Pri tem niti ne mislim na dejstvo, na katero so me v kontekstu Facebooka prvič opozorili študenti, ko so mi povedali, da so opazili moj profil na tem spletnem peskovniku pravih in virtualnih prijateljstev – namreč, da ima lahko tudi človek mojega dokaj nenavadnega imena soimenjaka. Ne, bolj mislim na to, da se v dnevnem časopisju in še toliko bolj na spletnih novičnikih skoraj vsak dan pojavi kakšna nova zgodba o presenetljivih prigodah uporabnikov te storitve.
Zaradi spleta naključij in hudomušnih prijateljev to dejstvo sam občutim še toliko bolj, ker sem očitno postal dopisni član neformalnega društva opozarjanja na nevarnosti Facebooka. Dopisni član sem seveda predvsem v tem smislu, da redno dobivam opozorila na nove pravne dogodivščine (beri: nevšečnosti), ki so doletele njegove nič hudega sluteče uporabnike.
(Poleg njegove popularnosti je nemara tudi to razlog, da v tokratni kolumni tako prominentno nastopa prav Facebook in ne denimo bebo, Twitter ali kaj tretjega. Kolumna seveda ne želi avtomatično hvaliti tistega, o čemer piše, čeprav je obenem nemara res, da je vsaka reklama, tudi če je v bistvu polna nevšečnih novic, dobra reklama.)
Takih novic je sicer res veliko. Zaradi svojega prestižnega dopisnega članstva mi seveda ni treba drugega, kot pobrskati po nabiralniku, da vam lahko ponudim nekaj bolj ali manj neprijetnih vesti iz preteklih mesecev.
V oktobru smo tako lahko brali o moškem, ki je umoril svojo ženo (s katero sta se sicer že razšla), ker je ta na svojem profilu na Facebooku navedbo o zakonskem stanu spremenila v »samska«.
V novembru je najprej letalska družba Virgin Atlantic odpustila 13 zaposlenih, ker so na Facebooku pisali žaljive stvari o potnikih te družbe, nato pa je do podobnega incidenta prišlo še pri družbi British Airways, zaradi česar lahko na posebni spletni strani tudi sami sodelujete v razpravi o tem, ali je takšno odpuščanje sprejemljivo.
V decembru smo videli, da tudi Facebook vsaj na neki ravni podpira ohranitev starih resnic, kot je tista, da se zgodovina v drugo ponovi kot farsa: tako naj bi po novicah prišlo do prave »vojne med Srbi in Bosanci na Facebooku«, poleg tega pa še do spletnih sporov med Slovenijo in Hrvaško, kar je opazila tudi Evropa…
Z začetkom januarja pa se je izkazalo, da enako spoštljivo ne ravna z vsemi historičnimi pridobitvami človeštva. Politika Facebooka namreč prepoveduje objavljanje »obscenih« fotografij, kar pa je v praksi (večni problem »pravne« interpretacije obscenosti!) privedlo tudi do odstranjevanja slik doječih mater. Doječe matere so se seveda zoper takšno politiko uprle, saj naj bi se izvajala samovoljno in v vsakem primeru diskriminirala ženske – v prvi vrsti s tem, da so ustanovile posebno (in zelo popularno) skupino na Facebooku.
In končno se kot zadnja ponuja še vest izpred nekaj dni o paru popotnikov, ki so ju aretirali na Bahamih, ker sta na Facebooku objavila serijo posnetkov, iz katerih je bilo moč razbrati, da sta ujela in pojedla ogroženo vrsto legvana (iguane).
Da ne boste mislili, da se tovrstne stvari dogajajo samo v tujini, pa si lahko za bonus (ali še dodatno svarilo) preberete še domačo vest o paru, ki je na Facebooku objavil nekaj bolj sproščenih fotografij s svojega letovanja ob morju, nato pa so se te fotografije znašle na enem od erotičnih spletnih portalov.
Vse te novice izkazujejo preprosto ugotovitev (ki pa še ni poanta te kolumne): da ima Facebook močan vpliv na svet zunaj Facebooka. S pomočjo mreženja prek Facebooka lahko se lahko doseže marsikaj, kot je denimo že pred časom pokazala kanadska izkušnja s spreminjanjem avtorskopravne zakonodaje. Pred nekaj dnevi se je podobno pojavil v razpravi o sporni finski zakonodaji o omejevanju zasebnosti elektronskih komunikacij na delovnem mestu. Navsezadnje sem celo sam pred dnevi trznil, ko sem dobil od neke ugledne stare britanske univerzitetne ustanove pismo o tem, da so pripravili Facebook sodelujočih pri nekem programu, preden sem dojel, da je govora le o tiskani knjižici s slikami in podatki vseh kolegov.
Toda, ne glede na vse nevšečnosti, ki jih lahko doživimo kot uporabniki (ali verjetno tudi kot povsem nehoteni gosti) Facebooka, gre kljub temu predvsem še za en forum več, kjer se lahko dogajajo povsem »običajne« stvari. Vse slabe stvari, ki so v novicah povezane s Facebookom, bi bile lahko povezane tudi z ulico ali kako kavarno. Fascinacija, ki naredi zgodbo zanimivo in vsaj posredno in delno tudi kot kritiko storitve same (pa čeprav le zaradi nepremišljenosti ali pretirane občutljivosti uporabnikov), je tako morda malo pretirana. Facebook je le še ena ulica, po kateri se sprehajajo njegovi uporabniki, le še ena kavarna, v kateri razgrinjajo svoje zgodbe.
V najslabšem primeru je vprašanje vloge Facebooka pri tovrstnih dogodkih podobno vprašanju, ki se je v ZDA pojavilo v začetku osemdesetih let z iznajdbo videorekorderjev, ko so filmske družbe vložile tožbo zoper Sony, češ da s prodajo videorekorderjev prispeva h kršenju njihovih avtorskih pravic. Na koncu postopka je Vrhovno sodišče v svoji sodbi, čeprav s tesno večino petih glasov proti štirim, stopilo na stran videorekorderja, saj naj bi ta omogočal tudi uporabo, ki ne krši nobenih avtorskih pravic. Medij je bil s tem ločen od možnosti kaznivega dejanja prek njegove uporabe.
Tudi Facebook, čeprav ga bomo nekateri z veseljem preskočili, je le medij.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
