c S
Leposlovna plat prava 24.12.2008 Ob lahkotnejših dneh, ki so pred nami (čeravno nemara obteženi z ne preveč lahkotnimi obroki in tudi ne vedno lahkotnimi slavji), se menda spodobi zopet napisati nekaj lahkotnejšega. Tako me je vsaj opozorilo nekaj bralcev te kolumne, ker je eno osnovnih pravil, po katerem se ravnam, da ima bralec vedno prav, pa mi tako ni ostalo kaj dosti izbire.

Zato po prvem in drugem tokrat objavljam še tretji del trilogije Pravo in leposlovje. Takoj moram poznati, da sem si kar dolgo belil glavo, kaj sem imel tedaj v mislih za tretji del. V prvi kolumni sem pisal o lirični naravi sodnikov, kadar jih pri pisanju sodb zanese v pesniške vode, lovljenje rime in pravega metra. V drugi o tem, kako sodišča v želji po živopisnosti lahko zanese v oponašanje leposlovnega sloga ali v dobesedno navajanje literarnih del v svojih sodnih besedilih. V tretji pa je nemara na vrsti par primerov, ko so se pravniki še nekoliko bolj spogledovali z leposlovnimi platmi prava ali z odnosom med pravom in literaturo.

Kot glavni dokazni predmet tokrat ponujam sledeče:

Predsedujoči /Bum!/: Odpiram razpravo o prvem členu. K besedi se priglaša cenjeni delegat iz Spoznanije.

Delegat iz Spoznanije: Hvala, gospod predsedujoči. Moja delegacija predlaga, naj se prvi člen glasi: »Pes naj laja.« Hvala, gospod predsedujoči.

Delegat iz Avtoritanije: Z največjim spoštovanjem, gospod predsedujoči, ta predlog se bije z vsemi izkušnjami. Moja delegacija predlaga naslednje besedilo: »Mačka naj mijavka.« Hvala.

Delegat iz Spoznanije: Moja delegacija nadvse obžaluje, da se ne more strinjati z mojim prijateljem iz Avtoritanije, gospod predsedujoči, a moram vas opozoriti, da moj predlog, »naj pes laja«, podpira 700 let neprekinjene vrste sodnih odločb v moji državi. Hvala, gospod predsedujoči.

Delegat iz Avtoritanije: Brez podcenjevanja, gospod predsedujoči, učenosti, zmernosti in kreativne moči sodišč ter pomembnosti sodne prakse, bi vas rad opozoril na dejstvo, da je predlog s strani delegacije Republike Avtoritanije, ki pravi, »naj mačka mijavka«, podprt ne samo z našim civilnim zakonikom, ampak tudi z našimi največjimi pravnimi avtoritetami od zgodnjega 18. stoletja do danes in je tudi sociološko pravilen. Hvala lepa, gospod predsedujoči.


Za kaj gre? Odvisno, kako pogledate. Če z desno polovico možganov, gre za igro v enem dejanju s pesmijo z naslovom Poenotenje prava, če z levo polovico možganov, pa za pravno razpravo z naslovom Poenotenje prava, objavljeno v znanstveni reviji American Journal of Comparative Law (letnik 25 (1977), str. 658-662). Le avtor je v vsakem primeru isti, Gyula Eörsi, profesor prava iz Budimpešte in nekdaj reden madžarski delegat na mednarodnih konferencah za pripravo mednarodnih aktov.

Zgornji prevod je seveda le začetek te enodejanke, v kateri sodelujejo še delegati številnih drugih držav, od Žabastana (»... Kateri od obeh naj bi bil prvi, gospod? Pes ali mačka? Naj bi se psi podredili mačkam ali vice versa? V tem predlogu prepoznavam težak diplomatski problem!...«) prek Jezikoslavije (»Jaz želimo besedo, predsedujoči... da predlagal izdobranje jezika... kljub "nečloveškemu" lahko rečemo "ačloveški".«) do Balkona (»To je v resnici res res, gospod predsedujoči, a z dolžnim spoštovanjem, gospod, je res isto, če rečemo, da bodo delale "človeški hrup", ali pa če rečemo, da bodo oddajale "hrup, ki se sliši kot človeški"?«), vse dokler se v zaključku ne vrneta znanca iz uvoda:

Delegat iz Spoznanije: Zelo mi je žal, gospod predsedujoči, za povzročanje zamude, a moja delegacija močno deli mnenje, da predlog cenjenega delegata z Balkona – res odličen predlog – potrebuje podrobnejši opis. A namesto vključevanja besed »nečloveški hrup«, ki prav tako niso dovolj ozke, lahko preprosto rečemo: »Žival naj laja.« To je kompromis, ki bo, upam, zadovoljil našo komisijo. Hvala, gospod predsedujoči.

Delegat iz Avtoritanije: Gospod predsedujoči, z veliko pozornostjo sem poslušal zelo zanimivo razpravo. Moja delegacija se povsem strinja z vsem, kar so povedali cenjeni delegati. Imam samo skromen predlog, ne toliko o vsebini, bolj o obliki osnutka. Člen bi se moral glasiti: »Žival naj mijavka.« Hvala, gospod predsedujoči.

Če le lahko pridete do sorazmerno stare številke revije American Journal of Comparative Law, toplo priporočam branje celotnega besedila (ki bo namesto v mojem prevodu tudi v še zabavnejšem angleškem izvirniku).

Končno pa ne gre zanemariti tudi primerov, ko se pravniki odnosa do literature lotijo povsem brez fige v žepu.

Pri tem niti ne mislim na pravnike, ki so obenem tudi pesniki ali pisatelji, čeprav se tudi takšnih dvoživk še zdaleč ne manjka, kar dobro vemo tudi Slovenci: odvetnik in pesnik France Prešeren, odvetnik in pisatelj Ivan Tavčar, pravnik in pisatelj Julius Kugy, pravnik, pesnik in pisatelj Radoslav Razlag, sodnik in pesnik Alojz Gradnik, profesor prava in pripovednik Makso Šnuderl, sodnik in pisatelj Janko Ferk ter sodnik in pisatelj Vasilij Polič so nemara le vrh ledene gore. Enako je tudi v tujini, kjer vsak narod pozna svoje slavne pravnike pisatelje, pa čeprav sta nam Thomas More in Clarence Durrow ali Franz Kafka in Bernhard Schlink gotovo bolj znana kot Abdolrahman Alkawakeby in Moufid El-Choubachi.

Sam zelo rad preberem tudi kako razpravo, v kateri pravni avtor kakšno leposlovno delo uporabi kot analitični poligon za razvijanje lastne kritične misli. Še vedno se z navdušenjem spominjam knjige harvardskega profesorja Richarda Parkerja z naslovom Here, the People Rule, pri kateri se morda marsikdo ne bo strinjal z avtorjevimi pravnimi tezami, samo zaploska pa lahko z navdušenjem ob njegovi neverjetno bistroumni dvojni razlagi kratke zgodbe Thomasa Manna z naslovom Mario und der Zauberer. Nasploh se sicer ne manjka knjig, ki bi se posvečale razmerju med pravom in literaturo, sam sem nazadnje prebral Troubling Confessions: Speaking Guilt in Law and Literature Petra Brooksa.

Končno pa je vendarle možno, da kot leposlovje, kot umetnost lepega, cenimo že pravno besedilo oziroma pravo kot tako. Tu za daljšo razpravo o tej temi (ki se denimo v ameriški praksi pogosto pojavi predvsem kot občudovanje sloga pisanja sodb nekaterih izjemnih sodnikov) ni prostora, zato bom za konec navedel le kratek odlomek iz referata, ki ga je imel leta 1995 na nekem seminarju o strokovnosti sodnik William A. Bootle. Takole je dejal:

»Ravno tako gotovo, kot najdemo lepoto v naravi, v sončnem zahodu, v mavrici, v polnem mesecu, v rožah, ki zacvetijo pomladi, in v listju, ki se jeseni obarva v prekrasno rjavo in zlato; ravno tako gotovo, kot najdemo lepoto v umetnosti, v arhitekturi, v glasbi in v leposlovju; enako gotovo je lepota udomačena v pravu.«

Lepe praznike, pa z ravno pravo jakostjo človeškega ali »ačloveškega« hrupa!


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.