c S
Dober, grd, nespodoben: Ko je Morricone izgubil krila 03.09.2008 Po katerem zakonu se ne sme snemati slabih filmov? Priznam, ne vem. Bojim se celo, da takega zakona ni. Če bi obstajal, slabih filmov namreč ne bi bilo – zakonov se namreč vsi držimo, kajne? Od črke do črke, od ločila do ločila. V bistvu je kakovost filmov v celoti odvisna od črke zakona. Spodobnost pa tudi.

Salvatore je imel rad dobre filme: prav rad se je prikradel v domačo kinematografsko dvorano med projekcijo, tudi takrat, ko si jih je ogledoval lokalni župnik in kinooperaterju Alfredu narekoval, naj izreže vse prizore s poljubljanjem in drugimi »nespodobnostmi«. Alfredo je Salvatoreja sprva metal ven, a kaj, ko to ni nič zaleglo. Mali fantič je vedel, kaj hoče, in to nazadnje tudi dobil.



Na drugem koncu oceana in v neki povsem drugi zgodbi je mali David tudi rad pogledoval tja, kamor ni imel vstopa: skozi malo luknjo v zidu je opazoval Deborah pri plesu, vse dokler slednja, ki se je dobro zavedala te nespodobnosti nerodnega fantiča, njegovim očem ni ponudila več, kot so bile zmožne prenesti, da ga je iz njegovega skrivališča odneslo nazaj na ulico.

Cinema Paradiso in Bilo je nekoč v Ameriki sta le dva izmed več sto filmov, za katere je glasbo napisal znani Ennio Morricone, 79-letni italijanski virtuoz, ki je prejšnji teden s svojo glasbo gostoval v Križankah. Glasbeni program, kombinacija nefilmske in filmske glasbe, morda ni bil najbolj všečen, a večer je vendarle imel velik potencial, saj je imel skoraj vse, kar je potreboval za rast pričakovanja: Morriconeja, lep ambient, dobro glasbo in, seveda, muho. Manjkal je le pravi Snakey oziroma Jack Elam, ki bi muhi nagnal strah v... hm... krila, da bi pred prihodom osrednjega glasbenika tokratnega filma odletela in svoje brenčanje umaknila glasbi.

Muha so bili številni ljudje, baje naj bi jih bilo kar sedemsto, ki so se ob koncertu »zbrali« na drugi strani zidu Križank in, čeprav brez vstopnic, vendarle želeli sodelovati na koncertu. V teoriji torej nekako tako, kot sta Salvatore in David želela do nečesa, kar jima je bilo uradno nedostopno. A pri podkrižankani množici se je to sodelovanje v praksi žal merilo v glasnem govorjenju in splošnem zganjanju hrupa, ki je cel večer izdatno kvarilo doživetje na odru in pred njim ter med koncertom občasno pokazalo celo presunljivo nadležni crescendo.

Mimogrede, če slučajno še niste opazili: ta kolumna je namenjena predvsem tistim, ki a) imate radi Morriconeja in b) ste bili na koncertu ter želite še enkrat podoživeti njegove slabše plati ali c) niste bili na koncertu ter se boste zaradi kolumne glede tega počutili nekoliko bolje. Pravih ali vsaj navideznih ljubiteljev Morriconeja pa je zelo veliko – nenazadnje od tu izvira tudi ta številka sedemsto ljudi na drugi strani zidu, ki odraža že pravi rockovski zvezdniški sloves mojstra, a na žalost gre za glasbo brez ustreznega rockovskega hrupa, ki bi tovrstno tuljenje navdušencev sprejela, objela in nadgradila.

Nemara se tu skriva osrednja kleč: v rockovski slavi brez rockovske glasnosti. Kljub temu je težko razumeti, zakaj so ljudje, ki so ostali brez vstopnic, prišli na drugo stran zidu, potem pa, namesto da bi vlekli na ušesa, na glasbo povsem pozabili. Tako kot je v fakultetnem okolju podobno težko razumeti tiste študente (k sreči velike izjeme), ki sicer pridejo na neobvezna predavanja, a potem nameravajo celo predavanje preklepetati ali prebirati časopise. Edina prispodoba, ki mi pride na misel, je tista o malih otrocih, ko postanejo zaspani in posledično vse bolj tečni, a vendarle nikakor nočejo zaspati, ker se pač stvari okrog njih še dogajajo in hočejo biti zraven.

Glede na to, da jih prek zidu (in brez Davidove špranje) obiskovalci koncerta nismo videli, je morda res šlo za sedemsto takih malčkov. Vsekakor pa primerjava drži tudi v primeru, če je šlo za odrasle ljudi, ki so pač tja prišli ne zaradi Morriconeja, ampak zaradi druženja z drugimi 699 ljudmi na isti strani zidu – da so si za svoje kavarniško druženje izbrali ravno ta kraj in ne kakega drugega, recimo kake kavarne, kaže na željo, da bi »bili zraven«, čeprav tega v resnici niso res želeli ali znali ceniti. V tem je bila njihova »nespodobnost« žal povsem drugačna od Salvatorejeve in Davidove in prav zato bi si zaslužili, da jim Jack Elam kot muhi iz uvoda v Bilo je nekoč na Divjem zahodu »pristriže« peruti.

Kandidat za to vlogo se je sicer pojavil, in sicer v osebi Zorana Jankovića, ki naj bi (povzemam po komentarju Marijana Zlobca iz petkovega Dela) množico onkrajzidnikov odšel mirit, a so ga zavrnili z vprašanjem: »Po katerem zakonu pa ne smemo stati tukaj?« Župan očitno pri sebi ni imel revolverja z dovolj veliko cevjo, da bi jih vse zbasal vanjo in si jo prislonil k ušesu, nam pa privoščil potrebno tišino. A vendar je pred tem sklicevanjem na pravno državo očitno klonil, kot bi po sili razmer (700:1) nemara vsi.

Vendarle pa se že v vprašanju samem skriva dejanski problem ljudi brez konstruktivne domišljije, ki življenje tudi v tovrstnih trenutkih zvedejo na banalnost črke zakona. Nemara bi se lahko šli tudi to igro, ki bi skušala vedenje množice ob zidu Križank – pri čemer seveda nikomur ni bilo sporno »stanje« samo po sebi – spraviti v okvir kake od uporabljivih pravnih določb. Če se kdo izmed bralcev spozna na to področje, naj me sicer popravi in dopolni, a že neuki pregled zakonodaje lahko najde nekaj kandidatov. Denimo, da bi njihovo vedenje označili za nedostojno vedenje po 1. odstavku 7. člena v povezavi s 5. točko 2. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1):

7. člen:

(1) Kdor se na javnem kraju prepira, vpije ali se nedostojno vede na način, opisan v 5. točki 2. člena tega zakona, se kaznuje z globo [...].

2. člen:
...
5. nedostojno vedenje je vedenje posameznika ali skupine, s katerim povzroči vznemirjenje ali razburjenje ali ogrožanje posameznika ali skupine ali kadar z žaljivimi besedami in dejanji škoduje ugledu posameznika ali skupine ali uradne osebe pri uradnem poslovanju.


Tako številni obiskovalci kot glasbeniki na odru smo bili nedvomno vsaj vznemirjeni, nekateri pa gotovo tudi razburjeni, tako da najbrž z dokazovanjem ne bi smelo biti težav in tako niti ni potrebe po kreativnem tolmačenju drugih pravnih aktov, kot denimo Zakona o javnih zbiranjih (ZJZ) in njegovega 23. člena.

A saj si v bistvu tudi množica z druge strani zidu ne želi, da bi se v vseh okoliščinah povsem brez-razumsko oklepali zgolj dobesedne črke zakona. Že vse od študentskih let, ko sem ga prvič zasledil v fakultetni študentski reviji, je eden od mojih najljubših pravnih argumentov argumentum sanae mentis rusticorum. Zdrava kmečka pamet in ščepec osnovnega občutka spodobnosti sta potrebna pri vsakem udejanjanju prava in bi morala zadoščati tudi v tem primeru. Če ni posebnega zakona, ki bi izrecno prepovedoval pripovedovanje šal deset metrov stran od pogrebnega obreda na mestnem pokopališču, to še ne pomeni, da je povsem v redu, če si s prijatelji med krohotom izmenjujemo opolzke šale in se nato pravičniško sklicujemo na pravno državo, če nas opozorijo, naj bomo tiho.

Saj si res ne želimo, da bi zakoni natančno skušali predvideti vsako mogočo podrobnost, kot si marsikdo najbrž tudi ne želi, da bi organi pregona preveč zvesto uporabljali prav vsako določbo, ki jim je na voljo, denimo tisto iz prvega odstavka 172. člena še veljavnega Kazenskega zakonika (KZ) s pomenljivim naslovom Opravljanje: »Kdor trdi ali raznaša kaj iz osebnega ali družinskega življenja kakšne osebe, kar lahko škoduje njenemu dobremu imenu, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do treh mesecev.« Ali pač? Zvestim uporabnikom zakonov, ki so se oni večer zbrali ob Križankah, v tem primeru rade volje svetujem, kam gredo lahko priznati svoje grehe...

Bilo je nekoč v Križankah, kjer Morriconeju tudi z zaključkom iz Misijona (resda brez Gabrielove oboe) prisotnim žal ni uspelo povsem pričarati paradiža, muha pa je uspela pristriči peruti Jacku Elamu. Poletje gre h koncu, pravna država pa ostaja.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.