Če ga kak javni funkcionar ali druga pomembnejša vodilna oseba huje polomi, je prav, da je ta oseba izpostavljena ostri javni kritiki. Če je napaka ali kaznivo ravnanje res (pre)hudo, je seveda prav, da taka oseba s svojega položaja odstopi, ali da se jo razreši. Če tako veleva zakon, je treba zoper njo sprožiti tudi ustrezne pravne postopke.
Toda v Sloveniji se v zadnjih letih pojavlja nova oblika histerije: etično in pravno dlakoceptstvo. Ta histerija je nadvse škodljiva, saj sposobne in poštene ljudi odvrača od kandidiranja za javne funkcije. Za to dlakocepstvo so predvsem soodgovorni mediji ter politične in podobne interesne skupine, ki želijo z diskreditacijo takih oseb uresničiti svoje partikularne interese in predvsem še naprej ribariti v kalnem.
Za kaj točno gre? Za vse situacije, kjer se neko osebo, ki kandidira za nek pomembnejši položaj, javno izpostavi kritiki za vsako malenkost, ki bi bila ali je lahko oblika neetičnega ali protipravnega ravnanja. Na enak način se skuša tako osebo osmešiti tudi v luči njenih dotedanjih javnih izjav ali kakih objavljenih prispevkov – vendar se tu ne spuščam v ta vidik. Če torej ostanemo pri etični in pravni sferi, lahko ugotovimo, da se enostavno vedno pogosteje dogaja, da postane kandidat za nek položaj nekakšen poligon za napade, ki služijo zdravljenju frustracij, povečevanju dobička ter uničevanju človeške integritete.
Lastne frustracije si na takem kandidatu zdravijo razni e-forumski anonimneži, kolumnisti ali novinarji, ki kandidata nadvse kritično obravnavajo glede stvari, ki so dejansko le malo pomembne in jih pravzaprav pogosto počnejo tudi oni sami. Tako se npr. želi kandidata osmešiti s kakšno žgečkljivo novico iz njegovega osebnega življenja, s kakim majhnim prometnim prekrškom, ki ga je kdaj storil, z kakim manjšim popustom, ki ga je kdaj kje dobil, s kako manjšo lažjo, ki jo je kdaj izrekel ipd. Vse to pogosto podpirajo ali celo podpihujejo mediji, ki si na ta način povečujejo dobiček, saj imamo ljudje radi negativne novice. Nekateri, ki to še posebej sprožajo ali podpirajo, pa imajo pri tem tudi neposreden namen človeško diskreditirati kandidata, ki je njihov politični ali interesni nasprotnik.
Seveda je prav, da se vsakogar ustrezno sankcionira tudi za manjše etične napake ali manj huda protipravna dejanja kot so npr. manjša laž, kraja svinčnika, sprejem malega darila, ki ga zakon ne dovoljuje, ali nekoliko prehitra vožnja z avtom brez neposrednega ogrožanja drugih v prometu. V takih primerih ni narobe, če internemu opominu, kritiki, globi ali kaki drugi sankciji sledi tudi javna medijska kritika – seveda, če gre za javno izpostavljeno osebo. Toda če mediji tako zadevo napihnejo preko vsake mere in jo predstavijo malodane kot etični ali pravni brodolom dotične osebe, je to nepošteno in škodljivo pretiravanje. Prav je torej, da se naša družba še naprej senzibilizira ter razvija vedno višje etične, politične in pravne vrednostne standarde, toda pri tem je treba hkrati razvijati tudi občutek za mero in sorazmerje.
Javno dlakocepstvo je seveda tudi zelo pogosto klasična manipulacija z javnostjo oziroma državljani. Medtem, ko se ti ukvarjajo z neko skorajda nepomembno napako kakega poslanca ali ministra (da ne bo pomote: nedavni odstop ministra za gospodarstvo je bil povsem na mestu in po moji oceni nujna posledica etično spornega ravnanja), se na drugi strani dogajajo velike nepravilnosti, ki jih državljani sploh ne opazijo. Medtem, ko se, denimo, javnost nadvse zavzeto ukvarja z vprašanjem, ali je nek minister storil hudo napako, ko je na bencinski črpalki s službeno kartico kupil kondome ali ko je svojemu šoferju naročil, da mu s službenim avtom odpelje v šolo otroka, se na drugi strani neetično in protipravno odlivajo desetine milijonov javnega denarja v nepokrite bančne kredite, v nesmotrne javne investicije ali v žepe političnih strank.
V Sloveniji moramo vsekakor nadaljevati z intenzivnimi procesi razkrivanja in sankcioniranja neetičnih in protipravnih dejanj, še posebej v javni sferi. Toda pri tem ne bomo uspešni, če ne bomo naše pozornosti prvenstveno usmerjali tja, kjer se dogajajo (naj)hujše kršitve etike in prava, ki imajo zares boleče ali celo katastrofalne učinke za našo državo in državljane. Izkoriščanje družbene naravnanosti v razkrivanje družbi škodljivih ravnanj za dlakocepsko etično mrcvarjenje kakega kakovostnega kandidata za pomembnejšo javno funkcijo (npr. za funkcijo ustavnega sodnika) ni nič drugega kot zloraba razvijajoče se etične in pravne zavesti. Takšne zlorabe so že v preteklosti mnoge kakovostne kadre odvrnile od raznih kandidatur. Če jih bodo tudi v prihodnje, bomo pač ostali pri sedanjih. Tam, kjer pač smo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
