V resnici, kar je tudi eno poglavitnih sporočil te kolumne, pa gre bolj ali manj za stalnico oziroma naravno stanje države članice v pravu EU, ki se ga bo morala navaditi tudi Slovenija. Z drugimi besedami, tako kot v drugih državah članicah se bomo tudi v Sloveniji morali sprijazniti z dejstvom, da bo tovrstnih opominov Komisije in morda tudi tožb na Sodišče Evropskih skupnosti ter končno tudi sodb tega Sodišča v prihodnje kvečjemu vse več in ne manj. Za starejše države članice je ta stalnica prisotna že več deset let.
Po takem uvodu moram nemara takoj povedati, česa s to stalnico ne mislim. Ne želim reči, da so tovrstni ukrepi Komisije posledica njene pretirane zagnanosti in da države članice praviloma ne zagrešijo nobene kršitve svojih obveznosti iz prava Skupnosti, zato te opazke ne bi smeli razumeti kot vnaprejšnje opravičilo vseh odgovornih oblasti, češ da jih sploh ne bi smeli klicati na odgovornost. Prav tako ne želim reči, da bi bilo spoštovanje obveznosti iz evropskega prava tako težavno, da jih države nikakor ne bi mogle v celoti izpolniti in da je tako neizogibno, da bo ob dovolj podrobnem iskanju tu ali tam mogoče najti luknje v njihovi zakonodaji (pa čeprav bi v določenih primerih morda kdo zatrdil tudi to).
Reči želim preprosto to, da evropsko pravo ni namenjeno zgolj sprejemanju evropske zakonodaje, temveč tudi njenemu izvajanju v praksi, ob tem pa neizogibno tudi reševanju sporov v primeru dvomov o tem, ali se v celoti izvaja tako, kot bi se morala. Ker je velik del izvajanja evropske zakonodaje odvisen od držav članic, bodo tako pogosto v spore udeležene tudi same, če bo sporno, ali so same poskrbele za ustrezno izvajanje, kolikor je bilo to v njihovi pristojnosti.
Čeprav to večinoma že dobro poznate, nemara za vsak slučaj ne bo odveč ponoviti: Sodišče ES, če malo poenostavim, v tovrstnih sporih odloča predvsem po dveh poteh – če se vprašanje prava Skupnosti pojavi v postopkih pred državnimi sodišči, jih ta lahko ali v določenih primerih celo morajo predložijo Sodišču v tako imenovano predhodno odločanje; lahko pa tudi v primeru direktne tožbe na Sodišče s strani privilegiranih tožnikov. V primeru neizpolnjevanja obveznosti s strani držav članic lahko po 226. členu PES tožbo vloži Komisija, po 227. členu PES pa druga država članica, pri čemer se v obeh primerih najprej opravi predhodni postopek v režiji Komisije, ki na koncu sprejme obrazloženo mnenje.
Najbrž ni presenetljivo dejstvo, da se države za tovrstne tožbe pred Sodiščem ES odločajo izredno redko – v še tako hudih sporih bodo rešitev raje iskale po kompromisni politični kot pa po brezkompromisni pravni poti. Sam sem pred petimi leti sodeloval v eni od izjem od tega pravila, v sporu med Združenim kraljestvom in Španijo glede po mnenju slednje spornega načina vključitve volivcev Gibraltarja v britanske volitve v Evropski parlament (kar je bila sicer po domiselni medorganizacijski akrobatiki posledica sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Matthews proti Združenemu kraljestvu). Državi sta v sporu najprej dočakali »ne-obrazloženo ne-mnenje« Komisije in nato leta 2006 tudi sodbo Sodišča ES v zadevi C-145/04 Španija v. Združeno kraljestvo; a imam Španijo na sumu, da je bila tudi v tem primeru sama tožba, dokaj očitno obsojena na neuspeh, bolj politična kot pravna odločitev.
Kakorkoli že, velika večina tožb zaradi neizpolnitve obveznosti s strani držav članic bo tako vložila Komisija, ki ima že po ustanovnih pogodbah vlogo glavne »varuhinje Pogodb« in za razliko od drugih držav članic tudi veliko manj političnih pomislekov glede sprožanja postopkov. Če bo posumila, da država članica ni v celoti izpolnila določenih obveznosti, bo tako kaj rada ukrepala v skladu s svojimi pristojnostmi po 226. členu.
Za primer si lahko pogledamo kar statistiko vloženih tožb zaradi neizpolnitve obveznosti v letu 2007 (podatki povzeti po letnem poročilu Sodišča). Skupno je bilo proti državam članicam vloženih kar 212 takih tožb, od tega največ, 26, proti Grčiji, pri čemer je seveda vseh 26 tožb je vložila Komisija. Torej: ne samo, da je Komisija Grčiji pošiljala opomine ali celo obrazložena mnenja, zgolj v letu 2007 je v kar 26 primerih vložila tudi tožbo na luksemburško Sodišče. Pri tem bi bilo tudi zmotno misliti, da je pri številu tožb odločilna ali vsaj pomembna velikost države: peta država članica po vrsti je bil z 20 tožbami mali Luksemburg.
Prav tako zgovorne so številke tudi, če pogledamo celotno prakso Sodišča do konca leta 2007: Italija, ki na tem seznamu odločno prednjači, je bila pred Sodiščem tožena kar 582-krat; Francija, Grčija in Belgija po nekaj več kot 300-krat (Grčija, ki je članica šele od leta 1981, bo Francijo sicer kmalu prehitela), nič kaj bolje se ne godi tudi ostalim članicam, morda izstopa Danska, ki je k Skupnosti pristopila v prvem valu širitve leta 1973 in je bila do konca tožena le v 34 zadevah pred Sodiščem.
Kako je z »novimi« članicami? V letu 2007 sta prednjačili Poljska in Češka, prva s sedmimi, druga s šestimi tožbami; tri tožbe so bile vložene proti majhni Malti, dve proti Madžarski, ena pa proti Cipru, Litvi, Slovaški in Sloveniji. Da, tudi proti Sloveniji je bila leta 2007 vložena tožba, le da v zvezi z za širšo (in tudi strokovno) javnost nezanimivo temo interoperabilnosti železniškega omrežja. Ker je bila po vložitvi tožbe slovenska ureditev usklajena z evropsko, je Komisija v tej zadevi tožbo umaknila. Novo tožbo proti Sloveniji – tokrat v zvezi z okoljsko zakonodajo – pa je Komisija sicer vložila tudi septembra letos.
Poanta povedanega je torej ta, da bo tovrstnih tožb Komisije proti Sloveniji v prihodnje kvečjemu vse več, ne manj. Pri tem se je seveda treba vedno zavedati, da tovrstne tožbe same po sebi še ne pomenijo vedno tudi obsodbe države članice – pri večini primerih tudi drugače ne gre za to, da države članice svojih obveznosti sploh ne bi želele izpolniti (da denimo določene direktive ne bi prenesle v svoj notranji pravni red), ampak da se pojavi dvom o tem, ali je bil prenos povsem ustrezen, ali so torej članice v notranjem redu res vse tudi po vsebinski plati uredile tako, kot je denimo direktiva od njih zahtevala. Končno sodbo bo moralo v takih primerih seveda izoblikovati Sodišče ES, ki lahko namesto Komisiji pritrdi navedbam države članice.
Statistika, ki lahko države članice v tem pogledu bolj skrbi, pa je relativna uspešnost Komisije v njenih tožbah. Leta 2007 je Komisija ob 143 izdanih sodbah (z upoštevanjem združenih zadev kot ene sodbe) dosegla obsodbo države članice v 127 primerih ali kar 89 % vseh sodb, le 16 sodb je bilo zavrnilnih. Od vseh držav članic je imelo »pozitivno bilanco« le Združeno kraljestvo, ki je od šestih tožb uspelo v štirih. Pristopnice iz leta 2004 so dočakale osem sodb, vse so bile obsodilne.
To statistiko je seveda mogoče razumeti tudi v tem smislu, da Komisija že v začetku in še toliko bolj po postopku do obrazloženega mnenja »premeteno« izbira zadeve, v katerih gre v tožbo, in da je njena zelo visoka stopnja uspešnosti tudi posledica osredotočenja na najbolj očitne zatrjevane kršitve, v obstoj katerih Komisija najlažje prepriča tudi Sodišče. A tudi to državam verjetno ni prevelika uteha. Tako je najboljša usoda za državo še vedno ta, da se pred Sodiščem znajde čim manjkrat – a da se občasno bo, je v današnjem ustroju prava EU neizogibno oziroma naravna posledica delovanja države članice v evropskem pravnem redu.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
