c S
Umna dejanskost sodne prakse Sodišča Evropskih skupnosti 26.11.2008 Kaj se zgodi, če pride do razhajanj med različnimi jezikovnimi različicami sodb Sodišča ES? Kot se bo izkazalo, je morda napačno postavljeno že samo vprašanje, a to v ničemer ne zmanjšuje njegove nevšečnosti.

Kar je umno, je dejansko; kar je dejansko, je umno.

(G. W. F. Hegel)


Kar je izvirno, je prevod; kar je prevedeno, je verodostojno.
(Sodišče Evropskih skupnosti)


Pred časom sem že pisal o težavah, kadar pride do razhajanj med različnimi jezikovnimi različicami zakonodajnih aktov Evropske unije, ki jih je treba razlagati s primerjalno analizo besedila v različnih jezikih in v luči namena samega zakonodajnega pravnega akta. Potreba po tovrstni razlagi je v veliki meri posledica dejstva, da so zaradi enakovrednega statusa vseh uradnih jezikov EU enako verodostojne različice v vseh uradnih jezikih Unije. Pravilni odgovor bo v tovrstnih primerih razhajanj pogosto moralo dati Sodišče ES; nekaj tovrstnih sodb Sodišča sem navedel tudi v uvodoma omenjeni kolumni.

Kaj pa se zgodi, če pride do razhajanj med različnimi jezikovnimi različicami sodb Sodišča ES? Kot se bo izkazalo, je morda napačno postavljeno že samo vprašanje, kar sicer v ničemer ne zmanjšuje njegove nevšečnosti – a vendar začnimo s kratko ilustracijo problema, kot s(m)o ga orisali trije razpravljavci na sekciji, ki sem jo konec prejšnjega tedna vodil na Dnevih evropskega prava. Če nekoliko karikiram, je kljub poznavanju jezikovne ureditve Sodišča ES dojemanje »verodostojnosti« posameznih jezikovnih različic lahko različno, odvisno od tega, koga vprašate:

Za uporabnika (in naslovnika) sodb Sodišča ES bodo praviloma »verodostojne« vse uradne jezikovne različice sodb, ki jih Sodišče izdaja in objavlja v svojih letnih zbirkah odločb, objavljenih v uradnih jezikih Skupnosti. Za prevajalsko službo Sodišča je »verodostojna« zgolj izvirna različica sodbe, torej različica sodbe v tistem jeziku, v katerem jo je izvirno zapisalo samo Sodišče in iz katere posamezni prevajalski oddelki sodbo prevajajo v druge uradne jezike EU; druge različice, kolikor so v fazi prevajanja sploh na voljo, so jim lahko le v oporo pri iskanju svojih terminoloških rešitev. Za sodnike pa je avtentična različica le jezikovna različica jezika postopka – to različico podpišejo, v tej različici sodni senati tudi javno razglasijo izrek sodbe; vse druge verzije so le informativni prevodi.

Po formalni ureditvi je avtentična praviloma res le različica v jeziku postopka, kot določa 31. člen Poslovnika Sodišča: »Besedila, ki so sestavljena v jeziku postopka ali v katerem od drugih jezikov, ki jih odobri Sodišče v skladu s členom 29 tega poslovnika, so verodostojna.« (Mimogrede: v slovenski različici poslovnika je uporabljen pojem »verodostojen«, v angleški so te različice »authentic«, v francoski pa te različice »font foi«.)

To se verjetno s stališča Sodišča zdi potrebna določba, da bi se rešili novih zagat, če bi bile vse različice enakovredne in bi prihajalo do razhajanj tudi med različicami sodb, ki bi jih bilo na treba reševati podobno kot razhajanja med zakonodajnimi različicami – z (vedno) novimi sodbami. (To bi bil morda odličen perpetuum mobile – a zagate dokončnih odgovorov na pravne nejasnosti ne bi ravno pomagal rešiti.)

Tako sodniki sodbo spišejo v francoščini, počakajo, da se med drugimi prevede tudi v jezik postopka (denimo danščino), potem ta prevod ponovno pregledajo v kabinetu pristojnega sodnika (ki je lahko denimo tudi avstrijski, če je jezik postopka nemščina, a vprašanja za predhodno odločanje izvirajo iz Avstrije, kar je baje pri sodniku Aziziju vedno pomenilo številne popravke nemške pravne terminologije v avstrijsko), nato pa to jezikovno različico sodniki podpišejo in preberejo na javni razglasitvi sodbe, s čimer postane avtentična različica, tudi če je sicer ne razume nobeden od sodnikov senata, ki jo je razglasil (sodnik Ilešič, znan po talentu za jezike, je tako razglašal tudi že sodbe v grškem jeziku).

A vendar je prav zato moč razumeti prevajalsko službo, ki bo sama največ »vere« polagala v izvirno oziroma izvorno različico sodbe v tistem jeziku, v katerem so jo sodniki spisali in dejansko razumeli. Formalna ureditev namreč privede do naravnost protislovne situacije, ko izvorno besedilo na koncu obvelja le še kot prevod, eden od prevodov te izvorne različice pa postane avtentično besedilo.

Predvsem pa se kot uporabnik in naslovnik še vedno sprašujem, ali je prav, če vse ostale različice označimo kot »zgolj informativne prevode«. Kljub vsemu gre v vseh primerih za uradne jezikovne različice sodb, ki jih objavlja Sodišče, kljub vsemu gre za sodbe, katerih izreki so praviloma v vseh uradnih jezikih objavljeni v Uradnih listih EU. Ali dejstvo, da je ena različica avtentično besedilo, drugem res v celoti odreka status uradne različice, ali pa gre vendarle le za tisto različico, ki bo merodajna v primeru razhajanja med različicami, a se naslovniki sicer lahko sklicujejo (in zanašajo) tudi na druge jezikovne različice?

Vprašanje je mišljeno resno in se ne pojavlja le v kontekstu Sodišča Evropskih skupnosti. Za en tovrsten kratek pomislek si lahko denimo ogledate mnenje sodnika Deschenesa v postopku proti Tadiću pred Mednarodnim kazenskim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo (ki denimo glede Sodišča ES tudi šteje, da avtentično besedilo v jeziku postopka na dan razglasitve sodbe takoj spremlja »uradna različica« v vseh drugih jezikih Sodišča).

Gre za to, ali lahko naslovniki prava Skupnosti, katerega eden osrednjih virov so prav sodbe Sodišča ES, svojo »vero« položimo tudi v druge jezikovne različice, ki jih kot uradne izdaja Sodišče, ali pa bi morali – če bi jih morali dosledno razumeti le kot prevode brez kakršnekoli uradne narave – vedno izhajati iz avtentičnega besedila, pa četudi je to estonsko, finsko ali grško, saj ne bi smeli zaupati slovenski, angleški ali celo francoski različici, pa čeprav je bila slednja denimo celo izvorna različica same sodbe.

Ne samo za naslovnike (vas in mene), to vprašanje je morda relevantno tudi za domača sodišča. Se sodišča pri sklicevanju na sodbe v tujih jezikih lahko sklicujejo na neuradne prevode teh sodb, ali se morajo vedno sklicevati na avtentične različice v uradnih zbirkah sodb? To vprašanje se denimo pri nas že dlje pojavlja v povezavi z Evropskim sodiščem za človekove pravice, ki izdaja sodbe v angleščini in francoščini: se lahko sodišča za potrebe uporabe konkretne sodbe tega sodišča – ali pa, denimo, ameriškega Vrhovnega sodišča – sklicujejo na njen prevod v slovenski razpravi, teoretski knjigi ali drugem doktrinarnem viru (z dodatnim vprašanjem morebitnega razlikovanja med zanesljivostjo knjig kova Ustavnega kazenskega procesnega prava Boštjana M. Zupančiča in sodelavcev ter objav na spletnih blogih), ali pa bi se morala vedno sklicevati na verodostojno različico?

Da ne bo dvoma – če sodišča, zlasti vrhovna oziroma ustavna, pri razreševanju načelnih pravnih vprašanj navdih črpajo iz akademske literature ali primerjalnopravne analize tuje sodne prakse, si po mojem mnenju seveda lahko pomagajo z vsemi orodji, ki se jim zdijo, če lahko uporabim to besedo, »verodostojna«. Toda tu, pri praksi Sodišča ES, ne gre le za primerjalnopravno analizo: gre za razumevanje in uporabo pravno zavezujočega vira prava Skupnosti, za spoštovanje sodb, ki so izrecno izdane kot splošna zavezujoča vodila vsem naslovnikom prava Skupnosti in ki lahko odločilno posežejo tako v razumevanje zakonodaje Skupnosti kot tudi v veljavo nacionalne zakonodaje oziroma pravne ureditve.

Če bi se domače sodišče v takih primerih – ko bi denimo odločilo, da se v določenem primeru ne sme uporabiti s pravom Skupnosti neskladni domači pravni predpis – sklicevalo na prevod neke tujejezične sodbe na spletnem blogu ali v dnevnem časopisju, bi se nam nemara občutek za pravičnost oglasil, da bi se takšni praksi uprli. Toda, če gre pri vseh drugih jezikovnih različicah sodb Sodišča ES razen avtentične res le za informativne prevode, mar ne bi morali potem podobno podvomiti tudi v takšno prakso? Je dosledno, če na eni strani vztrajamo, da naj bo tudi najmanjša navidezna trivialnost v postopku uradno tolmačena, na drugi pa »višje domače pravo«, kot pravo Skupnosti označuje Weiler, povzemamo po »informativnem prevodu«, ne da bi tudi uradno preverili, ali je ta sploh skladen z edino verodostojno različico?

Dejstvo, da državam članicam to v praksi ne povzroča prevelikih težav (dokler se ne ugotovi, da je v določenih primerih res prišlo do zavajajočega razhajanja med domačo in francosko na eni ter avtentično različico na drugi strani, do česar je sicer tudi že prišlo) in da se strokovna javnost ne upira sklicevanju na druge jezikovne verzije od avtentične, je po mojem mnenju tudi odraz dejstva, da so tudi druge jezikovne različice vero-dostojne in v nobenem primeru ne že na načelni ravni izenačene s prevodom na popoldanskem spletnem blogu (čeprav je ta lahko po vsebini še tako odličen).

Bodi to za tokratna uvodna razmišljanja dovolj, čeprav sem seveda (takšna je pač narava kolumne) marsikateri vidik le obliznil oziroma površnil. Denimo: če so vse verzije verodostojne, a le ena avtentična, imamo tako rešitev za primer, ko ugotovimo, da je do razhajanja prišlo, a pogosto naslovniki tega seveda sploh ne bodo opazili (če sploh lahko pridejo do jezikovne različice, ki jo razumejo), kar povzroča posebne težave. Bi potem tudi v tem primeru kazalo razmisliti o možnosti, ki jo sicer Schilling zagovarja že v primeru razhajanja med enakovrednimi jezikovnimi različicami zakonodajnih aktov, da bi poskrbeli tudi za ustrezno pravno varstvo legitimnih pričakovanj oziroma zaupanja v pravo tistih posameznikov, ki bi zaradi tovrstnih jezikovnih razhajanj po nedolžnem utrpeli škodo? Nenazadnje verjetno ne bi smeli pozabiti tudi na 11. člen Ustave. A o tem in drugih vprašanjih kdaj drugič.

Za konec pa v razmislek le še vprašanje, ali se pojmovanje pojma verodostojnost, kot ga tolmačijo sodniki Sodišča ES, ujema z razumevanjem tega pojma v slovenski pravni terminologiji. V leksikonu Pravo Cankarjeve založbe iz leta 2002 gesla verodostojnost sicer ne bomo našli, vsebuje pa geslo avtentično besedilo predpisa, ki ga opredeli kot »izvirno in verodostojno besedilo (npr. zakona), ki je objavljeno v ustreznem uradnem glasilu (npr. v uradnem listu)«. V Pravnem terminološkem slovarju iz leta 1999 (a z gradivi do 1991) je verodostojnost »lastnost, značilnost verodostojnega«, verodostojen pa, »ki mu je verjeti«, ter podobno tudi avtentičen, ki je poleg tega (na prvem mestu) še, »ki izvira od avtorja, izviren, pristen«. Presojo o tem, ali to v skladu z našo doktrino pomeni, da z izjemo postopkov v francoščini Sodišče ES potemtakem praviloma sploh ne uspe proizvesti avtentične različice sodbe, prepuščam bralcu.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.