c S
Evrokrati med ponosom in ponosnostjo 07.01.2009
Včasih je težko določiti izmuzljivo in nelagodno mejo med ponosom vrednot in časti, ki priča o lastnih ali tujih vrlinah, ter ponosom oholosti ali pokroviteljstva, ki gre v samozadovoljstvu predaleč.

»Nisi mi ti napoti. Napoti mi je tvoj domišljavi in koketni ponos. Rekla si, da boš namesto ponosne kokete ljubeča ženska, obljubila si.«
                                                       Drago Jančar, Klementov padec

Bila je zopet vsa ona kljubovalnost, ona ponosnost v njej, ki ji je kot deklici tako dobro pristala, a vendar ­ kak razloček v njej med tedaj in zdaj!
                                                       Josip Jurčič, Lepa Vida

Leta 2005, kako leto po pristopu Slovenije k Evropski uniji, je ljubljansko Pravno fakulteto v okviru Mednarodnega foruma obiskal Olli Rehn, evropski komisar za širitev. Med nagovorom, ki ga je sicer podal povsem korektno, a v katerem ni bilo presežkov ne v pozitivno ne v negativno smer, pa je med drugim dejal tudi nekaj takega: »Evropska unija je ponosna na Slovenijo,« češ, kako uspešna članica da smo.

Izjava je bila gotovo mišljeno zgolj dobronamerno in pozitivno. A vendar je vsaj implicitno v sebi skrivala tudi pridih pokroviteljstva, trepljanja po ramah ali glavi, češ, dobro si se odrezala, mala. Najbrž ni naključje, da tudi SSKJ za ta, sicer drugi pomen besede »ponos«, navaja le tovrstne primere vertikalnih odnosov do potomcev: »ko je gledal vnuka, se mu je v očeh bral ponos / taki otroci so ji v ponos; s ponosom govoriti o sinu zmagovalcu«. Psihoanalitiki baje tak odnos, »biti ponosen na nekoga«, štejejo za neustreznega za enakovredno razmerje, saj naj bi v sebi neizogibno skrival občutek večvrednosti tistega, ki ta »ponos« čuti, in določene manjvrednosti ali celo nedoraslosti tistega, ki mu je namenjen. Tako so denimo pred nekaj meseci predsedniškemu kandidatu McCainu očitali pokroviteljski odnos do svoje podpredsedniške kandidatke, ko je dejal, da je »ponosen na guvernerko Palin«, namesto da bi bil »ponosen na to, da kandidira skupaj z njo«.

Seveda bomo v pogovornem jeziku pogosto rekli, da smo na nekoga ponosni, v resnici pa bomo mislili nekaj malo drugačnega, da smo veseli za njegov uspeh, morda celo ponosni na to, da ga poznamo. A vseeno, negativni prizvok tovrstne izjave je bil dovolj, da me je Rehnova izjava zdrznila kot pokroviteljska – nemara sicer že zato, ker je implicitno tudi leto dni po članstvu še vedno ločevala Evropsko unijo (kot ponosno mati) in Slovenijo (kot pridno hčerko), kot da slednja ni del prve – da sem hudomušno začel razmišljati o možnih odzivih nanjo:

1. Prva možnost bi bil provokativni, a dolgočasni in neizogibno užaljeno zveneči odziv, kjer bi razložil zgornje razmišljanje, da je takšna »ponosnost« pač rahlo poniževalna.

2. Druga možnost bi bila, da bi poudaril, kakšno olajšanje mora zdaj čutiti Olli Rehn kot državljan Finske, ki je bila morda tudi sama vse od pristopa leta 1995 deležna zbadanja s strani starejših članic kot »novinka«, a se je iz podrejenega položaja končno lahko prelevila v izkušeno »botro«, ki lahko po ramah treplja še večje brucke od sebe.

3. Najbolj mikavna pa je bila vsekakor tretja možnost, da bi visokemu gostu odvrnil: »Morda že res, da je Evropska unija ponosna tudi na Slovenijo, gospod Rehn, ampak kako je Evropska unija ponosna šele na vas! Nekoč samo ne preveč uspešni nogometaš v obskurnem nogometnem moštvu Mikkelin Palloilijat, zdaj pa kar evropski komisar!«

Ne spomnim se, ali sem na takratnem predavanju potem imel kakšen komentar ali vprašanje, vsekakor pa ne enega od zgornjih treh. Ob sicer zelo dobronamernem obisku visokega gosta se to seveda ne bi spodobilo, še posebno za izjavo, ki je bila morda bolj nerodna kot dejansko problematična. Še zlasti tretji odziv bi v svoji hudomušnosti verjetno izpadel celo žaljivo. (In bi gotovo izpadel tako, če bi na koncu dodal še tisti primer iz SSKJ: »Ko vas gleda, se Evropski uniji v očeh bere ponos.«) Vsi trije hipotetični odzivi so zgolj šale, ne pa realni kandidati za neustrezno posmehovanje visokemu gostu. A ravno to dejstvo – da bi takšna izjava lahko izpadla žaljivo – dokazuje potencialno žaljivost prvotne izjave o tem, kako da je Unija »ponosna na Slovenijo«.

A ta, že nekoliko stara anekdota sama po sebi morda še ne bi bila dovolj za pravo kolumno, zato je tu še nedavnejši odblisk. Tik pred božičnimi prazniki, 22. decembra, je Sodišče Evropskih skupnosti sprejelo sodbo v zadevi C-443/07 P Centeno Mediavilla in drugi v. Komisija, v kateri se je odločalo o usodi 17 uradnikov Evropske komisije, ki so natečaj za delo v evropskih institucijah opravili pred 1. majem 2004 in bili pred tem datumom tudi uvrščeni na sezname primernih kandidatov, na delovna mesta uradnikov pa bili imenovani z odločbami po tem datumu.

Zakaj je bilo to pomembno? Ker so s 1. majem 2004 začeli veljati nova pravila o delovnih mestih z novimi razredi in predvsem tudi novim plačnim sistemom. Razlog je samoumeven – prihod novih članic in posledično pričakovana rast števila zaposlenih uradnikov – posledica pa občutno nižje plače in še občutnejše slabši pogoji za napredovanje za vse tiste uradnike, ki so bili zaposleni po datumu pristopa novih držav članic. Če imate voljo in čas, lahko za predstavo o sistemu začnete kar pri besedilu same sodbe.

Kakorkoli že, 17 pritožnikov je imelo smolo v tem smislu, da so bili na sezname kandidatov sicer uvrščeni še po starem sistemu, le končno odločbo o imenovanju so dobili že po novem, s tem pa bili postavljeni v neenakopraven položaj v primerjavi s svojimi kolegi; torej tudi tistimi, ki so natečaj opravljali hkrati z njimi, le da so tudi samo službo dobili še pred 1. majem 2004 (baje so s sklepanjem pogodb tedaj na splošno zelo hiteli, da bi čim več kandidatov spravili »pod streho« še pod starimi, ugodnejšimi pogoji). Zavoljo tega so vložili pritožbe, kjer so zatrjevali kršitve vrste temeljnih načel, od zaupanja v pravo in prepovedi retroaktivnosti do enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije.

Do Sodišča ES so se postopki zanje končali neuspešno in enako je razsodilo tudi samo Sodišče, čeprav je generalna pravobranilka Sharpston v svojih sklepnih predlogih menila, da bi moralo odločiti drugače, da je torej res prišlo do kršitve pravic pritožnikov. Sodišče je odločilo, da je merodajen le trenutek izdaje odločbi o imenovanju in da ni mogoče govoriti o kakršnihkoli upravičenih pričakovanjih, na katera bi se pritožniki lahko sklicevali pri zatrjevanju kršitve svojih pravic.

Je Sodišče pri tem presojalo res (zgolj) po pravnih kriterijih ali je upoštevalo tudi politične implikacije svoje odločitve? O tem si svojo »sodbo« izoblikujte sami. Res pa je, da ni imelo lahko naloge: ob takšni odločitvi ga lahko kritiki grajajo, da je bilo preveč politično; ob drugačni pa bi se odprlo vprašanje, zakaj bi bili potemtakem ti uradniki iz starih članic postavljeni v boljši položaj od uradnikov iz novih članic, ki so bili na evrokratska delovna mesta imenovani istočasno z njimi.

Za konec pa se lahko mimogrede še retorično vprašamo, kaj točno je motilo teh 17 uradnikov: to, da se je sistem na splošno spremenil na slabše in da so vsi uradniki po maju 2004 plačani slabše kot pred tem datumom nastavljeni delovni kolegi, ali (zgolj) to, da njim osebno žal ni uspelo ujeti prvorazrednega vlaka in da so skupaj z novodošleki obtičali na malo slabšem?

Kakorkoli že, tako v institucijah Evropske unije tudi ob prehodu iz starega leta v novo, ob katerem vsi evrokrati že tradicionalno odštejejo novo enico od števila let do upokojitve, še vedno vladata mir in sloga ter se ponos meša s ponosnostjo, pa naj se merita v višini plače ali občutku o dovršeni (ne)enakopravnosti.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.