c S
Lahkotnejša plat prava 15.10.2008 Pravniško pisanje pogosto velja za suhoparno in branje pravnih besedil za duhamorno opravilo, pri katerem so pomembne vsebina, tehtnost in pravilnost povedanega, ne pa estetski užitek avtorjev oziroma bralcev. Včasih pa, zaradi narave obravnavane stvari ali posebne navdahnjenosti avtorja, vendarle uspejo prebiti ta oklep in izpadejo nekako lahkotnejša.

Po dolgi in tehnični kolumni izpred dveh tednov (kako čas leti) je morda v skladu s tradicijo zopet čas za nekoliko lahkotnejšo kolumno. Tako tokrat po prvi objavljam drugo kolumno iz trilogije Pravo kot leposlovje.

Začnimo s primerjalno analizo dveh podobnih odlomkov. Prvi je ta:

»Severna Philadelphia, 4. maj 2001. Policist Sean Devlin iz Udarne enote za mamila je delal v jutranji izmeni. Tajno opazovanje. Okoliš? Trd kot zrezek za tri dolarje. Devlin je vedel. Pet let na patruljah, devet mesecev v udarni enoti. V tem okoliši je izvedel že petnajst, dvajset aretacij zaradi mamil.

Devlin ga je opazil: osamljenega moškega na vogalu. Še nekdo se mu je približal. Kratka izmenjava besed. Predaja denarja; vračilo manjših predmetov v zameno. Vsak izmed moških nato hitro na svojo stran. Devlin je vedel, da možak ni kupoval žetonov za avtobus. Po radiu je sporočil opis in policist Stein je prijel kupca. In res: tri vrečke kokaina in možakovem žepu. Odvesti ga na postajo in ga popisati. Še en običajen delovni dan.«


Drugi pa ta:

»Smrt je moja patrulja. Z njo se preživljam. Na njej kujem svoj profesionalni ugled. Do nje se obnašam s strastjo in natančnostjo pogrebnika – sem resen in sočuten, ko sem z žalujočim, in spreten obrtnik, ko sem sam. Vedno sem mislil, da je skrivnost ravnanja s smrtjo v tem, da stopiš korak stran. To je pravilo. Ne pusti ji, da diha v tvoj obraz.

Toda moje pravilo me ni zaščitilo. Ko sta dva detektiva prišla pome in mi povedala za Seana, me je obdala hladna omrtvelost.«


Na videz sta oba odlomka podobna – nenazadnje imamo onkraj samega sloga noir zgodbe v obeh opravka s po dvema policistoma in osebo z imenom Sean! A vendar je med njima razlika. Začnimo pri avtorjih: katerega od zgornjih odlomkov je po vašem mnenju napisal dobitnik nagrade Edgar (po Edgarju Allanu Poeju), katerega pa predsednik Vrhovnega sodišča ZDA?

Saj vem, da ste odgovorili pravilno. Že zato, ker predsednik Vrhovnega sodišča tudi leposlovnih verjetno nikoli ne bi pisal v prvi osebi, morda pa tudi zato, ker se vam zdi, da kakovostna raven prvega odlomka kljub vsemu – in ne glede na kakovost mojih prevodov obeh besedil – ne zadošča za resnejšo leposlovno nagrado.

Drugi odlomek je začetek romana The Poet ameriškega pisatelja Michaela Connellyja, prvi pa odklonilno ločeno mnenje Johna Robertsa, predsednika Vrhovnega sodišča ZDA, k odločitvi, s katero je sodišče zavrnilo prošnjo za obravnavo neke zadeve.

Da ameriški sodniki sem ter tja svoje službene obveznosti skušajo »začiniti« s humorjem, vsaj na videz nenevarnim zbadanjem ali poskusi leposlovja, je bralcem kolumne že znano: že omenjena kolumna Lirična plat prava se je namreč posvečala prav njihovim poskusom leposlovja. Nekje drugje sem pred časom pisal tudi o nekoliko drugačnih poskusih hudomušnosti ameriških sodnikov.

Slovenski in drugi evropski sodniki v teh pogledih za svojimi ameriškimi kolegi zaostajajo. Marsikdo bi k tej ugotovitvi dodal: k sreči. Slovenski sodniki svoje leposlovne žilice bolj ali manj uspešno gojijo v zasebnem času – eni s pisanjem avtorskih besedil, drugi s prevajanjem (mnogi, zlasti mlajši bralci, se denimo še vedno z veseljem in hvaležnostjo vsaj spominjamo odličnega prevoda Tolkienovega Hobbita izpod peresa Dušana Ogrizka); v službenem pa naj se po mnenju mnogih le resno in brez hudomušnosti ukvarjajo z resnimi, odgovornimi nalogami sodstva in pravnega sistema.

A vendarle je domiselnost in iskrivost oziroma živopisnost tudi v teh krogih za bralce in morda celo naslovnike dobrodošla, kadar do nje kljub resni drži vendarle pride. Sem ter tja tudi se, zlasti na najvišjih, »ustavnih« sodiščih ter zlasti takrat, kadar za sodniško pero poprime tisti, ki sicer uživa v bolj akademski vlogi.

Za tovrsten okus tokrat za konec ponujam dva odlomka iz sklepnih predlogov Miguela Madura, generalnega pravobranilca na Sodišču Evropskih skupnosti v Luksemburgu, v zadevi C-434/04. Zadeva se sicer nanaša na finsko ureditev, ki nadzira in omejuje uvoz alkoholnih pijač z več kot 80 odstotki etilnega alkohola, in na 9492 litrov sezamovega olja na poti iz Nemčije, za katerega se je izkazalo, da je v resnici 96,5-odstoten etilni alkohol. Ker sklepni predlogi niso na voljo v slovenščini, je tudi ta prevod moj:*

Dobro vino je koristno domače orodje, če ga dobro uporabimo. (2) Povsem nerazumljivo pa je, da bi »možje v svoja usta vrgli sovraga, da jim ukrade možgane«, (3) če je ta sovrag za razliko od dobrega vina tako strašen kot skorajda čisti etilni alkohol. ...

Nobenih zadržkov nimam glede sprejetja splošne hipoteze, da ima poraba čezmerne količine alkohola številne škodljive učinke za človekovo zdravje in javni red. Še več, to je del splošnega védenja že vsaj od časa Stare zaveze. (8) Bolj nedavno ga je Sodišče potrdilo v svoji sodbi v zadevi Heinonen.

(2) William Shakespeare, Othello, drugo dejanje, tretji prizor.

(3) Ibid.

(8) »[P]ivcem je grenka opojna pijača.« (Izaija 24:9). Glej tudi: Levitik 10:9; Sodniki 13:4, 7, 14; Pregovori 20:1; 23:32; 31:4-5; in Izaija 5:22.


(*Naj mi Župančič in bralci oprostijo, ker pri roki nimam njegovega prevoda Othella. Za potrebe te kolumne bo, upam, vsaj za prvo silo zadoščala tudi moja hipna okornost.)


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.