hegemona. Takole je namreč Lord Hoffmann zapisal:
»Ne more biti prav, da o ravnovesju, ki ga v tej državi iščemo med svobodo tiska in zasebnostjo, odloča slovenski sodnik, ko o odločitvi nemškega ustavnega sodišča pravi [... da bi moralo bolj varovati zasebnost.] Kakšna veličina, bi rekel Bentham. S kakšno zakonodajno močjo lahko razpolaga sodniški predstavnik Slovenije iz svojih soban v Strasbourgu.«
Pri tem je imel v mislih pritrdilno ločeno mnenje sodnika Zupančiča v zadevi Von Hannover proti Nemčiji iz leta 2004, v kateri je ta med drugim zapisal:
»Verjamem, da so sodišča do določene mere in pod ameriškim vplivom fetišizirala svobodo tiska... Čas je, da nihalo zaniha nazaj v drugačno vrsto ravnovesja med tistim, kar je zasebno in odmaknjeno, ter tistim, kar je javno in nevarovano.«
Vsekakor gre (v obeh primerih!) za živopisne besede, ki želijo bralca (ali poslušalca) tudi z udarnostjo in slikovitostjo povedanega pripraviti do tega, da se vzdrami iz svoje ustaljene otopelosti in zamisli. No prav, pa se zamislimo.
Prvič, kolikor so besede Lorda Hoffmanna svarilo oziroma strah pred neustavljivim vdorom tujega prava v britansko ureditev, se lahko takoj spomnimo podobnih besed enega njegovih znamenitih predhodnikov, Lorda Denninga, ki je leta 1974, leto dni po pristopu Združenega kraljestva k tedanjim Skupnostim, v nekem svojem sodniškem mnenju zapisal: »Pogodba [o ustanovitvi EGS] je kot naraščajoča plima. Prodira v rečna ustja in po rekah navzgor. Ni je moč ustaviti,« malo pred sprejetjem Maastrichtske pogodbe pa si premislil z naslednjimi besedami: »Nič več ni evropsko pravo plima, ki bi prodirala v rečna ustja Anglije. Zdaj je kot ogromen plimni val, ki podira naše morske branike in na grozo vseh prodira v notranjost prek naših polj in hiš.«
Strah je tokrat podoben, le da je mednarodna pogodba v svarilu Lorda Hoffmanna zamenjana s sodnikom (in to še slovenskim!), svarilo pa je nemara vendarle še malo bolj tudi poziv k uporu zoper takšno hegemonijo in ne zgolj vdanost v nesrečno usodo.
Da, drugič, do takšnega (verbalnega) upora pride s strani vrhovnega sodnika države članice, je nekaj, kar je tudi praksi Sodišča Evropskih skupnosti že dolgo znano v luči sodelovanja z nacionalnimi sodišči prek postopka predhodnega odločanja, kjer vprašanja veliko raje postavljajo sodišča nižjih stopenj kot pa najvišja sodišča držav članic. Prva so namreč že dobro navajena, da bodo njihove sodbe pogosto podvržene presoji (in morebitni razveljavitvi) s strani višjih sodišč, medtem ko slednja, če že govorimo o fetiših, kaj rada verjamejo v vrhovnost svojih odločitev, v kar sta jih v preteklih desetletjih težko prepričali tudi praksa in veljava evropskih sodišč.
Kajti, tretjič, Lorda Hoffmanna nemara ne moti toliko sama ideja, da bi sodišča prek sodb pomembno posegala v razumevanje določene pravne ureditve ali celo določala vsebinske meje posameznih človekovih pravic. Nenazadnje prav britanska sodišča to počnejo že več stoletij in prav sodni senati Lordske zbornice v tem pogledu igrajo vlogo končnega razsodnika. Bolj ga nemara moti ideja, da bi to vlogo zdaj prevzel nekdo drug, nekdo, ki ni polnopravni član britanske pravne tradicije in je po njegovem mnenju niti ne razume, kaj šele, da bi jo sploh lahko soustvarjal.
Morda si je, končno, ravno zato za ilustracijo izbral slovenskega sodnika (in njegovo slovenskost še posebej poudaril) – da bi s tem še bolj podkrepil absurdnost tovrstne sodniške tiranije. Če bi šlo za nemškega sodnika, bi se namreč morda skrhal vsaj del kritične osti, saj pri (britanskem) bralcu ne bi vzbudil takojšnjega vtisa pravne eksotike; da bi lahko britanskim sodnikom pamet solil nek sodnik iz drobne državice z divjega Vzhoda, ki je šele pred nekaj leti sploh odkrila pravno civilizacijo severnoatlantskih demokracij, to pa je res že prav predrzno.
Mimogrede, seveda za skoraj vsako sodišče velja, da je sestavljeno iz boljših in slabših sodnikov. Iz časa, ko sem pred leti sam nekaj tednov gostoval na Lordski zbornici, se spomnim zadeve, v kateri je ena od strank v podporo svojim argumentom navajala neko sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice. Sodba je bila slišati nekoliko nenavadna in pravni lordi so se malo spogledali ter odvetnike prosili, naj jo na prihodnji obravnavi še malo bolj pojasnijo. Po obravnavi se je eno od neformalnih vprašanj v zakulisju nanašalo tudi na sestavo sodnega senata strasbourškega sodišča, ki je odločal v konkretni zadevi – sodniki so pač različni in nekaterim bi pač britanski sodniki pripisali več avtoritete kot drugim.
Seveda si lahko postavimo tudi vprašanje, ali je Lord Hoffmann v tem primeru z izborom slovenskega sodnika meril na učinek nekakšne apriorne diskvalifikacije Evropskega sodišča za človekove pravice kot zbirališča zelo heterogenih (beri: za oči britanskega sodnika bolj ali manj inferiornih) pravnih sistemov, ali pa je šlo v izbranem primeru za soočenje s konkretnim mnenjem slovenskega sodnika, ki je britanskega sodnika ravno zaradi lastne ambicioznosti in drznosti spodbodlo v »obrambno« držo na barikadah britanske pravne avtonomije. Na to vprašanje si lahko skuša bralec odgovoriti sam. V vsakem primeru pa ne moremo mimo presenetljivosti podobe, ko se britanski sodnik vsaj formalno počuti ogroženega s strani slovenskega.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
