c S
Pravo, obletnice in domovinska pripadnost 15.04.2009 Poleg vprašanja o historični pravotvornosti Slovencev, ki si (ali nam) ga je rad zastavljal že Sergij Vilfan, si lahko zastavimo tudi vprašanje o historičnih slovenskih pravotvorcih. V tokratni kolumni ponujam anekdotična zapisa o dveh takih zgodnjih predstavnikih slovenske pravne znanosti.

Da o tem pišem prav danes, ni zgolj naključje. Te dni ljubljanska Pravna fakulteta namreč zopet obhaja obletnico inavguralnega predavanja njenega prvega dekana Leonida Pitamica 15. aprila 1920, zatem pa se bo počasi začelo leto proslav ob devetdesetletnici njenega delovanja. Kmalu bo torej minilo devetdeset let od začetka organiziranega pravnega študija v okviru univerze, seveda pa še več od prvih zametkov pravnega poučevanja nasploh.

Pred stavbo fakultete stoji kip Martina Pegija (oziroma Pegiusa), rojenega v začetku 16. stoletja v Polhovem gradcu, ki je vplivno deloval v nemškem jeziku – med drugim je leta 1558 izdal prvo delo o služnostih v nemščini in prvi v nemščino prevedel del Justinijanovega kodeksa. Da je bil vpliven pravni avtor, pričata dve zanimivi dejstvi: da so njegova različna dela doživela več ponatisov, tudi še 170 in več let po prvi izdaji; ter da so mu še skoraj 130 let po smrti podtaknili neko anonimno delo, katerega avtor si je nemara želel na tak način zagotoviti večjo branost. (Ja, čudni so bili ti stari časi, ko so si avtorji bolj kot priznanja svojega avtorstva želeli branosti svojih pisanj.)

Da si ga lahko lastimo (tudi) kot slovenskega jurista, pa je k sreči pripomogel tudi sam, s posvetilom deželnim stanovom kranjskim v delu s konca najbolj plodovitega obdobja svojega življenja, v katerem je med drugim zapisal:

»Kajti dasi mi ni neznano, da je sleherni dolžan svoji domovini in rodni zemlji dajati ne samo prizadeve, dela, trude, usluge, pomoč in znanje, marveč zanjo tudi zastaviti svoje življenje, če je treba, vendar me je doslej marsikaj oviralo, da domovini nisem dal, kar sem bil dolžan. Tuji narodi so me otroka sprejeli ('mox ab incunabilis recepissent'), zredili in mi od dne do dne više pomagali. […] [N]isem smel brez velike sramote in očitka nehvaležnosti odtod, seveda še manj domá služiti domovini, ki mi je dala življenje, ne da bi prej povrnil, kar sem prejel, kakor se spodobi za takšne dobrote; zdi se mi, da doslej še nisem dovolj storil. Da pa se ne bi zdelo, da sem doslej rodno zemljo čisto v nemar pustil in ji bil nehvaležen, sem med drugim [spisal več del, ki naj koristijo tako v tujini kot doma ter] zbral in izdal tudi tele 'Poskuse pravnih mnenj' (Tyronicia consiliorum), v katerih odgovarjam na vprašanja, jih sklenil pokloniti vam in vsej domovini in ne dvomim, da bodo tudi pri vas splošnosti koristili, saj obsegajo marsikaj, po čemer se dajo razsoditi tudi težavne in važne zadeve. Te vam pošiljam za spomin nase, da se ne bo kdaj zdelo, da sem umrl domovini prav nič hvaležen.«

Te besede sem povzel po sijajni razpravi z naslovom »Slovenski pravni znanstveniki pretekle dobe v tujini«, ki jo je spisal Janko Polec in leta 1939 objavilo društvo »Pravnik« v posebni spominski knjigi ob petdesetletnici svojega delovanja. V taisti (sorazmerno obsežni) razpravi pa sedem juristov in štirideset strani kasneje najdemo še zapis o enem od prvih rednih profesorjev ljubljanske Pravne fakultete, Ivanu Žolgerju. 31. avgusta 1919, celo en dan pred objavo zakona, s katerim je bila univerza uradno ustanovljena, so bili namreč že imenovani prvi štirje redni profesorji: poleg Žolgerja še Leonid Pitamic, Bogumil Vošnjak in Ivan Žmavc. Prvi trije med njimi so tega leta sodelovali tudi na mirovni konferenci v Parizu in zato 18. decembra kar tam imeli tudi prvo sejo profesorskega zbora nove fakultete.

Ob bok zgornjemu zapisu Martina Pegija je posebej zanimiv naslednji zapis, najden med zapuščino dr. Danila Majarona, ki je očitno pripravljal – a ne dokončal – nekrolog za dr. Žolgerja. Takole je Majaron zapisal in Polec povzel:

»Neverjetno je bilo tisto navdušenje, s katerim je dr. Ivan Žolger upal na ustanovitev vseučilišča v Ljubljani, neverjetno po okolnostih, v katerih je dr. Žolger živel in ki bi skoraj vsakega drugega premotile, da bi drugače mislil o vseučilišču, ki naj se osnuje v manjšem pokrajinskem mestu in z najskromnejšo zaslombo. Dr. Ivan Žolger je bil že izredni profesor prava na dunajskem vseučilišču in sekcijski načelnik v predsedstvu ministrskega sveta, že avtor znamenitih nemških znanstvenih del, ko je nekoč l. 1916. – torej tretje leto vojne – vprašal v pogovoru pisca teh vrst, kako bo z vseučiliščem v Ljubljani. Odgovor: kako da to vprašate in še v sedanjih razmerah? Dr. Žolger: za to ker hočem dobiti stolico na ljubljanski univerzi. Jaz: Vi v vaši poziciji, ali naj vam to verjamem? Dr. Žolger: Gotovo in vedite, jaz opustim tukaj vse, kadar se ustanovi univerza v Ljubljani, in bom njen profesor. Saj znabiti tudi ne verjamete, da imam sina, ki je znal najprvo slovenski. Pa me obiščite!«

Profesorja Žolgerja seveda ne morete več obiskati. Zato pa lahko tudi v prihodnjem letu spet kaj obiščete njegovo (in našo) fakulteto, za katero se je bil pripravljen nemudoma odpovedati odmevnejšim častem dunajskega profesorja. O posebnih dogodkih v počastitev devetdesetletnice pa boste, verjamem, še sproti obveščeni.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.