c S
Gospodarska kriza in (de)centralizacija Unije 29.10.2008 Že več let mnogi svarijo, da je Evropska unija zgrajena na občutljivih temeljih gospodarskega blagostanja, ki se znajo zatresti in ogroziti celotno zgradbo, ko bo prišlo do prvega resnejšega gospodarskega potresa. Bo gospodarska kriza res pokopala Evropsko unijo, ali pa bo Evropska unija pokopala krizo?

Walter Hallstein, prvi predsednik Evropske komisije, je rad poudaril, da je Evropska skupnost v prvi vrsti pravna skupnost – s čimer je poleg tega, da je ena osrednjih značilnosti Skupnosti njena pravna ureditev, želel reči tudi to, da je kreacija prava, ker za razliko od nacionalne države nima pred-pravne podstati v obliki enotnega ozemlja ali prebivalstva.

Čeprav je, kot nenazadnje kaže že Schumanova deklaracija, med razlogi za nastanek brez dvoma pomembno vlogo igrala ideja evropskega povezovalnega projekta kot mirovnega projekta, pa je bila vsaj v začetku po svojem bistvu delovanja (tudi) gospodarski kartel, ki je v povezovanju zasledoval predvsem skupne in posamične gospodarske koristi. Tudi to izpričuje Schumanova deklaracija, ko pravi, da se evropski projekt ne bo zgodil čez noč, z enkratnim ustavnim načrtom, ampak z več majhnimi koraki, ki bodo s skupnimi dosežki (=gospodarskimi koristmi) izoblikovali dejansko solidarnost med evropskimi narodi.

Morda tudi zaradi takšne podobe Unije kot nekakšne »navidezne zakonske zveze« (Angleži imajo zanjo še prikladnejši izraz – marriage of convenience) že vrsto let mnogi evroskeptiki in prestrašeni evrozanesenjaki svarijo, da bo Evropska unija, čeprav na videz nenehno doživlja eno krizo za drugo, od najstniške norosti do krize srednjih let, pravo krizo doživela takrat, ko bo zabredla v resno gospodarsko krizo. Ob pričujoči finančni krizi so tovrstna svarila zopet postala aktualna: ob padcu gospodarske rasti oziroma gospodarski recesiji, naraščajoči brezposelnosti in zlomu evropskega trga se bodo države članice, tako gre svarilo, vrnile k politiki protekcionizma in nacionalizma, Evropska unija pa bo razpadla na pogorišču izživetega gospodarskega koristoljubja.

Seveda nas ne sme presenetiti, da tovrstna svarila slišimo tudi v Sloveniji, ki je podobno zgodbo enkrat že doživela: h krhanju odnosov med republikami in splošni družbeni krizi v nekdanji Jugoslaviji je pripomogla tudi gospodarska kriza, ki se je sprva prikrito in nato vse očitneje razraščala vsaj dobrih petnajst let pred dokončnim razkolom jugoslovanskih republik.

A vendar jugoslovanska izkušnja ni edina in morda tudi ne najboljša primerjava. Obstaja še ena, ki jo sam rad omenim, kadar beseda nanese na napovedi o zgrinjanju nevihtnih oblakov nad Unijo, ker črnoglede napovedi vsaj malo postavlja pod vprašaj: izkušnja razvoja ameriške federalne ureditve.

ZDA so v svoji dvesto-in-nekaj-letni zgodovini doživele nekaj pomembnih prelomnic ustavnega razvoja, ki so med drugim premikale tudi razmerje med avtonomnostjo in pristojnostmi posameznih zveznih držav ter zvezo. Do največjega prenosa pristojnosti na zvezno raven in največje krepitve zvezne oblasti na račun posameznih zveznih držav je namreč prišlo ravno v času največje gospodarske krize v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja.

Pred Rooseveltovim New Dealom so zvezne države v primerjavi z današnjo ureditvijo uživale neprimerno večjo stopnjo samostojnosti in v njih je marsikje še prevladoval duh, da je bila pripadnost posamezni državi pred pripadnostjo Združenim državam. Ravno zaradi krize pa je prišlo do močne centralizacije in razmaha zveznih pristojnosti; ravno v tistem času je bilo denimo ustanovljenih največ zveznih agencij in služb s pristojnostmi urejanja in nadziranja različnih oblastnih nalog z gospodarskega, delovnega in socialnega pravnega področja.

Roosevelta sicer ni podpiralo pravicam zveznih držav naklonjeno zvezno Vrhovno sodišče, zato pa so ga podprli volivci na volitvah po njegovem prvem mandatu leta 1936, ko so njegovo politiko nagradili z visoko večino, ko je njegov republikanski nasprotnik skupaj dobil le dobro tretjino vseh glasov volivcev in elektorske glasove le dveh manjših zveznih držav, Maina in New Hampshira, Republikanska stranka pa le 16 senatorjev.

(Za primerjavo – trenutne projekcije, ki kažejo na občutno zmago Obame pred McCainom, slednjemu po trenutnem scenariju še vedno pripisujejo 163 od skupno 538 elektorskih glasov; če bi na današnjo politično sliko z relativno težo posameznih držav prenesli rezultat iz leta 1936, pa bi jih dobil le 8.)

Gospodarska kriza naj bi bila torej za mnoge pravi preizkus trdnosti Evropske unije, a vendar se glede na ameriške izkušnje kaj lahko izkaže, da se bo Unija ravno zaradi krize še okrepila, ali pa vsaj to, da se bo s svojo trdnostjo izkazala kot varen pristan za mnoge, ki so se je do sedaj otepali. Tako je vsaj mogoče razumeti dokaj odkritosrčne izjave, ki te dni prihajajo iz pogosto evroskeptične Poljske o morebitni pospešitvi prevzemanja evra, pa tudi iz skoraj bankrotirane Islandije, ki kljub siceršnjim skrhanim odnosom z Unijo ravno zaradi finančne krize naenkrat resno razmišlja o morebitnem članstvu v Uniji.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.