c S
Zvezdništvo na Sodišču Evropskih skupnosti 04.02.2009 Med vprašanji, ki si jih niste zastavili še nikoli, je verjetno tudi to, kolikšen je »zvezdniški faktor« Sodišča Evropskih skupnosti oziroma kaj je tisto, kar zvezdnike privede pred sodišče, in zakaj bi bilo to sploh pomembno.

»Er war Superstar
Er war so populär
Er war so exaltiert»
Genau das war sein Flair
«
Falco, Rock Me Amadeus

Prejšnji teden je na luksemburškem Sodišču ES generalna pravobranilka Trstenjak podala svoje sklepne predloge v zadevi C-533/07 Falco Privatstiftung in Rabitsch, postopku predhodnega odločanja v sporu pred avstrijskim sodiščem, v katerem tožnika od toženke zahtevata plačilo licenčnin in nadomestila za kršitve avtorskih pravic spričo prodajanja video- in avdioposnetkov koncerta pokojnega avstrijskega pevca Falca in njegove skupine iz leta 1993.

(Mimogrede, leta 1993 je bilo najuspešnejše obdobje Falcovega ustvarjanja in svetovne slave že mimo, potem ko se mu kljub sorazmerni priljubljenosti v Evropi leta 1992 z novim albumom in pesmijo »Titanik« ni uspelo vrniti v Ameriko, a njegove glavne uspešnice iz osemdesetih let še vedno poslušajo in poustvarjajo, tudi dotični slovenski ansambli.)

Omenjena zadeva pred Sodiščem ES verjetno ne bo odpirala usodnih vprašanj razvoja evropskega prava, pa tudi Falco nemara ni ravno prva liga glasbenih zvezdnikov in že zato vest o sodbi, ko jo bo Sodišče enkrat razglasilo, verjetno ne bo polnila naslovnic evropskih časnikov. A vendar je imela novica ravno dovolj draži, da sem si zastavil vprašanje iz uvodnega odstavka: Kako je z zvezdništvom na Sodišču Evropskih skupnosti?

Na prvo žogo se ne morem spomniti posebno odmevne sodbe, ki bi vključevala kakšno zvezdniško pravdno stranko. Velik del zadev seveda odpade na tožbe Komisije proti državam članicam zaradi domnevnega neizpolnjevanja njihovih obveznosti iz prava Skupnosti, kar že po naravi stvari ne more imeti posebnega zvezdniškega pridiha, razen v zelo redkih primerih sporov med državami članicami, kot denimo tistega med Združenim kraljestvom in Španijo glede gibraltarskih volitev v Evropski parlament, o čemer sem že pisal.) A vendar ravno tako veliko zadev pride na Sodišče tudi prek domačih sodišč v državah članicah, pa se tudi tu praviloma ne pojavljajo posebno znana imena. Ko sem že govoril o žogi – celo v znameniti zadevi C-415/93 Bosman o pravici prostega gibanja profesionalnih nogometašev je nastopal sorazmerno neznan belgijski nogometaš, katerega ime je vsaj zunaj poznavalskih krogov postalo skoraj bolj znano po sodbi Sodišča ES kot pa po nogometnih veščinah.

Pravzaprav so na luksemburškem Sodišču, kolikor je »zvezdništvo« že prisotno, pravi zvezdniki kvečjemu večje gospodarske družbe, kadar se znajdejo pred Sodiščem v konkurenčnih ali avtorskih sporih, kot recimo Microsoft v znameniti zadevi pred Sodiščem prve stopnje.

Morda je to že posledica narave jedra sodnega pripada, ki se še vedno vrti predvsem okrog gospodarskih tem konkurence in prostega pretoka oziroma gibanja, medtem ko do najbolj znamenitih zvezdniških postopkov pred državnimi sodišči praviloma prihaja v okviru bolj »podkožnih« panog, v prvi vrsti kazenskega prava in verjetno takoj za njim družinskega prava.

Če pogledamo na zgodovinski seznam najbolj zloglasnih sodnih postopkov z »zvezdniško zasedbo«, od skrivnostnega procesa proti Sokratu leta 399 pr. Kr. do dolgega procesa proti koruptivnemu guvernerju Sicilije Gaju Veru pod taktirko mladega Cicera v letih 71 in 70 pr. Kr., od obtožbe izdajstva proti Thomasu Moru leta 1535 do večletne inkvizicije zoper Giordana Bruna od leta 1592 do usmrtitve leta 1600, od procesa proti O. J. Simpsonu leta 1995 do, če želite, tožbe Michaela Douglasa in Catherine Zeta-Jones zoper revijo Hello zaradi nepooblaščene objave slik z njune poroke leta 2003 ali tožbe plagiatorstva zoper Dana Browna leta 2006, je šlo pri najbolj razvpitih primerih res za tako vrsto postopkov, ki bi se že po naravi stvari težko znašli pred sodiščem kova Sodišča ES.

Podobno velja tudi za tiste postopke, katerih udeleženci so postali bolj ali manj slavni zaradi samega postopka – to se je praviloma zgodilo zaradi »notoričnosti« samega zločina, ki jim je bil očitan in ki je pritegnil radovedno pozornost javnosti, v ameriški zgodovini denimo postopek proti Elizabeth Borden iz leta 1892, ki je bila obtožena (a oproščena) umora svojega očeta in mačehe in katere družinska hiša je danes popularno gostišče. Morda zgodba ni tako slavna, a nedavno sem zopet prebiral zapise o sodbi, ki jo je profesor Avgust Munda rad navajal kot primer »justične zmote«, obsodbe Franca in Marije Bratuše, ki naj bi ubila svojo pogrešano hčer in truplo razkosala ter sežgala v peči, kar sta v postopku tudi priznala, nato pa se je nekaj let po obsodbi pogrešana hči pojavila pred preiskovalnim sodnikom na drugem koncu Slovenije.

Kakorkoli že, zvezdništva na Sodišču ES res ni veliko. Prave zvezde evropskega prava so Gabrielle iz zadeve 80/70 Defrenne, Liselotte iz zadeve 44/79 Hauer, Marguerite iz zadeve 222/84 Johnston in drugi posamezniki, običajni smrtniki (spominjam se, zato tudi taka navedba izbranih primerov, kako je znameniti nekdanji generalni pravobranilec Sodišča ES Walter van Gerven predaval o nekaterih najpomembnejših zadevah razvoja prava EU in jih pogosto imenoval po osebnih imenih strank, češ da so jih kot take spoznali na srečanjih v Luksemburgu), ki so v postopkih pred Sodiščem zatrjevali svoje pravice iz prava Skupnosti.

Morda je to tudi bolje – ena od znamenitejših sodb ameriškega pogodbenega prava, o kateri se še danes učijo na pravnih fakultetah, je zadeva Parker v. Twentieth Century-Fox Film Corp., 474 P.2d 689 (Cal. 1970), v kateri je igralka Shirley MacLaine tožila filmsko družbo na odškodnino, ker ji je namesto glavne vloge v izvirno dogovorjenem filmu, ki je bil odpovedan, kot nadomestno zaposlitev ponudila glavno vlogo v nekem drugem filmu. Čeprav se spor (ki ga je igralka dobila) uporablja za obravnavo problematike ustreznosti nadomestne zaposlitve, si je težko predstavljati, da se bo položaj običajnega posameznika, ki bo moral presojati primerljivost službe (denimo) pravnika ali komercialista v tej ali oni družbi, zdel podoben položaju hollywoodske zvezdnice, ko presoja primerljivost glavne vloge v tem ali onem filmu. Ko Sodišče ES določeno načelo evropskega prava razvije v primeru letalske stevardese ali zaporniške paznice, pa je ta podobnost pravnega položaja nemara (vsaj nekoliko) večja.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.